Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vzročno zvezo med duševno motnjo pridržane osebe in njeno realno možnostjo ogrožati svoje zdravstveno stanje. Pritožnica ni sposobna kritičnosti do svojega stanja in se potrebe po zdravljenju ne zaveda. Tudi čas zdravljenja pod posebnim varstvom je pravilno določen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog Psihiatrične klinike v X. odločilo, da se pritožnico pridrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 10. 6. 2020. V 1. točki izreka pa je sklenilo, da se ji omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

2. Proti II. izreka se pritožuje nasprotna udeleženka po odvetniku. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa nepravilno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in odpust pridržane osebe iz oddelka pod posebnim nadzorom, podredno pa razveljavitev in vrnitev v presojo glede milejšega ukrepa. Ugotovitve sodišča prve stopnje niso podprte z ugotovljenimi dejstvi, saj ni izkazano, da bi pritožnica ne bila sposobna presojati realnosti in obvladovati svojega ravnanja. Ni ugotovljeno, da bi posegala po prepovedanih substancah. Ni ugotovitev, da bi se karkoli dogajalo konkretno v zunanjem okolju, da bi ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih, si povzročala hudo premoženjsko škodo ali drugim. Pretekli dogodki in razlogi za sprejem v UPK ne morejo predstavljati razlogov za sedanje pridržanje. Sodišče ne obrazloži, kje vidi moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja. Sicer živi pritožnica samostojno, ima svoje gospodinjstvo in skrbi zase. Izvedenka zmotno meni, da je še vedno hudo motena njena presoja realnosti. Sposobna je dojemati realnost in ima uvid v epidemiološko stanje zaradi COVID 19 pandemije in ukrepov, kar izhaja iz njenega pogovora. Nima preganjalnih misli in blodenj. Izpostavila je zgolj težave v odnosu s starši, konkretno z mačeho, kar ne more biti razlog za poseg v njeno osebno svobodo. To izhaja tudi iz izpovedbe njene matere. Do pred kratkim je živela s partnerjem, kar je izpovedala mati. Ni znakov psihoze. Lahko bi tudi prišla v poštev milejša oblika zdravljenja, to je izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje ali z nadzorovano obravnavo. Izrečen ukrep se nanaša na čas pred njenim pridržanjem in je nesorazmeren.

3. Udeleženka je vložila pritožbo na okrajno sodišče. Ker je pritožba prispela na višje sodišče pred odločitvijo pritožbenega senata in ker z upoštevanje prepozne pritožbe niso prizadete pravice drugih oseb (3. odstavek 36. člena ZNP-1), je bilo treba upoštevati tudi to pritožbo. Navaja, da je bila kot otrok žrtev nasilja v družini in da sta jo oba starša mučila. Sedaj pa bi se je radi znebili zaradi njenega stanovanja. Zlasti mačeha je do nje groba. Diagnoza je le na papirju in v bolnico bi bilo treba zapreti mačeho. Ko se je sprehajala po mestu, ni nikogar ogrožala in sedaj bo bolj pazila, ker je virus.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno citirano pravno podlago za odločanje o tej zadevi (53. člen ZDZdr, 39. in 64. člen). Tega pritožbi niti ne grajata. Ker udeleženka graja ugotovitve sodišča prve stopnje o potrebnosti zdravljenja, velja odgovor pritožbenega sodišča obema pritožbama.

6. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave) kot eno od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki obsega tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen Ustave). Vendar je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje.

7. Kdaj se zdravljenje izvaja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, določa ZDZdr, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 39. člena ZDZdr, nato pa ugotovilo, da gre pri udeleženki za hudo bolezen (paranoidna shizofrenija) in da je zaradi te bolezni, do katere je nekritična in odklanja zdravljenje, pri njej prišlo do akutne situacije, ko ogroža zlasti sebe, kar terja zdravljenje pod posebnim nadzorom, vsaj dva meseca, da psihotična simptomatika izzveni.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku po telefonu zaslišalo najbližjo osebo, to je udeleženkino mati. Ta je povedala, da se sicer z očetom udeleženke in njegovo partnerko (ki jo udeleženka imenuje mačeha) vsi dobro razumejo, vendar je bila udeleženka v času pred sprejemom v groznem stanju, cele noči je govorila, da jo preganjajo duhovi, vpila, imela vse razmetano, tavala po mestu in nato jo tudi klicala po desetkrat na dan. Nazadnje jo je oče prosil, da gre v bolnico, tam je ostala tri do štiri dni, potem pa je bolnico zapustila. Izvedenka je v svojem izvedeniškem mnenju po pregledu dokumentacije in zaslišanju udeleženke ugotovila, da je še vedno pod vplivom psihopatološkega doživljanja, še vedno so prisotne nanašalne preganjalne blodnjave vsebine, ki so usmerjene predvsem do domačih, zlasti do očeta. Tudi na oddelku je bila nemirna in disforična. Izvedenka je tudi ugotovila, da je popolnoma nekritična do aktualne epidemiološke situacije in možnosti okužbe s COVID. Do tega je prišla po pogovoru z udeleženko in po pogovoru z materjo ter pregledu zdravstvene dokumentacije.

9. V pogovoru z materjo je izvedenka izvedela, da je udeleženka občasno posegala po nedovoljenih substancah. Pritožba sicer meni, da za to ni dokazov, vendar je imelo sodišče, za to, da je zapisalo v izpodbijani sklep, oporo v izvedeniškem mnenju. Pritožniku je treba pojasniti, da se je sodišče oprlo na pritožničino stanje, ki je bilo ugotovljeno z izvedenko, na zvezo med boleznijo in njenim ravnanjem (pred sprejemom je med drugim tavala po mestu, imela blodnjave misli, da jo preganjajo duhovi in bila nekritična do svojcev), v času zdravljenja pa je še vedno bila pod vplivom bolezenske psihotične simptomatike, še zmeraj jo je bilo strah in se je počutila ogroženo tudi na oddelku. Izvedenka je ugotovila, da je to zaradi burne paranoidne psihotične simptomatike in da udeleženka ni zmožna presojati realnosti, ki je še vedno vodena s strani bolezenskih vsebin in da tudi nima sposobnosti obvladovati svojega ravnanja zaradi bolezensko spremenjenih misli in popolne nekritičnosti do bolezni in do akutnega stanja zaradi okužbe COVID. Torej sploh ni bilo odločilno, da je izvedenka povzela, kaj ji je mati povedala.

10. Pritožba odvetnika meni, da je čas zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom do 10. 6. 2020 predolg. Sodišče se je za trajanje zdravljenja odločilo na podlagi izvedeniškega mnenja, v katerem je izvedenka ugotovila, da je potrebno vsaj dva meseca ustrezne terapije, da psihotična simptomatika začne izzvenevati in da bi udeleženka dosegla vsaj delno kritičnost do nujnosti sprejemanja ustrezne terapije tudi v domačen okolju. Izvedenka je ugotovila, da pritožnica terapijo sicer takoj po odpustu opusti, zato prihaja do pogostih, ponovljenih hospitalizacij (obravnavana je bila enajsta zapovrstjo), pa tudi do možnosti hujše kronifikacije bolezni, ki bo tako, če se ne bo bolje zazdravila, vse bolj nedostopna zdravljenju in ne bo več sposobna doseči prave remisije. Zato je ugotovila, da milejša oblika pomoči zaradi izrazite nekritičnosti do bolezni in nujnosti prejemanja predpisane terapije ne pride v poštev, ker se jih udeleženka ne bi bila sposobna držati, kar se je že večkrat izkazalo v preteklosti.

11. Pritožba odvetnika še trdi, da sodišče za te ugotovitve ni imelo opore v izvedenih dokazih, vendar spregleda, da se je sodišče oprlo na zaslišanje udeleženkine matere (list. št. 6) in na izvedeniško mnenje, od koder je črpalo te ugotovitve. Pritožba trdi, da je iz zaslišanja udeleženke izhajalo, da nima težav in živi v lastnem gospodinjstvu. Pri tem spregleda, da je udeleženka izpovedala, da je bila žrtev nekega „plenilca“, to je mačeha, da ne rabi zdravil, da se počuti dobro in jih tudi ne bo jemala. Spominjala se je, da je bilo doma polno računalnikov, ki so ji sledili, vendar to ni bila bolezen (list. št. 6). To pomeni, da ugotovitve izvedenke, ki jih kot svoje nato oblikovalo sodišče prve stopnje, niso v nasprotju z izvedenim dokazom. Tako tudi smiselno uveljavljani absolutno bistveni kršitvi določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Sodišče je korektno presojalo izvedene dokaze in imelo dovolj dokazov, da je ugotovilo, da je podan zakonski dejanski stan iz določbe 39. člena ZDZdr. Ravnanje udeleženke pred sprejemom, pa tudi med samim zdravljenjem tako pokaže, da udeleženka hujše ogroža svoje zdravje. Zdravljenje je zato potrebno in tudi čas, za katerega je bilo odrejeno. Ni mogoče pritrditi udeleženki, da gre samo za „diagnozo na papirju“. Ugotovitve sodišča temeljijo na izvedenih dokazih in ti so pokazali drugačno dejansko stanje, kot ga vidi udeleženka.

12. Sodišče prve stopnje je tako na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, tudi ne udeleženkinih temeljnih pravic iz Ustave. To je narekovalo zavrnitev pritožb in potrditev sklepa v izpodbijanem delu (65. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).