Jedro

Tožena stranka si zmotno razlaga določila 10. člena ZDR, ko navaja, da je za sklenitev pogodbe o zaposlitvi vedno potrebna volja obeh strank. ZDR v 10. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno, ter da se, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma ga pogodbena stranka ni sklenila v pisni obliki ob nastopu dela, domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Tožena stranka je tožnika uvrstila v tedenski razpored dela, tožnik je v spornem času delal pri toženi stranki brez podpisane pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi za določen čas bi veljala, v kolikor bi jo tožnik podpisal. Zato ni bilo potrebno ugotavljati, ali med strankama obstaja kakšen ustni dogovor glede sklenitve delovnega razmerja, saj je določilo 10. člena ZDR kogentno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 2. 2013 dalje (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna izstaviti tožniku pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto natakar, ki spada v IV. tarifni razred in z osnovno plačo v višini bruto 744,00 EUR (II. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika na delo v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Posledično navedenemu je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti za čas od 1. 2. 2013 dalje, razen za čas od 10. 9. 2013 do 10. 10. 2013, v obvezna zavarovanja in mu za navedeno obdobje obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožniku neto mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezen mesec od 19. naslednjega dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 510,90 EUR stroškov postopka v roku 8 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da izpodbija sodbo v celoti, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. točka 1. odstavek 338. člena ZPP) zaradi zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne temu sodišču, da opravi novo glavno obravnavo, ter odloči, da se toženi stranki povrnejo tudi stroški pritožbenega postopka. Sodišče je izpodbijano sodbo izdalo na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je navedlo, da je zaslišalo priče A.A., B.B., C.C. in D.D. ter ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena v pisni obliki. Sodišče v sodbi pojasnjuje, da je pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas ta, da ju stranki ob nastopu dela tudi podpišeta. Res, da je delavec šibkejša stranka, vendar gre v tem primeru za zlorabo instituta zaposlitve za določen čas, saj se je tožnik izmikal podpisu pogodbe. Priča C.C. je izpovedala, da je tožnika srečala pri šanku in ga opomnila, da mora vrniti podpisano pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je tožnik tudi rekel, da to ve. Delodajalec ne more nositi negativnih posledic nepodpisa pogodbe. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s predložitvijo elektronskega sporočila z dne 28. 1. 2013, kar je v zaslišanju navedla priča C.C.. Navedeno elektronsko sporočilo bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, pri čemer pa tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) z izvedbo tega dokaza ni bila prekludirana. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da 10. člen Zakona o delovnih razmerjih v celoti izključuje voljo delodajalca pri ugotavljanju domneve o pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšno vsesplošno naziranje je po mnenju tožene stranke škodljivo, saj je za sklenitev pogodbe vedno potrebna volja obeh strank. Tožnik je bil večkrat pozvan k podpisu in vračilu pogodbe, pa tega ni storil. Zato je povsem logično, da je A.A. tožnika uvrstila v tedenski razpored dela, saj ni imela razloga, da bi mislila, da tožnik pogodbe ne bo podpisal. Tožnik je samovoljno prihajal na delo, saj zavestno ni podpisal pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da brez podpisane pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku ne bi dovoljevala opravljati dela, priča B.B. pa je takoj, ko je bil seznanjen s tem, da tožnik ni podpisal pogodbe, tožniku prepovedal opravljati delo. Ni jasno, zakaj je priča D.D. tožnika dne 31. 1. 2013 pozvala k vrnitvi pogodbe o zaposlitvi, če pogodba o zaposlitvi ne bi bila tožniku vročena. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu (ugodilni del) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik ter po zaslišanju tožnika in priče tožene stranke A.A., D.D., C.C. in B.B., ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja ter posledično reintegracije in reparacije.

Ugotoviti je, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče nepravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke s predložitvijo elektronskega sporočila z dne 28. 1. 2013, ki ga je v svoji izpovedi na glavni obravnavi 5. 12. 2013 navedla priča C.C.. Tožena stranka navedenega dokaznega predloga ni podala pravočasno, prav tako pa ob svojem predlogu ni navedla, da za to obstajajo razlogi iz 286. člena ZPP. Razlog, da pooblaščenka tožene stranke za elektronsko sporočilo ni vedela, ne opravičuje krivde tožene stranke. Sicer pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka niti ni predložila citiranega elektronskega sporočila v spis.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki opravljal delo natakarja od 21. 12. 2012 do 31. 1. 2013, na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjeni z E. d.o.o., prav tako pa je bilo med strankama nesporno, da je tožnik pri toženi stranki opravljal delo tudi od 1. 2. 2013 dalje do 7. 2. 2013, pri čemer mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo 7. 2. 2013, ker ni tožnik želel podpisati pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo tožnik podpisal za določen čas in za nazaj.

Tožena stranka si zmotno razlaga določila 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ko navaja, da je za sklenitev pogodbe o zaposlitvi vedno potrebna volja obeh strank. To načelno res velja, vendar 10. člen ZDR določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno, ter da, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma ga pogodbena stranka ni sklenila v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Iz izvedenih dokazov izhaja in kar tožena stranka tudi sama priznava v pritožbi, je A.A. tožnika uvrstila v tedenski razpored dela, tožnik je nesporno tudi delal pri toženi stranki brez podpisane pogodbe o zaposlitvi od 21. 12. 2012 do 31. 1. 2013 zlasti pa tudi od 1. 2. 2013 dalje do 7. 2. 2013. Pogodba o zaposlitvi za določen čas bi veljala, v kolikor bi jo tožnik podpisal. Tako se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo potrebno sodišču ugotavljati, ali med strankama obstaja kakšen ustni dogovor glede sklenitve delovnega razmerja, saj je določilo 10. člena ZDR kogentno.

Tožnik dela ni opravljal samovoljno, bil je na razporedu za opravljanje dela in delo tudi dejansko opravljal zlasti od 1. 2. 2013 do 7. 2. 2013, ko mu je tožena stranka prepovedala opravljanje dela šele z dnem 7. 2. 2013. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja in pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dala v podpis pogodbo o zaposlitvi 7. 2. 2013 z datumom 1. 2. 2013, torej za nazaj. Tako se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, ki ni verjelo izpovedbam C.C. in D.D. glede vročanja pogodbe o zaposlitvi. Kadrovska referentka je s tožnikovo pogodbo razpolagala že 28. 1. 2013 in o tem posredovala obvestilo tudi A.A., tako da je sodišče štelo pravilno in logično, da se pogodba kasneje ni mogla nahajati na mizi vodje kadrovske službe. Navedeno potrjuje tudi izpovedba B.B., ki je izpovedal, da ko je dobil informacijo o tem, da stvari v zvezi s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi niso urejene, je takoj ukrepal, kar pa je bilo dne 7. 2. 2013, ko tožniku tožena stranka več ni dovolila delati.

Tako se tudi ni mogoče tudi strinjati s stališčem pritožbe, da delodajalec ne sme in ne more nositi negativnih posledic, v kolikor se delavec podpisu pogodbe izmika. Delodajalec namreč mora vedeti, da delavec ne more in ne sme delati brez pogodbe o zaposlitvi in je njegova dolžnost, da delo organizira tako, da imajo delavci podpisane pogodbe o zaposlitvi in lahko dejansko opravljajo delo šele po podpisu pogodbe o zaposlitvi, v nasprotnem primeru pa nosijo riziko in posledice, ki jih sicer določa ZDR. Pritožba tudi izpostavlja vprašanje glede načina vročitve pogodbe o zaposlitvi, kar pa niti ni pomembno, saj je sodišče ugotovilo, tožena stranka pa tudi temu niti ni ugovarjala, da je tožnik dejansko delal vse od 1. 2. 2013 do 7. 2. 2013 in je bil na razporedu za delo in tudi ni samovoljno opravljal dela pri toženi stranki.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in sicer iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1) nosi svoje stroške postopka, ne glede na izid pravde.