Jedro

Načelo večine je namreč bistvena sestavina neposrednega in kolektivnega odločanja, ki velja tako za sklepčnost kolegijskega organa kot tudi za glasovanje njegovih članov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom in razveljavilo sklepe zbora delavcev tožene stranke z dne 13.3.1992, na podlagi katerih je tožnicam prenehalo delovno razmerje (1. točka izreka). Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bil ugovorni postopek zaradi napačne uporabe določbe 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v zvezi s smiselno uporabo 71. člena ZPP-77 bistveno kršen. Zato je odločilo, da tožečim strankam preneha delovno razmerje po preteku šestmesečnega odpovednega roka po pravnomočnosti te sodne odločbe (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da izplača tožnicam zneske, razvidne iz 3. točke izreka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1998 dalje do plačila in jim povrne stroške postopka, odmerjene na 416.750,00 SIT. Tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov v.d. direktorja tožene stranke z dne 31.1.1992, na podlagi katerih so bile tožnice uvrščene med trajno presežne delavke, je zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu pod točko 2 izreka, ki se nanaša na tožnico S. I. in v celoti v točki 3 in 4 izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovo ugotovitvijo o bistveni kršitvi ugovornega postopka, v katerem so bile nepravilno od glasovanja izločene tožnice. Presodilo pa je tudi, da zbor delavcev, ki je odločal o pritožbah tožečih strank, ni bil sklepčen, niti ni bil izpodbijani sklep sprejet z veljavno večino glasov.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja svoje dosedanje navedbe, da je pri odločitvi o skupnem ugovoru tožnic pravilno uporabila določbo 104. člena ZDR. Razlogi sodišča druge stopnje, ki je presodilo, da zbor delavcev ni bil sklepčen, so po mnenju revizije v nasprotju z vsebino zapisnika z dne 13.3.1992, iz katerega je na drugi strani razvidno, da so se seje ob 11.50 uri udeležile tudi delavke, ki so prvotno svojo prisotnost odklonile. To pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in vsebino listin. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper prvostopno sodbo v celoti ugodi in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 3. odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP v tem postopku še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo tudi ni obstoja očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, niti zmotne uporabe materialnega prava.

Zbor delavcev tožene stranke, ki je po 5. alinei točke 5, 59. člena statuta pristojen za odločanje o zahtevah za varstvo pravic, je kolegijski organ. Pravila za njegovo delo bi morala biti po 58. členu istega statuta urejena s posebnim poslovnikom, ki po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni bil sprejet. Zato se je za presojo, koliko članov mora biti navzočih, da zbor pravno veljavno dela in sklepa (kvorum) in koliko članov mora glasovati za posamični sklep, da obvelja, pravilno oprlo na statutarno določbo 70. člena. Ta določa, da je sklepčnost podana, če je na seji navzoča večina članov, odloča pa se z večino glasov vseh članov (absolutna - kvalificirana večina).

Ob dejanski ugotovitvi, da šteje zbor delavcev tožene stranke 20 članov in da jih je bilo prisotnih na seji le 9, za potrditev sklepa v.d. direktorja o prenehanju delovnega razmerja tožnicam kot trajno presežnim delavkam pa jih je glasovalo le 7 (namesto 11), je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da izpodbijani sklep zbora delavcev ni pravno veljaven. Te presoje ne more izpodbiti sklicevanje na absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo pritožbeno sodišče storilo s prezrtjem podatka iz zapisnika zbora, da je ob 11.50 uri zbor postal sklepčen. Tudi, če bi se to dejstvo izkazalo za resnično - saj se delavke, ki so kasneje pristopile, - niso vpisale v poimenski seznam, niso, po sklepu tožene stranke same imele na zboru pravice odločanja. Zato ostaja neizpodbita ugotovitev, izhajajoča iz istega zapisnika (stran 4), da je za predlagano zavrnitev ugovorov tožečih strank glasovalo le 7 članov, namesto statutarno določenih 11. Ker izpodbijani sklep ni dobil potrebne večine glasov, ni mogel postati pravno veljaven in kot tak pravno učinkovit, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči. Načelo večine je namreč bistvena sestavina neposrednega in kolektivnega odločanja, ki velja tako za sklepčnost kolegijskega organa kot tudi za glasovanje njegovih članov. Kršitev tega načela pomeni smiselno enako absolutno bistveno kršitev postopka, kot je predpisana v 1. točki 2. odstavka 354. člena ZPP-77 (1. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) v zvezi s 103. členom ZDR in takrat veljavno določbo 13. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84 - ZSZD), ki ima za posledico razveljavitev takšnega sklepa, ne glede na to, ali je vplivala ali bi lahko vplivala na njegovo zakonitost in pravilnost. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

Določbe ZPP-77 je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).