Jedro

V skladu z določbo 169. člena ZP-1 lahko vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako prekrškovno odločbo izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. V tretjem odstavku 169. člena ZP-1 so določena merila, ki jih mora upoštevati vrhovni državni tožilec pri odločitvi, ali bo v določeni zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državi tožilec tako upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse. Navedena določba ne pomeni le smernic vrhovnemu državnemu tožilcu pri presoji, kdaj naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč po vsebini vsebuje tudi procesne predpostavke, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da jo bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Skupna občinska uprav SAŠA regije, Služba medobčinske inšpekcije, redarstva in varstva okolja Gornji grad, Ljubno, Luče, Mozirje, Nazarje, Rečica ob Savinji, Solčava, Šmartno ob Paki, Šoštanj, Velenje, je z odločbo Pn 22404-1593/2021 z dne 14. 10. 2021 odpravil plačilni nalog Pn 22404-1593/2021 16. 8. 2021, ker je ugotovil, da kršitelj ni storil očitanega prekrška. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da stroški prekrškovnega postopka bremenijo proračun in da lahko storilčev zagovornik poda zahtevek za povrnitev nagrade in potrebnih izdatkov v treh mesecih od dneva prejema odločbe. Prekrškovni organ je s sklepom Pn 22404-1593/2021 z dne 9. 11. 2021 sklenil, da se A. A. delno povrnejo stroški ustavljenega prekrškovnega postopka. Ti se nakažejo na fiduciarni račun njegovega zagovornika. Zoper navedeni sklep je A. A. po svojih zagovornikih vložil pritožbo. Okrajno sodišče v Celju je vloženo pravno sredstvo štelo za zahtevo za varstvo zakonitosti. O njej je odločilo s sodbo ZSV 1062/2021 z dne 19. 7. 2022. Zahtevi za sodno varstvo je ugodilo in izpodbijani sklep o stroških spremenilo tako, da je storilcu priznalo tudi povrnitev nagrade in stroškov zagovornika. Zagovornikom je v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo priznalo tudi stroške v višini 279,99 EUR. Odločilo je, da se priznani zneski izplačajo iz proračuna prekrškovnega organa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2021 do plačila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena in 9. točki prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in zaradi kršitve določbe 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek z napotilom sodišču glede pravilne uporabe materialnih določb o stroških prekrškovnega postopka.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi določbe 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu prekrška in njegovim zagovornikom. Storilec in njegovi zagovorniki se o njej niso izjavili.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v uvodnem delu zahteve za varstvo zakonitosti sicer trdi, da je "sodišče zgolj prepisalo vsebino celotne zagovornikove zahteve za sodno varstvo", da so v obrazložitvi sodbe izostali razlogi o odločitvi sodišča in da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških prekrškovnega postopka. V nadaljevanju zahteve pa uveljavlja, da je sodišče storilcu prekrška priznalo stroške postopka, ki mu ne pripadajo. Sem sodijo trditve zahteve, da v obravnavanem primeru zagovorniku ne gredo stroški za sestavo obrazložene vloge za povrnitev stroškov postopka po 1. točki tarifne št. 38 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), da je sodišče neutemeljeno priznalo storilčevemu zagovorniku stroške za preučitev odločbe prekrškovnega organa o odpravi plačilnega naloga, za seznanitev z njo in z njenimi pravnimi posledicami po 2. točki tarifne številke 39 OT, čeprav je bila odločba kratka, jasna in povsem razumljiva, da sodišče ne bi smelo priznati priglašenih stroškov po 4. točki tarifne številke 37 OT, ker ne gre za pritožbo zoper sodbo o prekršku, temveč le za pritožbo zoper sklep o stroških in nagradi zagovornika in da je napačno stališče sodišča glede začetka teka zamudnih obresti.

5. V skladu z določbo 169. člena ZP-1 lahko vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako prekrškovno odločbo izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. V tretjem odstavku 169. člena ZP-1 so določena merila, ki jih mora upoštevati vrhovni državni tožilec pri odločitvi, ali bo v določeni zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državi tožilec tako upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse. Navedena določba ne pomeni le smernic vrhovnemu državnemu tožilcu pri presoji, kdaj naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč po vsebini vsebuje tudi procesne predpostavke, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da jo bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.

6. Zakonodajalec je z novelo ZP-1I v novem, tretjem odstavku 169. člena ZP-1 omejil možnost vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti zaradi odločitve o stroških postopka, zoper katere vlagajo pobude tako kršitelji oziroma njihovi zagovorniki kot tudi prekrškovni organi.2 Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča3 je razvidno stališče, da če vrhovni državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti po vsebini ne uveljavlja kršitve ZP-1, temveč zgolj kršitev določb Zakona o odvetniški tarifi ali podzakonskih aktov, ki podrobneje urejajo način povrnitve stroškov, zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna. Razlog za izpodbijanje odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti je namreč lahko le nezakonitost, ne pa tudi nepravilnost stroškovne odločbe, ki temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev.

7. V obravnavanem primeru vrhovni državni tožilec v uvodu zahteve sicer zatrjuje kršitve zakona in Ustave, po vsebini pa v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka, oziroma je storilcu oziroma njegovemu zagovorniku priznalo stroške, ki jima jih ne bi smelo priznati. V zahtevi tudi trdi, da izpostavljena vprašanja presegajo pomen konkretne zadeve, hkrati pa so pomembna za poenotenje sodne prakse, v nadaljevanju pa ne pojasni, na kakšen način naj bi odločitev Vrhovnega sodišča o tem, ali je sodišče v obravnavani zadevi stroške ustrezno odmerilo, prispevala k zagotavljanju pravne varnosti, enotni uporabi prava ali razvoja prava preko sodne prakse. Vrhovni državni tožilec tako v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini izpodbija zgolj odločitev sodišča o odmeri stroškov postopka, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 ni dovoljeno vložiti.

C.

8. Ker v obravnavanem primeru zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz določbe 169. člena ZP-1, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrglo kot nedovoljeno.

... 2 Primerjaj Jenull, H. (2018): Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, I. natis, lexpera, GV založba, Ljubljana, str. 881. 3 Primerjaj npr. sklepe IV Ips 34/2012 z dne 29. 5. 2012, IV Ips 109/2013 z dne 15. 10. 2013 in IV Ips 69/2014 z dne 21. 10. 2013.