Jedro

Obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je lahko določen le za hujše kršitve delovnih obveznosti v zvezi z dejanji iz 58. člena ZTPDR, če so določene okoliščine in pogoji iz tretjega odstavka tega člena. Če so te okoliščine in pogoji znaki kaznivega dejanja, potem mora biti ugotovljeno, katera hujša kršitev delovne obveznosti je bila storjena, in znake katerega kaznivega dejanja ima.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je z zgoraj navedeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb disciplinske komisije prve in druge stopnje z dne 19.1.1994 in 21.3.1994, s katerima je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnje tožnikove zahtevke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. točki 50. člena Kolektivne pogodbe o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, zaposlenih v podjetju, ki ima istočasno znake kaznivega dejanja goljufije iz 171. člena KZ RS. Za to kršitev je določen obligatoren izrek najhujšega disciplinskega ukrepa.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s svojo sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je tožniku očitana hujša kršitev delovnih obveznosti dokazana. Tožnik je v mesecu juniju 1993 predložil pooblaščeni delavki tožene stranke pogodbo za nakup trisobnega stanovanja, na podlagi katere je dobil 3,120.000 SIT stanovanjskega posojila, čeprav navedenega stanovanja ni imel namena kupiti. Od te pogodbe je pozneje odstopil. Po mnenju sodišča je irelevantno, da je tožnik posojilo uporabil za nakup drugega stanovanja.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se mu skozi vse postopke očita, da si je imel namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, čeprav je dokazal, da taki očitki ne držijo. Stanovanjskega posojila ni nenamensko uporabil, temveč ga je skupaj še s svojimi sredstvi (pridobljenimi s posojilom) porabil za nakup stanovanja. Do nakupa stanovanja je sredstva imel na hranilni knjižici. Samo s stanovanjskim posojilom tožene stranke stanovanja ni mogel kupiti. Na tak način kot on je pri toženi stranki kupilo stanovanje še najmanj 40 delavcev. V njegovem dejanju ni znakov kaznivega dejanja, zato ni storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti in je materialno pravo zmotno uporabljeno. Revident predlaga, da revizijso sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru navaja, da je tožniku goljufivi namen dokazan, zato je revizija neutemeljena.

Revizija je utemeljena.

Tožnik je bil z odločbo disciplinske komisije z dne 19.1.1994 spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti iz 6. točke 50. člena Kolektivne pogodbe o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, zaposlenih v podjetju. Izrečen mu je bil disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. To hujšo kršitev bi naj storil s tem, da je zoper toženo stranko storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije. Navedena 6. točka 50. člena kolektivne pogodbe določa, da se za hujše kršitve delovnih obveznosti, ki imajo istočasno znake kaznivega dejanja, obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Po citirani 6. točki bi se ukrep prenehanja delovnega razmerja moral izreči, če bi se storjena hujša kršitev delovnih obveznosti nanašala na eno od dejanj iz 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, 60/89 in 42/90). Ni pa možno oziroma dopustno 6. točke razlagati tako, da se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za vsako hujšo kršitev, ki ima znake kateregakoli kaznivega dejanja (tudi npr. kaznivega dejanja razžalitve ali majhne tatvine ipd.). Zato bi moralo biti ugotovljeno, na katero od ravnanj opredeljenih v 1. odstavku 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ozriroma katero hujšo kršitev iz 48. člena kolektivne pogodbe se nanaša kršitev, ki se tožniku očita. Tožena stranka dejansko ni natančneje določila okoliščin in pogojev, pod katerimi se kršitve iz 50. člena njene kolektivne pogodbe, ki so v zvezi z dejanji določenimi v 58. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, štejejo za tako hude, da se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, kot to določa 3. odstavek 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Take okoliščine so kvečjemu določene le pri kršitvah pod točko 4. in točko 12. Zato se ukrep prenehanja delovneg razmerja lahko izreče le pod pogoji iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, t. 14/90, 5/91, 71/93).

Glede na obrazloženo sta nižji zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je odločba disciplinske komisije zakonita. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ugotoviti je treba, katero hujšo kršitev delovnih obveznosti je tožnik storil z dejanjem, ki se mu očita, in ali so nastale posledice iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih za izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Zaradi tega je revizijsko sodišče na podlagi 395. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).