Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ne more se zahtevati, da bi morala stranka pri ugovoru zastaranja uporabiti točno pravniško terminologijo, da bi bil njen ugovor upoštevan, še zlasti to velja za pravo neuko stranko, kot je tu toženka, in zadostuje, če iz samih podanih navedb izhaja njihov smisel.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo s sklepom ustavilo postopek za umaknjeni del tožbe za znesek 1.978,66 EUR in s sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka tožniku dolžna plačati odškodnino v znesku 6.440,90 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 30.9.2007 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške, tožeči stranki pa je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 31,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
2. Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da tožena stranka ni podala ustreznega ugovora zastaranja, ker navedbe toženke, kot jih je povzelo sodišče prve stopnje, ne predstavljajo ugovora zastaranja v smislu določb obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), še kar pa je navajala, je to navajala na izrecno prigovarjanje sodišča prve stopnje in ne samoiniciativno. Da bi toženka uspešno uveljavljala navedeni ugovor, bi ga morala podati nedvoumno in jasno.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Z navedbami, ki jih sodišče prve stopnje citira v 7. točki izpodbijane odločbe in jih enako povzame pritožbo, podala pa jih je tožena stranka na prvem naroku z glavno obravnavo dne 26.6.2013, je toženka nedvoumno smiselno podala ugovor zastaranja in je torej takšna opredelitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna oz. ni slediti pritožbi, da teh navedb ni šteti za ugovor zastaranja. S tem, ko je toženka navedla, da ugovarja tožbenemu zahtevku, ker je potekel rok za zahtevek, rok pa je potekel zato, ker je do prometne nesreče prišlo leta 2007, s tožnikom sta se razšla leta 2008 in do vložitve tožbe tu je tožnik ni nič tirjal, je nedvoumno smiselno zatrjevala, da je tožnikov zahtevek neutemeljen, ker je tožba vložena prepozno, glede na datum nesreče, prenehanja njune izven-zakonske skupnosti in datuma vložitve tožbe, torej da je terjatev, ki je predmet zahtevka v tej pravdi, zastarala. Ne more se zahtevati, da bi morala stranka pri ugovoru zastaranja uporabiti točno pravniško terminologijo, da bi bil njen ugovor upoštevan, še zlasti to velja za pravo neuko stranko, kot je tu toženka, in zadostuje, če iz samih podanih navedb izhaja njihov smisel. 5. V kolikor ima morebiti pritožnik s pritožbeno navedbo, da je vse v zvezi z zastaranjem toženka navajala na izrecno prigovarjanje sodišča prve stopnje in ne samoiniciativno, v mislih, da je sodišče prve stopnje s pojasnili in pozivi toženi stranki prekoračilo svoja pooblastila materialnopravnega vodstva postopka, je to relativna bistvena kršitev 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katero bi morala skladno drugemu odstavku 286.b člena ZPP uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče, ker sicer pozneje, tudi v pritožbi, uveljavljenje te kršitve ni več mogoče, če stranka ne izkaže, da je ni moglo navesti prej. Tožeča stranka te kršitve pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, niti ni izkazala oz. izkazovala, da je brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Zato je pritožba v tem delu neupoštevna.
6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).