Jedro

I. Odškodninska odgovornost za škodo preneha, če je zaradi posega drugih vzrokov v prvotno vzročno zvezo ta prenehala obstajati. II. Pravico uporabe luke se lahko dokazuje z aktom občinske skupščine, ne pa s pogodbo, sklenjeno s Skladom stavbnih zemljišč občine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 60.000.000,00 SIT s pripadki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga tožeča stranka revizijskemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka temelji svoj odškodninski zahtevek na nezakonitosti dveh odločb tožene stranke: na nezakonitosti lokacijskega dovoljenja z dne 16.3.1990 za gradnjo prve etape prve faze marine in na nezakonitosti gradbenega dovoljenja z dne 25.5.1990, izdanega za gradnjo treh objektov (valobranov 1, 2 in 3) izmed tistih, za katere je bilo izdano zgoraj navedeno lokacijsko dovoljenje.

Omenjeni dve odločbi sta bili res nezakoniti. Pristojna upravna organa tožene stranke sta ju izdala, ne da bi bile za njuno izdajo izpolnjene vse predpostavke. Izdala sta ju ne glede na to, da tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik), ki je kot investitor vložila zahtevi za njuno izdajo, ni izkazala pravice uporabe zemljišča, kjer naj bi se vršila gradnja. Te napake pristojni upravni organ ni ponovil takrat, ko je tožeča stranka zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja za nadaljnjo gradnjo v okviru prve etape prve faze (za katero je sicer že bilo izdano lokacijsko dovoljenje 16.3.1990). Zahtevo za izdajo tega gradbenega dovoljenja je zavrnil (odločba z dne 19.3.1992) z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni izkazala pravice uporabe zemljišča. Tožeča stranka je namreč v vseh omenjenih treh primerih dokazovala pravico uporabe zemljišča s pogodbo, sklenjeno s Skladom stavbnih zemljišč Občine, glede na določbo 20. člena zakona o lukah (Ur. list SRS štev. 7/77 in 29/86) pa bi jo lahko dokazovala samo z aktom občinske skuščine.

Tožeča stranka trdi, da je v začeto gradnjo vložila že velika sredstva računajoč, da bo izgradnjo marine lahko v celoti dokončala. Tega ne bi storila, če bi upravna organa tožene stranke že zahtevi za izdajo prvih dveh odločb zavrnila tako, kot bi to morala. Ker tega nista storila, tožeča stranka pa ne more nadaljevati gradnje, so v dosedanjo gradnjo vložena sredstva "mrtev kapital", ki je obremenjen še z obrestmi, ki jih mora plačevati za izposojena sredstva (pri tem ne pove niti najmanjšega podatka, ki bi omogočal ugotavljanje škode zaradi plačevanja obresti). Vse to pa je za tožečo stranko škoda, ki jo ocenjuje na 60.000.000,00 SIT.

Pri uveljavljanju revizijskih razlogov tožeča stranka prezre, da je škodo, katere nadomestitev zahteva, prikazala kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda - 155. člen ZOR). Zato je sodišče prve stopnje za odločitev relevantna dejstva pravilno ugotavljalo samo s tega vidika. Tudi sodišče druge stopnje je pravilno preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje izhajajoč samo iz iste v tožbi zatrjevane dejanske podlage. Upoštevajoč okoliščino, o kakšnem odškodninskem zahtevku sta odločali obe sodišči se izkaže, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožeča stranka v reviziji in da je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Do zatrjevane škode (v gradnjo vložena sredstva so se preoblikovala v "mrtvi kapital") naj bi prišlo zaradi tega, ker tožeča stranka ni mogla nadaljevati z začeto gradnjo (odločba z dne 19.3.1992 o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo preostalih objektov prve etape prve faze). Po tem, kako je tožeča stranka opredelila škodo, bi ta prenehala, čim bi lahko nadaljevala z gradnjo. Kapital, ki ga je opredelila kot "mrtev kapital", bi s tem to prenehal biti.

S tem, da je Skupščina Občine sprejela akt iz 20. člena zakona o lukah, je odpadla ovira, zaradi katere je bila 19.3.1992 zavrnjena zahteva tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato je bilo tudi tožeči stranki, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, 11.11.1992 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo tistih objektov, za gradnjo katerih je bila zahteva za gradbeno dovoljenje 19.3.1992 zavrnjena. Prvotni vzrok, zaradi katerega naj bi prišlo do škode in ki ga je kot takšnega zatrjevala tožeča stranka, je torej prenehal. Če zatrjevana škoda še obstoji zaradi tega, ker tožeča stranka (ponovno) ne more nadaljevati gradnje, zanjo ne more odgovarjati tožena stranka ker vzroka, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, ni več. Drugih vzrokov na strani tožene stranke pa tožeča stranka ni zatrjevala.

Glede na navedeno in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.