Jedro

V konkretni zadevi je zapustnik prejemal pomoč s strani Občine H, ki je tudi predlagala omejitev dedovanja. Zato je zmoten zaključek sodišča, da postane premoženje državna lastnina in se le izroči navedeni občini. Ta je namreč samostojna pravna oseba in ima na podlagi zakona pravico zahtevati omejitev dedovanja v njeno korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem sodijo pokojninski prejemki za mesec avgust 2008 (910,12 EUR), premično premoženje in gotovina (40,73 EUR), ki je v hrambi CS C. V zapuščino je bila priglaščena tudi terjatev D d.d. iz naslova neplačane domske oskrbe za zapustnika za mesec avgust 2008 v višini 786,84 EUR. Sodišče je odredilo, da se ta deloma pokrije iz gotovine zapustnika, ki je v hrambi pri upniku, za preostalo obveznost pa je naložilo ZPIZ, da zapadlo neizplačano pokojnino do višine 746,11 EUR nakaže na račun upnika. Glede ostale zapuščine je odločilo, da postane na podlagi prvega odstavka 128. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) državna lastnina in se izroči Občini H, ki se ji izplača preostanek pokojnine (kolikor ne pripade upniku).

Republika Slovenija s pritožbo izpodbija navedeni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in navaja, da se v primeru, ko je zapustnik užival socialno pomoč, dedovanje do zneska te pomoči omeji, šele nato nastopi dedovanje oziroma kaduciteta ter uveljavljanje terjatev s strani upnikov. Izplačevalec socialne pomoči se svoji pravici ne more odpovedati. Ker zapuščina ne dosega višine prejete pomoči, bi moralo vse premoženje pripasti Občini H in do dedovanja oziroma kaducitete sploh ne pride. Napačen pa je tudi sklep sodišča iz III. točke izreka, da postane zapuščina državna lastnina, ki se izroči občini, saj je slednja samostojna pravna oseba. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma o zadevi samo odloči. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa izhajalo iz več zmotnih materialnopravnih izhodišč. Na podlagi prvega odstavka 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. V konkretni zadevi je zapustnik prejemal pomoč s strani Občine H, ki je tudi predlagala omejitev dedovanja. Zato je zmoten zaključek sodišča (III. točka izreka), da postane premoženje državna lastnina in se le izroči navedeni občini. Ta je namreč samostojna pravna oseba in ima na podlagi zakona pravico zahtevati omejitev dedovanja v njeno korist. Omejitev dedovanja nadalje pomeni, da ne pride do dedovanja tistega dela premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči. To premoženje torej ne predstavlja zapuščine. Če je bila pomoč večja od vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti, lahko dedovanje v celoti odpade (dr. Karel Zupančič, Predpisi o dedovanju z uvodnimi pojasnili, Uradni list 1997, str. 32-33). Sodišče je tako ravnalo napačno, ko je občino pozivalo, ali priznava terjatev družbe D. d.d., saj se darovalec pomoči pravici do omejitve dedovanja in s tem vračilu dane pomoči ne more odpovedati. Po drugi strani pa se tudi vprašanje terjatev do zapuščine postavi šele, če do dedovanja dejansko pride. Kot pa je navedeno že zgoraj, občina ni niti zapustnikov dedič niti volilojemnik, zato tudi ni v nikakršni materialnopravni zvezi z zapustnikovim upnikom.

Ker je sodišče izhajalo iz napačnih materialnopravnh predpostavk, je zmotno odločilo o pravicah udeležencev zapuščinskega postopka, Višje sodišče pa je navedeni sklep razveljavilo, da ne bi poseglo v ustavno pravico udeležencev do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj bo treba o njihovih pravicah v predmetnem postopku v celoti na novo odločiti (355. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče naj v ponovljenem postopku upošteva določbo 128. člena ZD, v kolikor pa bi ugotovilo, da zapuščina presega vrednost prejete pomoči, postane zapuščina državna lastnina, saj je bil ediktalni postopek neuspešno izpeljan (9. člen ZD). Šele v tem primeru pa je mogoče presojati tudi vprašanje terjatve do zapuščine.