Jedro

Po določbi prvega odstavka 213. člena SPZ je pozitivna stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Mogoča je torej le na tuji nepremičnini, zato bivši lastnik ni imel stvarne služnosti na eni od svojih nepremičnin za uporabo drugih svojih nepremičnin. Prvi odstavek 224. člena SPZ celo izrecno določa, da stvarna služnost (če je obstajala) preneha, če postane ista oseba lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev stvarne služnosti hoje in vožnje po parc. št. 468/1 k.o. X. za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 466/1 in 467 k.o. X., izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo pravice stvarne služnosti in prepoved vsakega poseganja v služnostno pravico. Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki 341,50 EUR pravdnih stroškov. Obrazložilo je, da tožeča stranka pravice stvarne služnosti ni priposestvovala, ker še ni mogel poteči desetletni priposestvovalni rok iz prvega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožena stranka je sporno služečo nepremičnino odkupila v stečajnem postopku leta 2012 (pravilno 2014), tožeča stranka pa gospodujoče nepremičnine v izvršilnem postopku leta 2013, oba pa od istega pravnega prednika, ki na svojih nepremičninah ni imel stvarne služnosti. Prav tako ne obstoji kontrahirna dolžnost tožene stranke za pogodbeno ustanovitev stvarne služnosti.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se, da stvarne služnosti ni mogla priposestvovati, ker je po njenem stvarno služnost mogoče imeti tudi na lastni nepremičnini (lastniška služnost). Lahko pride do primera, da postane ista oseba lastnica služeče in gospodujoče nepremičnine, služnost pa se v zemljiški knjigi ne izbriše. Z morebitno odtujitvijo ene od nepremičnin stvarna služnost ponovno zaživi. Pravni prednik obeh pravdnih strank je opravljal isto dejavnost, kot sedaj tožeča stranka in je uporabljal tudi služeče zemljišče, zato je logično, da ima tožeča stranka zakonsko pravico do pridobitve služnosti. Tožena stranka bi morala skleniti pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti s tožečo stranko, ki sporno pot edina uporablja za dostop do vinske kleti. Za potrebe proizvodnje vina in ogleda vinske kleti ni mogoče uporabljati stranskih vhodov, kar bi popolnoma pokvarilo reprezentančnost in ugled 300 let stare vinske kleti. Tožena stranka samo iz nagajivosti odklanja ustanovitev stvarne služnosti, s katero ne bi utrpela nobene škode. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo. Toženo stranko bi lahko prisililo k sklenitvi pogodbe z uporabo 17. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), brez česa je napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni upoštevalo, da tožena stranka ni substancirano prerekala podrejenega tožbenega zahtevka na ustanovitev služnosti, kar bi moralo po določbi 214. člena ZPP šteti kot priznano dejstvo, zaradi česar je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne zanika ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila lastnica sedaj spornih služeče in gospodujočih nepremičnin A d.o.o.. Pravdni stranki sta nepremičnine pridobili v letu 2013 in 2014, v postopkih delne in generalne izvršbe nad tem bivšim lastnikom.

6. Po določbi prvega odstavka 213. člena SPZ je pozitivna stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Mogoča je torej le na tuji nepremičnini, zato bivši lastnik ni imel stvarne služnosti na eni od svojih nepremičnin za uporabo drugih svojih nepremičnin. Pravica uporabe vseh svojih stvari je imel po vsebini lastninske pravice iz 37. člena SPZ. Prvi odstavek 224. člena SPZ celo izrecno določa, da stvarna služnost (če je obstajala) preneha, če postane ista oseba lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in ni predložila zemljiškoknjižnega izpiska, ki bi kazal, da je bila stvarna služnost nekoč že ustanovljena, vendar v času istega lastnika nepremičnin ni bila izbrisana, da bi s pridobitvijo lastninske pravice tožeče stranke na gospodujočih nepremičninah, po drugem odstavku 224. člena SPZ lahko spet oživela.

7. Gornja dejstva pomenijo, da je rok za priposestvovanje stvarne služnosti tožeče stranke lahko začel teči najprej v letu 2013, s pridobitvijo lastninske pravice in posesti tožeče stranke na spornih gospodujočih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da še ni potekel niti najkrajši rok za priposestvovanje stvarne služnosti, deset let iz prvega odstavka 217. člena SPZ, zaradi česar je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

8. Stvarna služnost po določbi 214. člena SPZ nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Po 218. členu SPZ lahko služnostni upravičenec zahteva, da se nasproti lastniku služeče stvari ugotovi obstoj služnosti. Vendar je ugotovitvena tožba oblika varstva že nastale in sporne služnosti, ne način za njen nastanek. Tožeča stranka ni dokazala, da je pravica stvarne služnosti nastala.

9. Na podlagi pravnega posla stvarna služnost nastane s soglasjem lastnika služečega zemljišča in z vknjižbo v zemljiško knjigo (prvi odstavek 215. člena SPZ). Zaradi načela svobode urejanja obligacijskih razmerij, iz 3. člena OZ, od lastnika ni mogoče s tožbo zahtevati, da sklene pogodbo o ustanovitvi služnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je proizvodnja vina tožeče stranke v njenem zasebnem interesu in da ne obstoji kontrahirna dolžnost tožene stranke za ustanovitev služnosti. Ne gre za primer iz 17. člena OZ, ko lahko zainteresirana oseba zahteva, da se sklene pogodba z določeno vsebino, kadar mora nekdo po zakonu skleniti takšno pogodbo (na primer prevoz v javnem prometu, prodajna pogodba s potrošniki, dobava vode ipd.). Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava. Tožena stranka je tudi podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti nasprotovala in zanikala zatrjevana dejstva, zato ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje določena dejstva (pritožba ne pove katera) moralo šteti za priznana. Tako ni podana niti očitana kršitev ZPP.

10. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje zakonsko pravico do služnosti, s sklicevanjem na svojo dejavnost, ki je enaka dejavnosti v stečaju prenehanja pravne osebe - prejšnjega lastnika 300 let stare vinske kleti. Za prisilno sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti so nepomembne tudi navedbe, da tožena stranka ne bi utrpela nobene škode. Tožena stranka ima kot lastnik v skladu s prvim odstavkom 37. člena SPZ pravico svojo stvar imeti v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Ta pravica je lahko pod določenimi pogoji omejena, na primer z odločbo sodišča o nujni poti, vendar morajo za to biti izpolnjeni pogoji iz 88. in 89. člena SPZ in plačano primerno nadomestilo, ne pa brez vsakega plačila, kot je zahtevala tožeča stranka s tožbo. Zato zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdnem postopku ne pomeni, da tožeča stranka ne more več v nepravdnem postopku predlagati dovolitve nujne poti, vse ob izpolnjenih zakonskih pogojih in proti primernemu plačilu.

11. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe.