Jedro

Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP, v kateri ni navedla, na kateri postopek se ta prošnja nanaša, vendar je toženka na podlagi priloženih listin sklepala, da gre za sestavo in vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje in za sestavo in vložitev odgovora na tožbo pred sodiščem prve stopnje v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. IV P ..., zaradi izselitve po 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Iz omenjenih listin toženka ugotavlja, da je bila tožnica v času, ko je imela v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) možnost odgovoriti na omenjeno tožbo, sicer za krajši čas hospitalizirana, vendar pred hospitalizacijo in po njej ni bila nesposobna odgovoriti na tožbo oz. oddati prošnje za dodelitev BPP. Toženka zato meni, da bi tožnica morala ob ustrezni skrbnosti poskrbeti, da bi bil odgovor na tožbo vložen pravočasno, in se pri tem sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča v Ljubljani. Toženka zato meni, da vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje nima verjetnih izgledov za uspeh in ga ni razumno vlagati, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je dobila tožbo za izselitev stanovanja na ..., v kateri ni bila omenjena pritožba, pisalo je le izselitev v roku 60 dni. V tem času je imela hude zdravstvene težave s prebavo in zlom reber, bila v je v bolnici. Glede stanovanjskega problema se je treba prek sodišča dogovoriti z bivšim možem, saj sama nima nobene nepremičnine, le socialno pomoč, Zavod in Rdeči križ. Navaja, da ima tudi psihične težave in depresijo. Sodišču smiselno predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

3. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

6. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

7. Obseg oziroma meje tega preizkusa pa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnost (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

8. Toženka je po presoji sodišča ustrezno napolnila navedeni pravni standard „očitne nerazumnosti“ s tem, da je podrobno navedla okoliščine, na katere se je v postopku (čeprav le posredno, s predložitvijo ustreznih listin) sklicevala tožnica, in jih primerjala tako z zakonsko ureditvijo obravnavane situacije, kot s sodno prakso, ki se nanaša na podobne zadeve. Sodišče se strinja z njenim razlogovanjem, da glede na to zakonsko ureditev in sodno prakso tožničina hospitalizacija, ki je bila relativno kratka v primerjavi z rokom, ki ga je imela na voljo za vložitev pravnega sredstva, že očitno, torej na prvi pogled, kaže, da tožnica v tej zadevi nima možnosti za uspeh. Toženka je torej določno navedla okoliščine, iz katerih po njeni presoji izhaja, da tožnica očitno nima možnosti za uspeh v postopku. Svojo presojo je tudi smiselno in prepričljivo obrazložila, sodišče pa se s to presojo v celoti strinja.

9. Tožnica po drugi strani ne navaja ničesar, s čemer bi izpodbijala opisano obrazložitev izpodbijane odločbe, temveč le opisuje postopek, v zvezi s katerim je zaprosila za BPP in pomen izida tega postopka zanjo. Sodišče sicer brez pridržka sprejema tožničine navedbe o njeni socialni stiski, vendar pa te navedbe ne morejo nadomestiti popolnega pomanjkanja konkretnih navedb o tem, v čem naj bi bila izpodbijana odločba nepravilna oz. nezakonita, saj bi šele take navedbe sodišču zagotovile podlago za konkretnejši vsebinski preizkus izpodbijane odločbe. Takšno - skoraj popolno - pomanjkanje relevantne trditvene podlage sodišču ne omogoča niti morebitnega nadaljnjega ugotavljanja dejanskega stanja.

10. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica v tožbi ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, niti tak predlog ne izhaja posredno iz tožbenih navedb. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.