Jedro

Ob dejstvu, da je obvoznica delno regionalnega pomena in delno občinskega pomena in zato tudi njena izgradnja v pristojnosti tako države kot tudi občine, da javna korist za njeno izgradnjo še vedno obstaja, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru država lahko tudi razlastitvena upravičenka, saj je javna korist ugotovljena z Odlokom, ki ureja prostorsko ureditev skupnega pomena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo (prej tožnikovo) tožbo zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 5. 5. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 11. 6. 2008 (1. točka izreka sodbe), in zavrnilo revidentov zahtevek za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka sodbe). Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje v 1. točki izreka odločil, da se v korist Republike Slovenije z dnem izdaje te odločbe uvede postopek razlastitve za del nepremičnine parc. št. ..., vpisane pri vl. št. ... k. o..., pri katerih je lastninska pravica vknjižena v korist tožnika do celote; v 2. točki izreka ugotovil, da je izkazana javna korist za razlastitev navedenih nepremičnin; v nadaljnjih treh točkah pa je odločil o prepovedih prometa z nepremičninami, vpisu začetka razlastitvenega postopka v zemljiško knjigo in stroških postopka. Drugostopni organ je z že navedeno odločbo tožnikovo pritožbo zavrnil in ugotovil, da stroškov postopka ni.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe uvodoma navedlo, da je upravni organ prve stopnje sprejel svojo odločitev v zvezi z izvrševanjem sodbe istega sodišča U 23/2007 z dne 18. 12. 2007, s katero je sodišče ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo organa prve stopnje iz razloga, da zahteva za razlastitev ni bila popolna. Zato je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje zlasti presojalo, ali je upravni organ v ponovljenem postopku sledil napotkom sodišča iz sodbe U 23/2007 glede dopolnitve zahteve zaradi nepopolnega razlastitvenega elaborata. Istočasno je tudi zavrnilo tožbene ugovore glede aktivne legitimacije države kot razlastitvene upravičenke in ni pritrdilo stališču revidenta, da je bil napačno ugotovljen javni interes le z odlokom Občine Škofja Loka in ne tudi s sodelovanjem tožene stranke. Pri tem se je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sklicevalo na že podano pravno stališče iz sodbe U 23/2007, v kateri je bilo na to vprašanje že odgovorjeno. Na koncu sodbe sodišče še pripominja, da je v času teka tega upravnega spora Ustavno sodišče RS tudi že rešilo tožnikovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 104. člena in 102. člena v povezavi s 111. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ter 103. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka ter revidentovo pobudo s sklepom U-1/261/07 zaradi še ne izkazanega pravnega interesa zavrglo.

3. V reviziji revident uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Za dovoljenost revizije uveljavlja 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrednost dokončnega upravnega akta revident ocenjuje na podlagi ponujene odškodnine za zemljišča, ki so predmet razlastitve in za katera mu je tožena stranka ponudila 60.000,00 EUR. Kot pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega naj bi bila revizija dovoljena, revident izpostavlja vprašanje, ali Odlok o lokacijskem načrtu za izgradnjo Poljanske obvoznice predstavlja take vrste akt, kot ga opredeljuje 16. člen ZUreP-1 in posledično, ali je država v konkretnem primeru na podlagi določbe prvega odstavka 94. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni upravičenec. Uveljavlja tudi zelo hude posledice, saj gre za odvzem lastninske pravice, tožniku pa bi bil zaradi spremenjenega prometnega režima otežen dostop do njegovih kmetijskih površin. Glede pomembnega pravnega vprašanja revident izpostavlja način določitve javnega interesa torej le z občinskim odlokom, sprejetim na podlagi določb 39. in 40. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) v času, ko ZUreP-1, ki je v svojem 16. členu opredelil izkazovanje javnega interesa v sodelovanju države in lokalne skupnosti, v tem upravnem sporu izpodbijana upravna odločba pa je bila sprejeta, ko 16. člen ZUreP-1 ni več veljal. Zato po revidentovem mnenju država ne more biti razlastitveni upravičenec.

4. Tožena stranka je (z dopisom z dne 29. 6. 2009) sporočila, da vztraja pri svoji odločbi in predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

5. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je revident izkazal, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali Odlok o lokacijskem načrtu za izgradnjo Poljanske obvoznice Škofje Lokee predstavlja take vrste akt, kot ga opredeljuje 16. člen ZUreP-1, in posledično, ali je država v obravnavanem primeru na podlagi določbe prvega odstavka 94. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni upravičenec.

6. Za začetek (uvedbo) razlastitvenega postopka je po presoji Vrhovnega sodišča najpomembnejša izkazanost javne koristi in seveda dolžnost razlastitvenega upravičenca, da plača za odvzete nepremičnine odškodnino. Ta dva osnovna pogoja določa v 69. členu že Ustava RS, ki prepušča določitev nadaljnjih pogojev zakonu. V času odločanja prvostopnega upravnega organa so se pogoji in postopek za razlastitev v skladu s 103. in drugimi prehodnimi določbami ZPNačrt še vedno določali na podlagi določb 92. do 114. člena ZUreP-1 (z izjemo drugega odstavka 95. člena), prenehali pa so se uporabljati taksativno našteti členi ZUreP - 1 (tudi 16. člen), vendar le v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu ZPNačrt, ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča je že zavzela o tej problematiki določena stališča, kot npr.: če gre za gradnjo objekta javne infrastrukture, je javna korist izkazana, če je objekt predviden v lokacijskem načrtu (npr. X Ips 286/2007), sprejelo pa je tudi stališče, da so prostorski izvedbeni akti, ki so ostali v veljavi po uveljavitvi ZUreP-1, hkrati akti, s katerimi je ugotovljena javna korist za razlastitev, če gre za posege, za gradnjo katerih se zemljišča pridobijo na podlagi razlastitve (npr. I Up 6/2006).

7. V obravnavanem primeru je bila javna korist ugotovljena z Odlokom o lokacijskem načrtu za izgradnjo Poljanske obvoznice Škofje Loke (R1-210, odsek 1078, R1-210, odsek 1110, v nadaljevanju Odlok), ki ga je sprejel Občinski svet Občine Škofja Loka dne 18. 4. 2002 (Ur. l. RS, št. 48/2002). Ob sprejemu Odloka ZUreP-1 še ni veljal; ZUreP-1 je namreč v svojem 16. členu določal sodelovanje države in lokalne skupnosti za prostorsko ureditev skupnega pomena. Vsekakor pa je 16. člen ZUreP-1 veljal v času izdaje odločbe, odpravljene s sodbo sodišča prve stopnje U 23/2007. Res je sicer, da v času izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ZUreP – 1 ni več veljal, vendar pa je še vedno ostal v veljavi Odlok, na podlagi katerega je bila ugotovljena javna korist. Na podlagi prehodnih določb 103. člena ZPNačrt in drugih njegovih prehodnih določb ter v skladno z navedeno ustaljeno sodno prakso, je po presoji Vrhovnega sodišča torej obstajala tudi pravna podlaga za razlastitev. Odprto ostaja torej le še vprašanje, ali je lahko razlastitvena upravičenka iz odločbe o razlastitvi država, ne pa občina, kot to izpostavlja revident. 8. Da je bilo zaradi načrtovanih priključkov občinskih cest na obvoznico, ki je regionalnega pomena in torej v pristojnosti države (tak priključek bo šel tudi čez razlaščena zemljišča revidenta) za izgradnjo obvoznice dogovorjeno soinvestitorstvo države in občine, izhaja kot nesporno tudi iz navedb revidenta v njegovi reviziji. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka, torej država, kot razlastitvena upravičenka, že ponudila revidentu predlog odškodnine za razlaščena zemljišča. Soinvestitorstvo države in občine ter navedena ponudba odškodnine sta se dogodili še v času, ko je veljal ZUreP-1 in njegov 16. člen. Tako je država s konkretnimi dejanji potrjevala dogovor države in lokalne skupnosti za prostorsko ureditev skupnega pomena v smislu 16. člena ZUreP-1. Navedenega soinvestitorstva ni razveljavil noben predpis in tudi revident ne zatrjuje, da bi ga preklicala soinvestitorja. Prav tako revident ne zatrjuje, da mu država ne bi več hotela izplačati odškodnino za razlaščena zemljišča. Ob dejstvu, da je navedena obvoznica delno regionalnega pomena in delno občinskega pomena in zato tudi njena izgradnja v pristojnosti tako države kot tudi občine, da javna korist za njeno izgradnjo še vedno obstaja, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru država lahko tudi razlastitvena upravičenka, saj je javna korist ugotovljena z Odlokom, ki ureja prostorsko ureditev skupnega pomena.

9. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).