Jedro

Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnikoma plačati 12.281.220 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1999. Naložilo mu je tudi, da mora tožnikoma povrniti 1.053.874 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2002 dalje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je pojasnilo, da z zavrnitvijo dokazov z zaslišanjem prič J. C. in P. C. ter dokaza z ogledom tožencu ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Sodišče mora namreč izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Tudi če bi omenjeni priči potrdili toženčeve trditve, to ne bi pripeljalo do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z bistvenim vprašanjem: ali je prišlo do prehoda premoženja brez pravnega temelja, torej neupravičeno, ali pa v skladu z dogovorom, kar bi kazalo na darilo s pogojem ureditve stanovanja.

Razen tega sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal toženec, čeprav je njegovo izpovedbo hkrati ocenilo kot neprepričljivo in nepodprto z ostalimi dokazi. S tem, ko je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič J. C. in P. C., je tožencu onemogočilo dokazovanje njegovih trditev o tem, kakšen je bil dogovor med njim in pokojnim A. B. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza le v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Ker pa v tem primeru ne gre za tako situacijo in ker sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni (dovolj) obrazložilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Hkrati je kršena tudi toženčeva ustavna pravica do enakega varstva pravic (pa tudi pravica do sodnega varstva).

Sodišče je sicer zaslišalo J. Š. in M. P., vendar njuni izpovedbi glede ključnega vprašanja te pravde, ali je pokojni A. B. s tožencem sklenil poleg pooblastila še izrecni dogovor (o ureditvi stanovanja za A. B.), nista pomembni. O tem namreč nista vedeli ničesar. Enako velja za izjavo prvega tožnika, ko je bil zaslišan kot stranka. Če omenjeni priči o takem dogovoru nista vedeli ničesar, še ne pomeni, da takega dogovora ni bilo. Da so toženčeve trditve vsaj verjetne, je mogoče ugotoviti že iz besedila oporoke, ki je bila sestavljena dne 9.6.1999. V njej je zapisano, da je pokojni A. B. postavil toženca za svojega izključnega dediča prav zato, ker zanj skrbi in mu nudi stanovanje v svoji hiši. Dejstvo, da pokojni A. B. nikoli ni živel pri tožencu, ni pomembno, saj je bilo z omenjenim zapisom v oporoki mišljeno, da mu bo toženec stanovanje v svoji hiši nudil, kar pomeni, da mu ga ponuja oziroma da mu ga je pripravljen urediti. V nadaljevanju revident pojasnjuje pomembnost dokazov z zaslišanjem prič P. C. in J. C. in ogleda njegove (toženčeve) hiše. Tožnika sta odgovorila na revizijo, pri čemer poudarjata, da toženec izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (kar je nedovoljen revizijski razlog), sicer pa da so bili sporni dokazni predlogi utemeljeno zavrnjeni.

Toženec je odgovoril na odgovor na revizijo, tožnika pa še na ta odgovor.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna.

Sodišče mora namreč izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov tudi v primeru, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

Vendar je treba pri tem upoštevati naslednje: 1. zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena, in 2., zaradi nepotrebnosti oziroma nerelevantnosti dokaza se dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča oziroma če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana.

Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče (v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne sodbe) pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ker "da je dejansko stanje do te mere razjasnjeno, da je (sodišče) lahko razsodilo", ne zadošča. To še toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno toženčeve izpovedbe utemeljilo s tem, da "ni prepričljiva, predvsem pa ni podprta z ostalimi dokazi" (poud. VS RS). Pritožbeno sodišče je nato sicer natančno in izčrpno pojasnilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov glede na vse ostale izvedene dokaze ne bi mogla pripeljati do drugačne dokazne ocene. Vendar pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je namreč (tudi) stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja (tako sodbe VS RS II Ips 431/2003 z dne 21.10.2004, II Ips 120/2001 z dne 6.12.2001 in II Ips 663/96 z dne 23.4.1998). Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga pa strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.

Toženec je predlagal zaslišanje J. C. zaradi dokazovanja trditev, da je pokojni A. B. že ob prejemu kupnine od obeh kupcev (B. in J. C.) želel tožencu takoj izročiti celotno kupnino, da pa do tega takrat ni prišlo (le zato), ker sta hotela imeti kupca dokaz, da je bila kupnina plačana, zaradi česar je bila tudi nakazana na tožnikov račun (gl. 1. odgovora na tožbo). Zaslišanje P. C. pa je toženec predlagal, ker naj bi ta potrdil, da je pokojnemu A. B. predlagal, naj denar v celoti izroči tožencu. S tema dokaznima predlogoma želi torej toženec dokazati svojo trditev, da mu je pokojni A. B. sporni znesek podaril (pod pogojem, da zanj uredi stanovanje). Ker pa je to dejstvo pravno relevantno (če je bil tožencu denar podarjen, potem ga ni dolžan vrniti) in ker dokaza nista taka, da bi bila očitno neprimerna ali da bi dokazovala nekaj, kar bi bilo že dokazano, bi ju moralo sodišče prve stopnje izvesti (ali pa zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti). Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Glede na dosedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.