Jedro

Za ugotovitev lastninske pravice je treba najprej ugotoviti, katero je tisto zemljišče, ki pripada stavbi. Merila za to so določena v 43. členu ZVEtL-1 in temeljijo na izhodiščih družbene lastnine, zlasti načela, da so dobroverni lastniški posestniki stavb, zgrajenih pred 1.1.2003, s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Upoštevaje prej navedena merila, določena v 43. členu ZVEtL-1, pa sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva tudi, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu Ulica 1 (ID št. stavbe 0001, ki stoji na parceli 578, k.o. X), v zemljiški knjigi v solasti A. A. do 1/2 in B. B. do 1/2, predstavlja zemljiška parcela z ID znakom: 239 (točka 1 izreka). Odločilo je tudi, da se zemljiška parcela iz 1. točke izreka tega sklepa v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka ugotovitve pripadajočega zemljišča vpiše v zemljiško knjigo kot last predlagateljev, vsakega do 1/2 (točka 2 izreka).

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila nasprotna udeleženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bila stavba v lasti predlagateljev v letu 1889 sicer res zgrajena na tedaj enotnem zemljišču s parc. št. 50, ki pa se je kasneje delila na več zemljiških parcel. Od teh parcel je bila v lasti pravnih prednikov predlagateljev in sedaj predlagateljev zgolj zemljiška parcela s parc. št. 578. Glede na to argument, da je nekdanja zemljiška parcela s parc. št. 50 predhodnica tudi zemljiških parcel s parc. št. 578 in 239, ni argument, na katerem bi sodišče lahko gradilo sklep o obsegu pripadajočega zemljišča, saj je evidentno, da se je v obdobju od izgradnje predmetne stavbe in do vložitve predloga predlagateljev oziroma uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL1) obseg zemljišča, ki je bil namenjen za redno uporabo predmetne stavbe, bistveno spreminjal, kar izkazuje prav različno lastništvo pri zemljiških parcelah, ki so nastale iz izvorne zemljiške parcele s parc. št. 50 ter z njim povezana izgradnja novih stavb. Pripadajoče zemljišče torej ni bilo nujno prav tisto zemljišče, ki je bilo načrtovano kot tako ob izgradnji stavbe, saj se je z nacionalizacijo vsekakor povzročila sprememba obsega zemljišča, potrebnega za normalno (redno) rabo predmetne stavbe. Za stavbe, zgrajene pred nacionalizacijo, je bistveno, katero zemljišče se je za potrebe njihovega funkcionalnega zemljišča namenilo po nastanku družbene lastnine, ne pa, kakšno je bilo stanje v času pred splošnimi nacionalizacijami. Za pridobitev pravice uporabe pa ni zadoščala sama posest nepremičnine ali gradbeno oziroma lokacijsko dovoljenje ali katerikoli drug upravni akt oziroma odločba. Po predpisih, ki so veljali v času družbene lastnine, se je stavbno zemljišče oddajalo v uporabo na podlagi javnega razpisa ali tudi brez njega, vendar vedno s sklenitvijo pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ter za določeno plačilo, torej po posebnem postopku, ki je vedno rezultiral v sklenitvi pogodbe o prenosu pravice uporabe. Pravni predniki predlagateljev z nobeno upravno odločbo, še manj pa s samo posestjo, niso mogli pridobiti pravice uporabe, ki bi se nato lahko transformirala v lastninsko pravico. Z odločbo o odobritvi uporabe zemljišča s parc. št. 239 je pravna prednica nasprotne udeleženke Mestne občine sicer res dovolila adaptacijo in dozidavo predmetne stavbe v lasti predlagateljev na spornem zemljišču v družbeni lastnini, vendar pa s tem pravni prednik predlagateljev ni pridobil pravice uporabe na celotnem spornem zemljišču, temveč zgolj na delu, na katerem je bil izveden prizidek. Navedeno potrjuje tudi sprememba prejšnje stavbne parcele s parc. št. 237 v letu 1964 ter izostanek vpisa pravice uporabe na pravnega prednika predlagateljev pri nepremičnini s parc. št. 239 k.o. X, do česar se sodišče prve stopnje obrazloženo ne opredeli. Da bi prav zaradi te dodatne pozidave tedanji lastnik predmetne stavbe ex lege pridobil pravico uporabe na celotni sporni nepremičnini (torej zemljiški parceli v površini 504 m2), pa ob upoštevanju dejstva, da je šlo zgolj za izgradnjo dnevne sobe v izmeri 36 m2, po prepričanju nasprotne udeleženke ni izkazano. Iz dokaznega gradiva v spisu torej ne izhaja, da bi pravni predniki predlagateljev na predmetnih nepremičninah na podlagi odločbe ali kako drugače že pridobili pravico uporabe. Noben predpis ni določal, da se z upravno odločbo (o dovoljenju za graditev ali o lokaciji) pridobi pravica uporabe kot civilnopravna kategorija. Po prepričanju nasprotne udeleženke ni izkazano, da je sporna zemljiška parcela potrebna za redno rabo predmetne stavbe, saj je že v času izgradnje predmetne stavbe zemljišče, na katerem je bila zgrajena hiša, dobilo svojo parcelo, ki pa je predstavljala stavbišče predmetne stavbe in dvorišče v izmeri 346 m2. Navedena stavba je imela odmerjeno pripadajoče zemljišče, ki je predstavljalo dvorišče, ki se je ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe med D. D. kot kupcem in Občino A. kot prodajalcem nahajalo na parc. št. 237 k.o. X (ki danes predstavlja parc. št. 578). Navedena pogodba je bila sklenjena le glede pritlične stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 578 s stavbiščem 150 m2 ter dvoriščem v izmeri 232 m2. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča - ZVEtL-12 (43. člen) niti ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (niti pravice uporabe) na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe že po materialnem pravu pridobili ali zadržali lastninsko pravico.

3. Na pritožbo so odgovorili predlagatelji, ki so predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V odločbi II Ips 173/2018, na katero se je sicer sklicevala tudi pritožnica, je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Postopek je namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1.1.2003, je dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče pa je kot kategorija družbene lastnine zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo (rabo) stavbe oziroma objekta. Za ugotovitev lastninske pravice pa je treba najprej ugotoviti, katero je tisto zemljišče, ki pripada stavbi. Merila za to so določena v 43. členu ZVEtL-1 in temeljijo na izhodiščih družbene lastnine, zlasti načela, da so dobroverni lastniški posestniki stavb, zgrajenih pred 1.1.2003, s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Upoštevaje prej navedena merila, določena v 43. členu ZVEtL-1, pa sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva tudi, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo. Zato je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve sklepa pravilno ugotavljalo tudi vsebino gradbenih in uporabnih dovoljenj (upravnih dovoljenj) ter prostorske dokumentacije. Na podlagi teh listin je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila stavba 0001 zgrajena leta 1889 na parceli št. 50. Lokacijo stavbe je odobril Mestni magistrat 27.4.1889, ki je izdal dovoljenja tudi za prizidek in uporabno dovoljenje. Občinski ljudski odbor A. pa je sporno parcelo 239 z odločbo z dne 10.3.1959 tudi dodelil v uporabo D. D. za adaptacijo in dozidavo obstoječe pritlične stanovanjske zgradbe. Nekdanja parcela 50 (iz časa gradnje stavbe) je predhodnica sedanjih parcel 578, 239, 370, 259, 258, 367, 581, 50 in 368. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenke, da je nekdanja parcela 50 predhodnica tudi parcel 239 in 578 ter ob upoštevanju nedvomno vidnih sledov pretekle redne rabe teh dveh parcel kot enotnega zemljišča s strani lastnikov stavbe Ulica 1 (zemljišče je ograjeno z žično in kovinsko ograjo z betonskim zidcem starejšega videza, brez vidnih razmejitev med obema parcelnima številkama), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je parcela 239 neposredno namenjena in potrebna za redno rabo stavbe 0001, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da so pri določenih parcelah, ki so nastale iz prvotne parcele 50, sedaj tudi drugi lastniki poleg predlagateljev, saj to ni odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je namreč glede sporne parcele 239 pravilno ugotovilo, da je bila potrebna za redno rabo stavbe in to tudi po nastanku družbene lastnine (pa tudi vse od izgradnje stavbe naprej). Prvotno pa je bila celotna parcela 50 v lasti pravnih prednikov predlagateljev in ne zgolj parcela 578, kot to trdi pritožnica. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da sporna parcela predstavlja lepo urejeno zelenico, z zasajenim grmičevjem in staro češnjo. Na JV delu je sodnica opazila tudi urejen vrtiček, ki ga ves čas uporabljata predlagatelja. V naravi gre za enotno urejeno parcelo, nujno potrebno tudi za emisijsko zamejitev stavbe pred cesto, za nujna vzdrževalna dela, za počitek. Parcelo obkroža kamnito žičnata ograja starega videza. Na podlagi zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče na podlagi pavšalnih pritožbenih navedb o prevelikem obsegu pripadajočega zemljišča ne vidi razloga za to, da bi pritožbenim navedbam sledilo.

6. Pravno podlago za pridobitev pravice uporabe predlagateljev na sporni parceli je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v točkah 8 in 14 obrazložitve sklepa in se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje. V zvezi s tem že omenjena odločba Vrhovnega sodišča RS pojasnjuje, da je bila pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču v sistemu družbene lastnine neločljivo povezana s pravico uporabe na stavbi - njej je pripadala in se skupaj z njo tudi prenašala. Neutemeljene so zato navedbe nasprotne udeleženke, da predlagatelja na sporni parceli nista pridobila pravice uporabe, ker jima le-ta ni bila podeljena z odločbo ali pogodbo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbe 42. do 44. člena ZVEtL-1, ki urejajo vprašanje pridobitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki se ne nanaša na vprašanja pripadajočega zemljišča, kjer je potrebno upoštevati tudi določbe ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, zato ne drži trditev pritožbe, da se do določenih dejstev ni opredelilo. Tako je pojasnilo tudi, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnih učinkov. V zvezi z navedbami nasprotne udeleženke, da je že v času izgradnje predmetne stavbe zemljišče, na katerem je bila zgrajena hiša, dobilo svojo parcelo, ki pa je predstavljala stavbišče predmetne stavbe in dvorišče v izmeri 346 m2 in da je navedena stavba s tem imela odmerjeno pripadajoče zemljišče, ki je predstavljalo dvorišče, ki se je ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe med D. D. kot kupcem in Občino A. kot prodajalcem nahajalo na parc. št. 237 k.o. X (ki danes predstavlja parc. št. 578), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo na naroku dne 22.9.2020 kot nesporno ugotovljeno, da stavbi Ulica 1 ni bila izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele. Zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP3 v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP4 in 3. členom ZVEtL-1).

1 Ur. l. RS, št. 44/97 2 Ur. l. RS, št. 34/2017 3 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 4 Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami