Jedro

Tožeča stranka je samostojno uveljavljala zahtevek zaradi ugotovitve denarne terjatve zoper toženo stranko (delodajalca prenosnika in ne delodajalca prevzemnika), pri kateri ji ni prenehalo delovno razmerje, zato je dolžna toženi stranki povrniti nastale stroške po merilu uspeha strank v postopku glede na njen izid (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke v delu ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2007, vse do dneva sojenja, priznanje delovne dobe pri toženi stranki od 24. 9. 2003 do dneva sojenja in plačilo odškodnine v znesku 28.121,58 EUR (I. točka izreka sklepa). S sodbo je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči strani plačati odpravnino v znesku 15.623,10 EUR (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.101,00 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sklepa).

Zoper odločitev o stroških postopka pod točko III sodbe in sklepa vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izrek pod točko III odpravi ter nadomesti z besedilom, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka. Navaja, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da tožeča stranka ni uspela niti s podrednim zahtevkom, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdno potrebne stroške, ki se nanašajo na podrejeni zahtevek. Čeprav je glede primarnega zahtevka, katerega pravilno opredeljuje kot spor obstoja delovnega razmerja, pravilno uporabilo določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 in nadaljnji), da tožena stranka sama nosi svoje stroške, tega ni storilo v zvezi s podrednim zahtevkom za izplačilo odpravnine. V zvezi s tem zahtevkom je neutemeljeno uporabilo določila 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Podredni zahtevek za izplačilo odpravnine je vsebinsko vezan na spor o prenehanju delovnega razmerja, zato bi sodišče tudi ta zahtevek moralo obravnavati v skladu z določili 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, ki ureja postopkovna vprašanja v zvezi s sporom o obstoju in prenehanju delovnega razmerja kot poseben predpis. Sodišče ni vsebinsko pravilno povzelo zakonski obseg in namen določbe 41. člena ZDSS-1, ko je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi z obstojem delovnega razmerja, opustilo pa izrecno zakonsko navedbo, da isto posebno pravilo velja tudi za spore v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (za plačilo odpravnine).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je s primarnim zahtevkom uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2007 in sicer do dneva sojenja, priznanje delovne dobe pri toženi stranki od 24. 9. 2003 dalje do dneva odločitve in plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v znesku 28.121,58 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno, zaradi tega je tožbo v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek, zavrglo.

V podrednem zahtevku je tožeča stranka vtoževala odpravnino v višini 15.623,00 EUR. Tožena stranka ni bila delodajalec tožeče stranke v trenutku, ko je prejela odpoved in tožena stranka tožeči stranki odpovedi ni podala. Tožeči stranki je bila odpravnina v vtoževani višini v stečajnem postopku priznana s strani delodajalca prevzemnika, ne pa tudi izplačana. Sodišče prve stopnje je podredni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker za terjatve, nastale več kot dve leti in pol po datumu prenosa, tožena stranka kot delodajalec prenosnik ne me more odgovarjati.

Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato je sodišče prve stopnje sklenilo, da tožena stranka v sporu v zvezi z obstojem delovnega razmerja (primarni zahtevek), glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, sama nosi svoje stroške postopka. Ker pa tožeča stranka ni uspela niti s podrednim zahtevkom (plačilo odpravnine), ji je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdno potrebne stroške, ki se nanašajo na podredni zahtevek. Tožeča stranka v pritožbi opozarja na pravilno uporabo določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, da je tudi podredni zahtevek (plačilo odpravnine) povezan s sporom o prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar bi morala tožena stranka ne glede na izid pravde nositi svoje stroške postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno pritožbeno zavzemanje zmotno, saj je tožeča stranka v tem sporu samostojno uveljavljala zahtevek zaradi ugotovitve denarne terjatve zoper toženo stranko, pri kateri ji ni prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožeča stranka dolžna v tem sporu povrniti nastale stroške toženi stranki. V tem delu zahtevka velja splošno pravilo o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku glede na njen izid (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) toženi stranki pravilno odmerilo stroške postopka (glede podrednega zahtevka za plačilo odpravnine) in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).