Jedro

Preizkus obstoja uveljavljene kršitve, to je kršitve pravice do obrambe v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov, je mogoč le, če je očitek določen in jasno utemeljen oz. konkretiziran z navedbo vsebine utemeljitve konkretno navedenega dokaznega predloga.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A.A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega nasilja po četrtim v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1 in kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B ter mu določilo: za kaznivo dejanje spolnega nasilja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1, kazen eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B, kazen tri mesece zapora, nato mu je, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženo polavtomatsko pištolo znamke T.. Na podlagi prvega in četrtega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko ga je plačila sodne takse oprostilo.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki navaja, da je sodba nezakonita, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in posledično tudi kršitev kazenskega zakona ter predvsem nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter samo opravi obravnavo, nato pa izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje pred drugim senatom.

3. Na pritožbo obtoženčevega zagovornika je podala odgovor okrožna državna tožilka s predlogom, da Višje sodišče v Kopru pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je predlagal, da pritožbeno sodišče odloči o pritožbi na podlagi opravljene glavne obravnave, vendar te ni bilo potrebno opraviti. Na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP se obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani upravičeni razlogi zato, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Nobeden od prej navedenih primerov v obravnavani zadevi ni bil podan, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato je o pritožbi odločilo po opravljeni javni seji, na kateri je bil prisoten obtoženec (ki je sedaj na prestajanju zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 14674/2017 z dne 12.12.2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 14674/2017 z dne 15.3.2018) in njegov zagovornik.

6. Pritožnik navaja, da je obramba predlagala izvedbo dokazov, s katerimi bi bil omogočen „natančen preizkus verodostojnosti oškodovanke kot osebe, njenih osebnih lastnosti in njenega načina ravnanja ter njenega ozadja, kar bi lahko vplivalo na njene sposobnosti podati verodostojne trditve in izpovedbi“, vendar je sodišče prve stopnje po njegovih trditvah te neutemeljeno zavrnilo. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo le dokaznim predlogom tožilstva.

7. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da ne drži trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, saj je ugodilo dokaznemu predlogu, da se zasliši pričo B.B., na predlog obrambe je tudi prebralo sklep ODT Koper z dne 11.1.2018. 8. Preizkus obstoja uveljavljene kršitve, to je kršitve pravice do obrambe v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov, je mogoč le, če je očitek določen in jasno utemeljen oz. konkretiziran z navedbo vsebine utemeljitve konkretno navedenega dokaznega predloga. Pritožba nič od tega ne vsebuje, ampak le trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi dokaznim predlogom zaradi „ugotavljanja ozadja na strani oškodovanke, njenih osebnostnih lastnosti in morebitnih osebnostnih motenj“. Na tak način obstoja in pravne relevantnosti dokazov (za katere ne pove niti kateri so) ne more utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na 5. in 6. strani izpodbijane sodbe podalo določne in prepričljive razloge o tem, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da se oškodovanka o tem, da je bila žrtev kaznivega dejanja spolnega nasilja kot je opisano v 1. točki izreka izpodbijane sodbe in žrtev kaznivega dejanja grožnje, kot je opisano v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, ni lagala ter njeno izpovedbo potrjujejo tudi izvedeni personalni in materialni dokazi, ki, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, „krepijo verodostojnost oškodovankine izpovedbe“, je odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov po oceni pritožbenega sodišča pravilna ter jo posplošene pritožbene navedbe o dokazih, ki se tudi ne nanašajo na pravno relevantna dejstva in okoliščine obravnavanih kaznivih dejanj, ne morejo omajati.

9. Pritožnik nima prav, ko izpodbija dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej vsa odločilna dejstva, ki pomenijo objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavnih kaznivih dejanj. Svoje zaključke je obrazložilo z razumnimi razlogi, ki v celoti prepričajo.

10. Nobene podlage nima pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje vnaprej sprejelo odločitev o tem, da je obtoženec kriv ter da je nekritično sledilo in verjelo oškodovanki in s strani tožilstva predlaganim pričam kot tudi, da je pri dokazni oceni sprejelo le tiste okoliščine, ki so potrjevale tezo tožilstva in so bile potrebne za izdajo obsodilne sodbe. Pritožnik navaja, da je izpoved oškodovanke „prirejena za potrebe tega postopka“ ter si (kot tudi tekom postopka pred sodiščem prve stopnje) prizadeva prikazati oškodovanko kot „verbalno in fizično nasilno, da zlorablja alkohol, da je imela razmerja s tretjimi osebami v času zakonske zveze z obtožencem in po razpadu le-te“, oz. o njej trdi, da gre za „zelo nihajočo osebnost, s težavami v odnosih, ki zlorablja alkohol in ki ni sposobna ohraniti družinske zveze, saj ima za seboj že dve razpadli zakonski zvezi, v katerih naj bi bila oba zakonca do nje nasilna, ona pa vselej žrtev“. Na te trditve je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podalo prepričljive odgovore s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, ki tudi ocenjuje, da oškodovanka ni imela pomembnega razloga (motiva), da bi se zlagala, da je bila žrtev obeh v izreku izpodbijane sodbe opisanih kaznivih dejanj. Drugače kot pritožnik, ki trdi, da je oškodovanka spreminjala svoje izjave oz. izpovedbo, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da je oškodovanka v bistvenih delih na enak način opisovala dogajanje obravnavanega dne tako v ovadbi kot tudi na zaslišanju v preiskavi ter na glavni obravnavi. Kot je zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, je oškodovanka prepričljivo, logično in natančno izpovedovala, da ji je obtoženec strgal obleko (v takem stanju je bila tudi zasežena in jo je sodišče prve stopnje videlo na glavni obravnavi), ki jo je imela na sebi, kako se je obtožencu upirala, ko jo je porinil na posteljo, se ulegel nanjo, jo stiskal v posteljo, poljubljal po obrazu ter kako ji je prste potiskal v spolovilo. Prepričljivo je pojasnila, da je to počel proti njeni volji in z uporabo sile. Ravno tako pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, nima nobenih pomislekov, da je oškodovanka verodostojno izpovedala, kako ji je obtoženec grozil zoper življenje in telo s pištolo, za kakšne verbalne grožnje je šlo, kot je podrobno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožnik v pritožbi izpostavlja povsem nepomembne neskladnosti v izjavi oz. izpovedbi oškodovanke, kar pa ne more spremeniti ocene sodišča prve stopnje, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da oškodovanka ni imela razloga, da bi po krivem izpovedovala. Po oceni pritožbenega sodišča izpovedba oškodovanke o samem dogodku, kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, dokazuje, da gre za pričanje o doživetem dogodku, saj vsebuje številne podrobnosti, ki so indikator kredibilnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje verodostojnost oškodovanke ugotovilo tudi ob presoji drugih izvedenih dokazov, tako personalnih kot tudi materialnih. Pritožnik trdi, da so izpovedbe prič C.C., D.D. in E.E. kontradiktorne, vendar nima prav, saj sta prvo navedeni priči skladno povedali, da jima je oškodovanka povedala, kako naj bi obtoženec izvršil spolni napad nad njo ter grozil z orožjem. Priči C.C. je oškodovanka tudi povedala, kako naj bi ji obtoženec strgal obleko, katero ji je prav ona posodila (prej omenjena raztrgana obleka je bila tudi zasežena). Obe priči sta skladno tudi izpovedali o prestrašenosti oškodovanke oz. kako je bila „sesuta in vsa iz sebe“. Enako je izpovedbo oškodovanke potrdila njena hčerka E.E. kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Nenazadnje, kot je bilo že zgoraj navedeno, so policisti oškodovanki na kraju zasegli že zgoraj navedeno raztrgano obleko, prav tako je sodišče prve stopnje imelo na razpolago še fotografsko zdokumentirane poškodbe oz. podpludbe, ki jih je oškodovanka dobila pri inkriminiranem dogodku. Obtožencu so bili nadalje v jutranjih urah 11.7.2016 tudi zaseženi predmeti (orožje in naboji, tudi polavtomatska pištola znamke T., s katero je grozil oškodovanki), zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obtoženec storil obe kaznivi dejanji tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče še odgovarja, da so določene spremembe pri izpovedbi prič pričakovane, pomembno pa je, da ostajajo pravno odločilna dejstva konstantna. Iz izpovedbe oškodovanke in izpovedbe zaslišanih prič, ki so potrdile izpovedbo oškodovanke je razvidno, da pravno pomembna dejstva ostajajo konstantna.

11. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, si je obtoženec (obramba) prizadeval prikazati oškodovanko v taki negativni luči, da bi zameglilo dokazno oceno oz. bistvo obravnavane zadeve. To je ponovljeno tudi v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne izpostavlja nobenega sprejemljivega razloga, ki bi izpodbil dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se oškodovanka ni izkazala za osebo, ki bi lagala in si stvari izmišljala glede pravno pomembnih dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na obravnavani kaznivi dejanji. Okoliščine, da naj bi obtoženec in oškodovanka imela intenzivno in burno razmerje, ki je nihalo v odvisnosti od razpoloženja oškodovanke, kot navaja pritožnik ter trditve, da oškodovanka „ni bila zmedena, prestrašena, ali zbegana, ker naj bi že v letu 2011 vložila kazensko ovadbo in predlog za pregon zoper obtoženca zaradi nasilja v družini, ki ga je nato umaknila in je bil kazenski postopek ustavljen, čeprav je tudi tedaj živela z obtožencem pod isto streho ter da je imel obtoženec tudi tedaj doma orožje, kar je oškodovanka vedela“, predstavlja pravno nepomembne okoliščine, tudi če bi bile podane.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v prepričanje sodišča prve stopnje o obtoženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

13. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo na 16. in 17. strani izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse okoliščine primera ter obtožencu za posamezno kaznivo dejanje določilo primerni zaporni kazni ter nato izreklo primerno enotno zaporno kazen, zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. 14. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, ravno tako ni pokazal nepravilnosti preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (sodne takse za pritožbo). Tako je ravnalo iz enakih razlogov kot jih je sodišče prve stopnje navedlo glede oprostitve sodne takse pred sodiščem prve stopnje.