Jedro

Tožnici ni mogoče očitati, da je s tem, ko organov delodajalca ni seznanila z načinom poslovanja glede komitenta A. A. oziroma s tovrstnim navodilom vodje poslovalnice, ravnala v nasprotju s skrbnostjo, ki bi se pričakovala od povprečnega delavca v dani situaciji.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnici je priznalo delovno razmerje pri toženki tudi od 1. 1. 2024 do 30. 6. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Toženki je naložilo, da jo za ta čas prijavi v obvezna socialna zavarovanja, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ter ji plača mesečna nadomestila plače, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2024, nadomestilo za neizrabljen letni dopust, denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 in razliko v plači za december 2023, vse v zneskih in z obrestmi, ki so razvidni iz III. do V. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila nad prisojenim zneskom. Toženki je naložilo, da tožnici povrne odmerjene stroške postopka.

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče protispisno odločilo, da tožnici za kršitev temeljnih pravil varne izvedbe transakcij ni mogoče očitati opustitve običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca. Brez njenega nelojalnega ravnanja, ki nasprotuje osnovnim načelom bančništva, ne bi prišlo do izvedbe neodobrene transakcije in do oškodovanja toženke. Ključnega pomena je tožničino nedovoljeno ravnanje, ki se nanaša na neresnično prikazovanje dejstev, in ne nedovoljena praksa poslovanja s komitentom A. A., ki jo je vzpostavil vodja poslovalnice B. B. Glede na svoje delovne izkušnje bi se kot povprečno skrbna delavka morala in mogla zoperstaviti delovni praksi, ki je bila diametralno nasprotna toženkinim pravilom. Ker ni šlo zgolj za enkratno protipravno ravnanje, je imela dovolj časa in možnosti, da preveri dopustnost vzpostavljene prakse in o tem (anonimno) obvesti pristojne. Namesto tega se je odločila sodelovati z B. B. pri kršitvah. Posebna navodila nadrejenega ne morejo opravičiti kršitev tožnice, ki se je zavedala, da ravna v nasprotju s toženkinimi akti. Poleg tega B. B. ni bil pooblaščen s komitenti sklepati dogovorov, ki so v nasprotju s pravili o varni izvedbi transakcij. Namesto da bi tožnica pri izvedbi transakcij sodelovala kot drugi par oči v kontrolni funkciji, je zavestno potrdila neresnična dejstva in zato ravnala naklepno. Sodišče je zmotno ugotovilo, da naj bi ravnala na enak način kot ostali zaposleni. Ti so jo v izpovedbi opisali kot namestnico vodje poslovalnice. Izpovedali so, da je transakcije na sporen način vedno potrjevala ona, ostali pa nikdar ali zgolj občasno. Sodišče je prisodilo previsoko denarno povračilo. Ni upoštevalo socialne varnosti tožnice v času prenehanja delovnega razmerja, dobrih možnosti za zaposlitev, višine odpravnine, ki bi jo prejela v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da niti v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve niti tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Na pravilno, popolno in izčrpno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, je bila sprejeta materialnopravna pravilna odločitev.

6.Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu finančna svetovalka za malo gospodarstvo. Toženka ji je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazan očitek, da je dne 22. 11. 2023 v nasprotju s toženkinim navodilom za izvajanje identifikacije komitentov oziroma "načelom štirih oči" skupaj z nadrejenim B. B. (vodja poslovalnice) neresnično potrdila, da je v navzočnosti komitenta A. A. preverila njegovo istovetnost; to je v nadaljevanju omogočilo goljufijo s strani neznanih storilcev in izvedbo s strani komitenta dejansko nenaročene transakcije, toženki pa povzročilo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi ravnanja v nasprotju z navodili delodajalca in prepovedjo škodljivega ravnanja huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (34. in 37. člen ZDR-1). Ker pa je ocenilo, da pri tem ni postopala s stopnjo krivde, ki je predpisana za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zaključilo, da odpovedni razlog ni podan, izredna odpoved pa je nezakonita.

7.Pritožba navaja, da so si v nasprotju razlogi sodbe o tem, da je tožnica pri očitanem ravnanju postopala v nasprotju z navodili toženke, kar je vedela, a je na očitan način postopala zaradi upoštevanja navodila neposredno nadrejenega, katerega pravilnosti ravnanja ni bila pooblaščena preverjati. S pritožbeno navedbo smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V pritožbi izpostavljena ugotovitev sodišča oziroma presoja, da je tožnica očitano kršitev storila z lahko malomarnostjo, ni v nasprotju z razlogom, da je zaradi kršitve toženkinih navodil storila hujšo kršitev. Za obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sta pomembna dva, med seboj neodvisna elementa: ravnanje, ki je pravno kvalificirano kot hujša kršitev, in krivda, ki mora biti v obliki naklepa ali hude malomarnosti. Prvostopenjska sodba vsebuje jasne razloge o dejstvih, na podlagi katerih je sodišče presodilo (ne)obstoj teh dveh elementa. Ti razlogi si med seboj niso v nasprotju.

8.Na več mestih pritožba poudari, da je tožnica kršila toženkina navodila, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje njeno ravnanje ocenilo kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Za odločitev o pritožbi je ključna le še presoja tožničine krivde. Pri tej je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je pojem hude malomarnosti pravni standard, katerega je glede na vse ugotovljene okoliščine primera pravilno razlagalo po merilu skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca toženke. Krivdo tožnice je pravilno ocenjevalo glede na razmerje med stopnjo dolžne in dejanske skrbnosti njenega ravnanja.

9.Pri presoji tožničine krivde za storjeno kršitev je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz okvirja konteksta delovnega procesa, v katerega je bila tožnica vpeta. Tako je med drugim ugotovilo, da se je vodja poslovalnice v nasprotju s pravili toženke o izvajanju predhodne identifikacije strank (ki jih omenja izredna odpoved) dogovoril s toženkinim komitentom A. A. za sistem naknadnega potrjevanja naročenih transakcij. V takšen, nedovoljen način poslovanja s komitentom, je vodja poslovalnice moral pritegniti dodatno osebo, saj sistem ne dopušča izvedbe transakcije v nasprotju z načelom štirih oči, tj. brez potrditve identifikacije stranke s strani dveh bančnih uslužbencev. Vodja poslovalnice je izvajal sporne transakcije najprej s pritegnitvijo toženkinega delavca C. C. Ko je tožnica nastopila delo na delovnem mestu svojega predhodnika C. C., je nasledila že ustaljen način poslovanja s tem komitentom.

10.Pritožba navaja, da vodja poslovalnice ni imel pooblastila za sklenitev navedenega dogovora z A. A., zato ne gre za dogovor med komitentom in toženko kot tožničino delodajalko; sklicevanje sodišča, da je tožnica "padla" v utečen način dela, zato ne more biti uspešno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena navedba ne more vplivati na drugačno presojo spora. Ključna je namreč pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je opisana praksa poslovanja z A. A. v poslovalnici dejansko postala ustaljena še preden je bila vanjo s strani neposredno nadrejenega vodje poslovalnice pritegnjena tožnica. Na vprašanje (ne)ustaljenosti te prakse ne vpliva okoliščina, da vodja poslovalnice s strani toženke ni bil pooblaščen skleniti z A. A. dogovorjenega načina potrjevanja transakcij. Tudi pritožbeno poudarjanje, da dogovora z A. A. ni sklenila toženka (kot tožničina delodajalka), ni bistvenega pomena za ta spor, in sicer zaradi prvostopenjske ugotovitve, da je tožnica zgolj nasledila že ustaljen način poslovanja z omenjenim komitentom, sama pa v preteklosti ni sodelovala pri sklenitvi dogovora med vodjo poslovalnice in A. A.

11.Po pritožbenem zatrjevanju vodja poslovalnice ni dal tožnici navodila, naj za sporno transakcijo potrdi pregled štirih oči, ampak jo je poklical zgolj kot drugi par oči oziroma v kontrolni funkciji, pri čemer se je tožnica sama zavestno odločila potrditi neresnično dejstvo, tj. da je opravila pregled osebnega dokumenta A. A. v njegovi prisotnosti. V zvezi s tožničino vlogo pri potrjevanju transakcij za tega komitenta pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je izvajanje teh transakcij potekalo tako, da je vodja poslovalnice podatke naročene transakcije vnesel v računalniški sistem, nato pa v svojo pisarno poklical tožnico (v njeni odsotnosti pa drugega delavca iz poslovalnice), da je na njegovem računalniku potrdila transakcijo brez predhodne dejanske identifikacije stranke. V tem okviru je za presojo tožničine krivde ključno predvsem to, da njeno sodelovanje pri tem ni bilo avtonomno, temveč je bila k temu pritegnjena v okviru upoštevanja navodila neposredno nadrejenega. Pri tem je postopala na enak način kot C. C., ki je po navodilu vodje poslovalnice sodeloval pri izvajanju teh transakcij pred tožnico, in ki je prav tako izpovedal, da je potrjevanje teh transakcij potekalo v pisarni vodje poslovalnice, na njegovem računalniku.

12.Pri presoji skrbnosti tožničinega ravnanja je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi ugotovitev, da so pri izvedbi transakcij za komitenta A. A. na enak način kot tožnica pred njo sodelovali tudi že drugi toženkini delavci (npr. C. C., D. D.). Pritožba tej ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da naj bi glede na izpovedi prič to vedno počela le tožnica. Navedena prvostopenjska ugotovitev je namreč podprta s skladnimi izpovedbami tožnice, C. C. in D. D. Prav tako zmotna je pritožbena navedba, da naj bi priče tožnico opisovale kot namestnico vodje poslovalnice, zaradi česar je ni mogoče enačiti s preostalimi zaposlenimi. Iz izpovedi prič namreč takšen status tožnice ne izhaja.

13.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da se je od tožnice glede na dlje časa trajajoče odrejanje nalog, ki je pomenilo nedovoljeno poslovno prakso, pričakovalo, da se bo zoperstavila navodilu nadrejenega. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ji je bilo znano, da je bil tak način identifikacije v uporabi tudi v drugih poslovalnicah, zaradi česar je štela, da gre za nek način poslovanja, ki je očitno vendarle dovoljen (toženka je dejansko deset primerov tovrstnih kršitev, ki se očitajo tožnici, ugotovila tudi v drugih poslovalnicah v reviziji, ki jo je po spornem dogodku izvedla sicer le na vzorcu in ne glede vseh transakcij). Poleg tega je tožnica tak način identifikacije komitenta A. A. opazovala še v času, ko je pri tem sodeloval njen predhodnik C. C. Dolžnost ravnanja po navodilih neposredno nadrejenega je tudi imela izrecno predpisano v pogodbi o zaposlitvi. Utemeljen je torej prvostopenjski zaključek, da bi se zgolj od nadpovprečno skrbnega delavca toženke pričakovalo, da se ob vseh ugotovljenih okoliščinah, v katerih je potekal delovni proces, v katerega je bila vpeta tožnica, zoperstavil navodilu neposredno nadrejenega vodje poslovalnice oziroma ustaljeni metodi dela.

14.Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, v katerih je tožnica storila kršitev (očitano ji ravnanje je bilo v poslovalnici ustaljena praksa še preden je bila vanjo s strani vodje poslovalnice pritegnjena tožnica; na povsem enak način kot ona sta pred njo postopala C. C. in D. D.; to prakso je tožnica nasledila v okviru upoštevanja navodila neposredno nadrejenega; dolžnost ravnanja po njegovih navodilih je imela izrecno predpisano v pogodbi o zaposlitvi; tak način identifikacije strank je bil v uporabi tudi v drugih poslovalnicah; idr.), je pravilna prvostopenjska presoja, da ji ni mogoče očitati opustitve tiste skrbnosti, ki se je v danih okoliščinah pričakovala od povprečnega toženkinega delavca. Pritožbeno zavzemanje, da je ravnala naklepno ali vsaj hudo malomarno, zato ni utemeljeno. Presoja, da je izpodbijana izredna odpoved zaradi pomanjkanja ustrezne tožničine krivde nezakonita, je pravilna.

15.Kot še očita pritožba, bi se vsak povprečno skrben delavec ob vzpostavljeni praksi, ki je nasprotovala toženkinemu pravilu štirih oči, moral pozanimati o dovoljenosti takšnega poslovanja in obvestiti o tem ustrezne službe (lahko tudi v okviru vzpostavljenega anonimnega sistema žvižgaštva), vendar pa se je tožnica raje odločila sodelovati z vodjo poslovalnice pri kršitvah. Pritožbena navedba ni utemeljena. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin (prim. 14. točko obrazložitve idr.), tožnici namreč ni mogoče očitati, da je s tem, ko organov delodajalca ni seznanila z načinom poslovanja glede komitenta A. A. oziroma s tovrstnim navodilom vodje poslovalnice, ravnala v nasprotju s skrbnostjo, ki bi se pričakovala od povprečnega delavca v dani situaciji. Nad celokupnimi okoliščinami, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo tožničino lahko malomarnost, ne more prevladati niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila pri toženki zaposlena že dlje časa in bila seznanjena s predpisanimi pravili.

16.Sodišče prve stopnje je zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tožnici prisodilo denarno povračilo v višini sedmih plač, kar po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno ovrednotenje okoliščin za odmero, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1. Tožnica je stara 35 let. Pri toženki je bila zaposlena 13 let in v tem obdobju pridobila predvsem specifična znanja, vezana na bančništvo. Neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki se je zaposlila pri drugem delodajalcu za devet dni, nato pa bila šest mesecev prijavljena na zavodu za zaposlovanje s pravico do prejemanja denarnega nadomestila. Z iztekom te pravice se je res zaposlila pri drugem delodajalcu, a prejema 17 % nižjo plačo, kot jo je pri toženki. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je treba tožničino hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki je toženki povzročila veliko škodo, v okiru kriterija okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ovrednotiti tako, da utemeljuje zgolj prisojo simboličnega zneska denarnega povračila. Eden od ključnih elementov za obstoj obravnavanega odpovednega razloga namreč ni podan, kar je bilo v prisojenem denarnem povračilu ob upoštevanju tudi drugih kriterijev ustrezno ovrednoteno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da denarno povračilo iz 118. člena ZDR‑1 ne more biti višje od odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšne omejitve v predpisih ni, temveč je višina denarnega povračila pogojena zgolj z uporabo kriterijev, ki so predpisani v drugem odstavku 118. člena ZDR-1.

17.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) tožnici zanj pripada 375 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR, skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom ji toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila. Tožnica ni upravičena do nagrade za posvet s stranko, pregled listin in izdelavo končnega poročila, saj je navedeno že zajeto v priznanih stroških.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.