Jedro

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na nejavni seji kljub zahtevi tožeče stranke, naj se opravi glavna obravnava, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v tožbi ni navajala nobenih dejstev in tudi ni predlagala nobenih dokazov, ki jih ne bi ugotavljala že upravna organa. Pritožbeno sodišče glede na to soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla konkretnih dokazov, ki bi kazali na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 68/2000-17 z dne 11.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.1.2000. S to odločbo je bila v zvezi z reševanjem pritožbe prizadetih strank M. in B.V. odpravljena odločba Upravne enote K., Oddelka za okolje in prostor, z dne 25.8.1999 (1. točka izreka) in odločeno, da se zahtevek tožnice za izdajo lokacijskega dovoljenja za rekonstrukcijo in nadzidavo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 461 k.o. K. zavrne (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določilo 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN), ki med drugim določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Slednja mora biti pripravljena na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN). Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da gre za poseg v prostor na območju, ki se ureja na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na območji mestnega jedra mesta K. z vplivnim območjem (Uradne objave, št. 29/91, PUP). PUP med spomeniško varstvenimi pogoji (7. člen PUP) med drugim določa, da spreminjanje gabaritov ni dovoljeno, ker s tem uničimo značilno plastičnost in razgibanost mestnega organizma in strukturo pozidave, ter da novi objekti ne smejo presegati višine P+2, če so to objekti stanovanjske namembnosti. Novogradnje, ki se izvajajo v mestu, zaradi porušitve dotrajanih objektov, pa so lahko visoke največ P+2, če je objekt stanovanjski (6. člen PUP). Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi se obstoječi dvoetažni objekt P+2 nepravilnega tlorisnega gabarita 5+5 m x 8 m rekonstruiral tako, da bi se objekt nadzidal za 1 m, da bo pridobljena ena etaža-mansarda in bo končni višinski gabarit znašal P+2+M. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev tožene stranke o odpravi prvostopne odločbe ter zavrnitvi zahtevka za izdajo lokacijskega dovoljenja pravilna, ker gre za poseg, ki je v nasprotju z določbama 6. in 7. člena PUP.

Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene in neupoštevne. V zvezi z glavno obravnavo pa je pojasnilo, da je kljub zahtevi tožeče stranke ni opravilo, saj slednja ni navedla konkretnih dokazov, ki bi kazali na to, da je bilo dejansko stanje glede etažnosti spornega objekta nepravilno ugotovljeno.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da rekonstrukcija vključuje le nadvišanje obstoječih etaž na normalno višino z dodano teraso v strehi. S posegom se ne bi pridobila etaža, izboljšali bi se zgolj pogoji bivanja. V obravnavanem primeru je nadzidava, kot je predvidena z lokacijsko dokumentacijo, možna zaradi višinskega gabarita sosednjega objekta na parc. št. 460/2 k.o. K. Z višanjem spornega objekta in s postopnim prehajanjem višinskih gabaritov od najvišjega k najnižjemu, se groba členjenost v tem delu omili in objekti se harmonično vklopijo v okolje. Poudarja, da tožena stranka ni upoštevala dopolnitve urbanističnega mnenja z dne 15.3.1999, ki ga je izdelal Urad za okolje in prostor pri Mestni občini K., iz katerega izhaja, da je izvedba terase v strehi stanovanjskega objekta možna po določilih PUP. Navaja, da je pri navedenem uradu pred vložitvijo tožbe zaprosila za strokovno mnenje glede predvidenih posegov na spornem objektu. Mnenje strokovne osebe je, da je nadzidava možna zaradi višine obstoječih objektov v neposredni bližini, in sicer zaradi zelo velike razlike višinskih gabaritov glede na predmetni objekt, kot tudi zaradi vključitve objekta v zaokroženo celoto. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu predlogu, da opravi glavno obravnavo, predlaga, da glavno obravnavo s pričami in strokovnjaki opravi pritožbeno sodišče. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, katerega ugotovitve je povzelo sodišče prve stopnje, se območje, na katerem je obravnavani objekt, ureja s PUP. Za take primere je v 2. odstavku 54. člena ZUN določeno, da se lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Lokacijska dokumentacija pa se pripravi na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN). Določba 1. odstavka 6. člena obravnavanega PUP med drugim določa, da so v območju strnjene mestne povezave možni vsi prenovitveni posegi, ki so v skladu z varstvenim režimom, ki velja za historično mestno jedro z vplivnim območjem, in sicer so možne adaptacije, rekonstrukcije in novogradnje pod pogojem, da se vklapljajo v značilno členjeno strukturo, da ohranjajo značilno silhueto mestnega jedra, da upoštevajo zasnovo posameznih zaokroženih ambientov in značilnosti mestnega arhitekturnega oblikovanja (upoštevati tipološke in materialne elemente avtohtone arhitekture). V skladu s spomeniško varstvenimi pogoji, ki jih PUP predpisuje v 7. členu, spreminjanje gabaritov ni dovoljeno, ker s tem uničimo značilno plastičnost in razgibanost mestnega organizma in strukturo pozidave. Novi objekti pa ne smejo presegati višine P+2, če so to objekti stanovanjske namembnosti. Iz podatkov in listin v upravnih spisih, upoštevajoč navedene določbe PUP, tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da v obravnavanem primeru nista dopustni rekonstrukcija ter nadzidava stanovanjskega objekta, kot ju namerava izvesti tožnica. Poseg, ki bi obstoječi dvoetažni objekt P+2 nadzidal za 1 m tako, da bi z nadzidavo (mansarda) dobili nov trietažni objekt P+2+M, bi bil v nasprotju s spomeniško varstvenimi pogoji, ki jih za gradnjo v historičnem mestnem jedru določa PUP (3. odstavek 7. člena PUP). Ker sta sodišče prve stopnje in tožena stranka navedeno določbo PUP pravilno razlagali, tudi po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavanem primeru za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja ni bilo materialnopravne podlage.

Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave. Določbo 2. odstavka 50. člena ZUS je res mogoče razumeti tudi tako, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo vedno, kadar so jo stranke zahtevale. Vendar pa je zaradi morebitne kršitve, ki jo stori sodišče s tem, da v takšnem primeru glavne obravnave ni opravilo, mogoče sodbo izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na nejavni seji kljub zahtevi tožeče stranke, naj se opravi glavna obravnava, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v tožbi ni navajala nobenih dejstev in tudi ni predlagala nobenih dokazov, ki ji ne bi ugotavljala že upravna organa.

Pritožbeno sodišče glede na to soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla konkretnih dokazov, ki bi kazali na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnice, da opravi glavno obravnavo v pritožbenem postopku, saj niti v pritožbi ni navedla morebitnih novih dejstev, ki bi jih navajala na glavni obravnavi (ko bi ji to ne bilo onemogočeno), pa jih ne bi mogla navajati že v postopku pred izdajo sodbe (3. odstavek 14. člena ZUS).

Tožnica se ne more uspešno sklicevati na urbanistično in strokovno mnenje Urada za okolje in prostor pri Mestni občini K., saj slednja ne moreta nadomestiti pomanjkanja materialnopravne podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.