Jedro

Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, saj je upoštevalo določbo 3. odstavka 47. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno in tudi ni dokazoval, da so njegove trditve o trpinčenju na delovnem mestu pri toženi stranki resnične, ampak je tožena stranka morala dokazati, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi obravnave vseh dogodkov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožnika ni bilo in da mu je zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen mobingu s strani delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v točki II izreka spremeni tako, da se glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki stroške postopka v višini 2.813,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati odškodnino v višini 20.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila (točka I izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.149,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške pravdnega postopka (pravilno: stroške postopka tega individualnega delovnega spora), oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v novo sojenje.

Najprej izpodbija odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik na podlagi pripoznanega tožbenega zahtevka uspel. Zato predlaga, da to upošteva pritožbeno sodišče in odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve sorazmernega dela stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje v zvezi z mobingom ni upoštevalo izpovedi tožnikove zdravnice psihiatrinje, ki je na zaslišanju povedala, da je vedela za degradacijo v podjetju A., ker je imela iz tega podjetja šest pacientov zaradi mobinga. Štirim od njih je bil nadrejen B.B. Prav tako ni ocenjevalo vseh dogodkov skupaj, iz njih pa jasno izhaja B.B. grdo ravnanje do tožnika. Kljub temu, da iz zaslišanja priče B.B. in drugih prič izhaja njegova očitna neverodostojnost, je sodišče prve stopnje njegovo izpoved upoštevalo. Upoštevalo je tudi izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, čeprav je jasno, da so izpovedovale v njeno korist, ne pa izpovedi prič tožnikovih sodelavcev C.C., D.D. in E.E., ki so izpovedali o dogodkih, zaradi katerih tožnik uveljavlja mobing. Iz izpovedi teh prič namreč jasno izhaja, da se je B.B. do tožnika vedel negativno in žaljivo in da je z njim grdo ravnal. Sodišče prve stopnje je dokazno breme prevalilo na tožnika, kar ni pravilno. Pravilno tudi ni uporabilo materialnega prava, ko je izhajalo iz tega, da je B.B. z vsemi delavci ravnal enako (npr. malica za 15 minut), kar pa ne pomeni, da ne gre za mobing tožnika, čeprav ostali mobinga niso uveljavljali. Grdo ravnanje delodajalca je ključni element mobinga in ga sodišče ne more tolerirati zgolj zato, ker se je drugim dogajalo enako.

Sodišče je v točki 8 obrazložitve v zvezi s polito barvo po avtomobilu B.B. v celoti sledilo izpovedi B.B., ki je navedeno zanikal. Pri tem je spregledalo, da se je dogajanje, ko je B.B. za incident obtožil tožnika, odvijalo za zaprtimi vrati, zato bi sodišče lahko verjelo tudi tožniku, še posebej, ker je tožnikova psihiatrinja povedala, da je tožnik po karakterju izjemno pravičen in pošten, torej si dogodka ni izmislil. V točki 9 obrazložitve je upoštevalo le izpoved B.B. in izpovedi prič, ki so povedale, da se B.B. tožniku ni posmehoval in ga zaničeval, ni pa upoštevalo izpovedi tožnikovih prič C.C., D.D. in E.E. Te priče so povedale ravno nasprotno. Sodišče tudi ni obrazložilo, kakšen občutek je imelo, da jim ni sledilo. Tožnik poudarja, da o odnosu med sodelavci, zagotovo vedo največ povedati delavci sami, ki se o tem pogovarjajo.

V točki 12 obrazložitve je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z nadzorom tožene stranke nad delavci pri odhodih na WC ugotovilo, da tožena stranka ni izvajala nadzora le nad tožnikom, ampak v večji meri tudi nad ostalimi delavci. To ne pomeni, da ne gre za mobing, saj je nadzor delavcev v zvezi z odhodom na WC žaljivo in graje vredno ravnanje, ne glede nad kom je bilo izvajano.

V točki 15 obrazložitve je sodišče sledilo izpovedi B.B. in zaključilo, da mu nista niti F.F. niti tožnik omenila, da je tožnik konzumiral alkoholne bombone pred opravljanjem testa alkoholiziranosti, prav tako pa je sledilo tudi izpovedi detektiva G.G., ki je test opravljal, in je bilo tako v njegovem interesu, da je zagovarjal svoje delo, ker je bil zanj plačan.

Napačno je sodišče ugotovilo dejansko stanje v zvezi z neizplačilom letne nagrade tožniku. Iz izpovedi prič izhaja, da dobi letno nagrado od 80-90 % zaposlenih in v H., kjer je delal tožnik, so jo dobili vsi razen njega. O letni nagradi ni odločal vodja H. enote, ampak B.B., čeprav je vodja te enote povedal, da je tožnik naredil vse, kar mu je bilo rečeno in ni bil problematičen. Tožnik opozarja, da pod vodstvom B.B. ni dobil nagrade ne v I. in ne v H., čeprav je vodja enote v H. poudaril, da si je tožnik nagrado zaslužil. Ker sodišče v točki 24 obrazložitve sodbe ponovno opisuje neujemanje izpovedi priče B.B. z izpovedjo priče J.J., pa vseeno sledi priči B.B., je to kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje tožnik poudarja, da se mobing pri toženi stranki izvaja prikrito, zato so pri dokazovanju pomembne okoliščine, ki niso neposredno vidne, zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi izpoved tožnikove psihiatrinje o drugih primerih pacientov. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je tožnik drugače dojemal delovne razmere, bi moralo angažirati izvedenca psihiatrične stroke, za katerega je tožnik predujem že plačal, v sodbi pa je napačno interpretiralo tudi izjavo psihiatrinje.

Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve sprejelo napačen zaključek, ki nima podlage v strokovnem mnenju. Zaključek, da je tožnik nekatere dogodke subjektivno doživljal in da je imel zaradi tega psihične težave, bi lahko sprejelo le, če bi angažiralo izvedenca, tega pa ni storilo, in je samo ocenilo, da je tožnik preveč občutljiv. Tako je kršilo določbo 243. člena ZPP.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne, ter tožniku naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v 24. točki obrazložitve sodbe ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o stroških postopka, kar pa bo tudi pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni očitki o kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj sodišče izpovedi določene priče verjame in drugi priči ne. Očitno je, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni očitana kršitev.

7. Tožnik je v obravnavani zadevi zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in uveljavljal reintegracijski in reparacijski zahtevek, kar je tožena stranka pripoznala, zato je bila izdana sodba na podlagi pripoznave, ki je pravnomočna. Poleg tega pa je zahteval tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi mobinga. O tem zahtevku je sodišče prve stopnje razsodilo z izpodbijano sodbo. Tožnik je protipravnost ravnanja tožene stranke utemeljeval s posameznimi dogodki, ki naj bi kot celota dokazovali mobing.

8. Kot izhaja iz točke 6 obrazložitve sodbe, se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago. Opredelilo se je do vsakega posameznega dogodka in zaključilo, da nad tožnikom ni bil izvajan mobing niti v času, ko je delal v I., prav tako pa tudi ne po premestitvi v H. Kot izhaja iz točk 28 in 29 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je upoštevalo tudi izpoved tožnikove zdravnice psihiatrinje. Pojasnilo je tudi, da izjave o ostalih pacientih, o katerih je izpovedovala ni upoštevalo, glede na povezanost trditvenega in dokaznega bremena, saj tožnik teh dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem sodišča prve stopnje v celoti strinja, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh dogodkov skupaj. Iz točke 30 obrazložitve namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave vseh dogodkov zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožnika ni bilo in da mu je zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen mobingu s strani delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev.

10. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedi vseh zaslišanih prič in tudi ustrezno obrazložilo, zakaj določeni priči verjame, določeni pa ne. V zvezi z izpovedjo priče D.D. se je sodišče prve stopnje opredelilo tako v točki 8 kot tudi v točki 14 obrazložitve. Ta priča je drugače kot ostale zaslišane priče izpovedala, da so bili deležni drugačnega tretmaja pri toženi stranki tisti, ki so opozarjali na napake, kar je izpovedal tudi tožnik in da mu je B.B. dajal navodila v povprečju v 70 %. Nadalje se je sodišče prve stopnje do izpovedi te priče opredelilo tudi v točkah 15 in 16 obrazložitve v zvezi z opravljenim testom alkoholiziranosti tožnika, v točki 17 glede neizplačila letne nagrade tožniku, v točki 18 glede zatrjevanja tožnika o tem, da je moral nadrejenemu pokazati vsa dokazila o potovanjih oziroma letalskih kartah in ga mesec dni vnaprej prositi za odobritev izrabe letnega dopusta. Do izpovedi C.C. se je opredelilo v zvezi s tožnikovimi očitki v zvezi z izrabo odmora za malico v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, do izpovedi priče E.E. pa v točki 27. Sodišče prve stopnje je tako pri odločitvi upoštevalo izpovedi vseh prič in iz izpovedi teh prič ne izhaja, da bi se gospod B.B. do tožnika vedel negativno in žaljivo in da je z njim grdo ravnal, kot to navaja tožnik v pritožbi.

11. Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, saj je upoštevalo določbo 3. odstavka 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o obrnjenem dokaznem bremenu, ker je tožnik v sporu zatrjeval, da mu tožena stranka ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bil izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno in tudi ni dokazoval, da so njegove trditve o trpinčenju na delovnem mestu pri toženi stranki resnične, ampak je tožena stranka morala dokazati, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo, zato so pritožbene navedbe v zvezi s prevalitvijo dokaznega bremena na tožnika neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve ugotovilo, da je B.B. zaposlene v dopoldanski izmeni seznanil, da mu je neznani storilec polil avto z barvo, in da ne držijo tožnikove trditve, da bi od takrat dalje prenehal z odrejanjem nalog tožniku. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vseh s tem dogodkom povezanih dokazov pravilno ocenilo, da je izpoved B.B., ki je zanikal, da bi tožnika po krivem obdolžil, da mu je z barvo polil avto, z njim prekinil komunikacijo ter mu prenehal odrejati delovne naloge, prepričljiva. Ker s tožnikom po dogodku (z barvo politem avtomobilu) ni ravnal drugače kot pred tem, je tudi po stališču pritožbenega sodišče utemeljeno poklonilo vero izpovedi B.B. 13. Čeprav tožnik v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve sodbe ni upoštevalo izpovedi tožnikovih prič C.C., D.D. in E.E., ki so povedale ravno obratno kot ostale priče, iz prepisov zvočnega posnetka narokov za glavno obravnavo to ne izhaja. Priča E.E., ki je s tožnikom delala v H., o obnašanju B.B. do tožnika ni povedala ničesar, D.D. ni izrecno potrdil, da se je B.B. tožniku posmehoval in ga zaničeval, medtem ko je C.C. izpovedal, da osebno ni videl drugačnega odnosa nadrejenih do tožnika.

14. V zvezi z očitkom nadzora delavcev ob odhodu na WC, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so delavce pri odhodu na WC sicer nadzorovali, ker so, kot je izpovedala priča K.K. pa tudi D.D., nekateri delavci tovrstne izhode zlorabljali za telefonske pogovore. Nadzor tako ni bil usmerjen v omejevanje izhodov na WC, zato ne gre za žaljivo in graje vredno ravnanje tožene stranke, kar zatrjuje pritožba.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbama B.B. in detektiva G.G. v zvezi s tem, ali je tožnik ob opravljanju alkotesta povedal, da je pred tem jedel alkoholne bombone. Iz izpovedi detektiva G.G. je razvidno, da je vprašanje po standardnem protokolu, po katerem se opravlja test alkoholiziranosti, tudi vprašanje, ali je oseba, ki opravlja preizkus, pred tem uživala alkohol, in tožnik je detektivu izjavil, da pred tem alkohola ni užival. Sodišče prve stopnje tudi ni verjelo tožniku, da je zahteval odvzem krvi, kar mu naj ne bi bilo omogočeno, saj verjelo je detektivu, da tožnik odvzema krvi ni zahteval in je podpisal zapisnik. Detektiv je ob tem še pojasnil, da je bilo v njegovem interesu, da se pri tožniku opravi še odvzem krvi, ker bi lahko to še dodatno zaračunal. Tudi to je eden izmed dodatnih razlogov, zakaj sodišče ni verjelo trditvam tožnika, da je B.B. in G.G. seznanil s tem, da je pred opravljanim alkotestom jedel alkoholne bombone.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izrabo odmora za malico ugotovilo, da so delavci malico koristili v dveh delih in sicer 15 in 10 minut, da so delavce občasno z malice poklicali, če je bilo kaj nujnega, vendar pa tožnika z malice niso klicali pogosteje od ostalih, tako je zaključek, da so s tožnikom ravnali enako kot z ostalimi delavci pravilen. Prav tako sodišče ni ugotovilo, da bi bilo dejstvo, da tožnik ni ne v I. in tudi ne v H. prejel letne nagrade, pomenilo trpinčenje oziroma grdo ravnanje tožene stranke s tožnikom. Tožnik letne nagrade v letu 2013 ni prejel, ker je prejel več opozoril in ker je bil rezultat alkotesta pozitiven. Predloge na za letne nagrade je pripravil B.B. na podlagi podatkov vodje komisionarjev L.L., ki je bil vodja logistike pri toženi stranki, in je predloge pregledal ter odobril letno nagrado in določil njeno višino. V zvezi z neizplačilom letne nagrade v H., pa je sodišče ugotovilo, da čeprav je o izplačilu letne nagrade v H. odločal B.B., neprejema ni mogoče šteti kot trpinčenje tožnika na delovnem mestu, saj gre za posamično dejanje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko zahteval, da mu tožena stranka pojasni kriterije, zaradi katerih ni prejel letne nagrade, še posebej, ker je njegov predpostavljeni v H. menil, da je delo opravil korektno.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 243. člen ZPP, ko naj bi samo ocenilo, da je tožnik občutljiv. Iz obrazložitve sodbe v točki 28 jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnikove psihiatrinje M.M. ugotovilo, da je imel tožnik višjo izobrazbo od ostalih zaposlenih v skladišču, da je bil po naravi odločen, odkrit, iskren, temperamenten in pravičen. Nagnjen je bil sicer tudi k premlevanju preteklih dogodkov, doživljanje nemoči pa je bil zanj hud problem. Upoštevalo je tudi tožnikovo izpoved, da so se mu zdele nekatere naloge, ki jih je moral opraviti, ponižujoče, čeprav je zanje sodišče ugotovilo, da so bile v skladu z opisom del in nalog po pogodbi o zaposlitvi. Kot izhaja iz točke 29 obrazložitve so se obiski pri psihiatru začeli dva dni po tistem, ko je tožnik prejel obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi obisk v decembru 2014 je sovpadal z odločitvijo tožene stranke, da tožnik ne prejme letne nagrade. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da je tožnik drugače kot večina sodelavcev dojemal delovne razmere in način dela v skladišču, da je težje sprejemal položaj delovne podrejenosti do tistih, ki so zadolženi za odrejanje nalog in vodenje delovnih procesov, posledično pa je ravnanje, ki sicer objektivno ne predstavlja trpinčenja v smislu negativnega, žaljivega in nedopustnega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k njegovi izločitvi iz delovnega okolja, dojemal kot takšno.

18. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje v odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo dejstva, da je tožnik na podlagi pripoznanega tožbenega zahtevka v sporu delno uspel. Zaradi navedenega je upravičen do povračila stroškov za sestavo tožbe zaradi odpovedi delovnega razmerja (600 točk) in 22 % DDV na odvetniške stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 336,00 EUR.

19. Iz navedenega tako izhaja, da je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da znesek stroškov, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki znižalo na 2.813,70 EUR (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi mobinga tožene stranke, pa je pravilna. Pritožbeno sodišče je pritožbo s tem v zvezi zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v majhnem delu odločitve o stroških postopka, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).