Jedro

Ko se izpodbijajo odločitve lovske družine, kadar ta izreka sankcije zoper svoje člane, ne gre za zadevo, ki bi sodila v pristojnost upravnega sodstva, ampak za spor iz civilnopravnega razmnerja, o katerem se odloča v pravdnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

1. Upravno sodišče RS se v tej zadevi izreka za stvarno nepristojno.

2. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva skupaj s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v A.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je disciplinska komisija tožene stranke v disciplinskem postopku ugotovila, da je tožnik kot disciplinski obdolženec kriv kršitve 3. alineje 2. odstavka 30. člena Poslovnika Lovske družine (v nadaljevanju LD) B., za kar mu je izrečena sankcija prepovedi do lova na trofejnega srnjaka (lanščak B kategorije in starejši trofejni srnjaki), za dobo enega leta, ter kršitve 2. alineje 4. odstavka 30. člena Poslovnika LD B., za kar mu je izrečena sankcija prepovedi lova na gamsa (obeh spolov in vseh starosti) za dobo dveh let. Hkrati je bila obdolžitev kršitve 1. alineje 9. odstavka 30. člena Poslovnika LD B. zaradi pomanjkanja dokazov zavržena.

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je naslovil na Upravno sodišče Republike Slovenije. V tožbi med drugim navaja, da zoper sklep izrednega občnega zbora kot drugostopenjskega organa v obravnavani zadevi ni drugega pravnega sredstva, zato je odločba dokončna in izvršljiva. Z odločbo disciplinske komisije je bilo poseženo v ustavne pravice tožnika, in sicer v pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena ustave, saj je bil tožnik v disciplinskem postopku diskriminiran glede uporabe predpisov in meril, ki bi jih morala tožena stranka za istovrstne primere uporabiti enako ter mu v zvezi s tem ni bil zagotovljen pravičen postopek in učinkovito pravno sredstvo. Ker Zakon o divjadi in lovstvu (Uradni list RS št. 16/04, 17/08) kot krovni zakon ter Zakon o društvih (Uradni list RS št. 61/06) ter ustanovni akti tožene stranke ne predvidevajo sodnega varstva zoper odločbe, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih posameznika in obtožbah zoper njega, mu je s tem kršena pravica do sodnega varstva. Drugo sodno varstvo tožniku ni zagotovljeno, zato meni, da je upravno sodišče pristojno za odločanje v skladu z 2. odstavkom 157. člena ustave in 3. odstavkom 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS). V nadaljevanju tožbe tožnik pojasnjuje, katere nepravilnosti naj bi tožena stranka storila pri vodenju disciplinskega postopka. Toženi stranki očita tudi netočno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je odločitev tožene stranka postala dokončna in izvršljiva, predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev napadenega akta do pravnomočne odločitve v tej zadevi. V primeru izvršitve izpodbijanega akta bo tožniku nastala težko popravljiva škoda. Tožnik je danes star 70 let in bi glede na starost dveletna izguba lovskih pravic njega prizadela bolj, kot pa je bil to tudi sam namen izrečene sankcije, saj je velika verjetnost, da tožnik čez dve leti sploh ne bo sposoben loviti in bi zanj pomenila prepoved dokončno prenehanje lova. Sama odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Ne obstaja nevarnost, da bi toženi stranki nastala zaradi tega večja nepopravljiva škoda, saj sme skladno z 38. členom Pravilnika o disciplinskem postopku Občni zbor LD B. obdolžencu, ki je bil pravnomočno kaznovan, kazen celo odpustiti ali omiliti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in predlog za uvedbo disciplinskega postopka zavrne, podrejeno pa, da ugotovi, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila pravico po 14., 22., 23. in 25. členu ustave in da je sklep nezakonit ter da se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. V obeh primerih predlaga, naj se toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna povrniti njegove stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila v roku 15 dni.

Sodišče ugotavlja, da je za zadevo pristojno Okrajno sodišče v A. V konkretnem primeru ne gre za zadevo, ki bi sodila v pristojnost upravnega sodstva. 1. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) namreč določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa izpodbijanega akta ni izdal niti državni organ niti organ lokalnih skupnosti niti nosilec javnih pooblastil. Lovska družina namreč v tem svojstvu, ko izreka sankcije zoper svoje člane, ne nastopa kot nosilec javnih pooblastil. Po drugi strani pa iz 1. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP) izhaja, da je obravnavana zadeva predmet pravdnega postopka. Skladno z navedenim določilom namreč sodišče v pravdnem postopku med drugim tudi obravnava in odloča v sporih iz premoženjskih in drugih civilno-pravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri izmed navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. V konkretnem primeru pa gre za spor med posameznikom in lovsko družino, to pa je civilno-pravno razmerje med fizično in pravno osebo. Podobno stališče izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja vrhovnega sodišča, sprejetega na občni seji dne 16. 6. 1999. To mnenje se sicer nanaša na primer izključitve člana lovske družine, vendar pa sodišče meni, da velja smiselna uporaba tudi za obravnavani primer, ko je lovska družina izrekla zoper člana le ukrep začasne prepovedi lova. Iz citiranega načelnega mnenja izhaja, da kadar je lovska organizacija registrirano društvo, je pravna oseba zasebnega prava in torej subjekt civilnega prava. Ta funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta, pravil), ki določa med drugim tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerje z društvom. Spor med članom in društvom je spor civilnopravnega razmerja. Za taka razmerja je značilno, da nastajajo na ravni prirejenosti oziroma enakopravnosti subjektov. Obravnavane spore je treba uvrstiti med spore iz civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, v katerih se odloča v pravdnem postopku. Ker je za predmetni spor iz civilnih razmerij po 1. členu ZPP določena tudi že oblika sodnega varstva, ne prihaja v poštev subsidiarno določeno varstvo iz upravnega spora.

Glede na navedeno je Upravno sodišče Republike Slovenije v A. ugotovilo, da v tej zadevi ni stvarno pristojno. Zaradi tega je na podlagi 19. člena in 1. odstavka 23. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v A. Ker je upravno sodišče ugotovilo da ni stvarno pristojno za reševanje te zadeve, tudi ni odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da je tudi za odločanje o tem predlogu, tako kot glede celotne zadeve, pristojno Okrajno sodišče v A..