Jedro

Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18.03.2010, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO.

Izrek

Pritožbi pravdnih strank se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožečim strankam vsakemu po 1.000,00 EUR odškodnine, skupaj 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.12.2008 dalje do plačila, v presežku do vtoževanih 12.000,00 EUR s pripadki pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 179,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (sporna vrednost 9.000,00 EUR) in posledično zoper stroškovno odločitev. Navaja, da je bil prvotožnik eden izmed glavnih akterjev, ki se je zavzemal za preusmeritev prometa na morebitno obvoznico mimo mesta Murske Sobote. Veliko osebno angažiranje in dolgotrajnost postopka za plačilo odškodnine sta zanj pomenila veliko psihično obremenitev z evidentnimi posledicami. Nenehno je bil zbadan s strani sosedov, kar je za celotno družino pomenilo veliko psihično neugodje ob 13-letnem poteku pravde. Ob takšnem dejanskem stanju, ki ga je sodišče sicer pavšalno povzelo, je po mnenju tožeče stranke prisojena odškodnina prenizka. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje proti obsodilnemu delu sodbe vključno s stroškovno odločitvijo. V pritožbi navaja, da do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO, nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila pravno priznana ne v določbah Ustave in ne v določbah Obligacijskega zakonika – OZ oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Pravičnega zadoščenja pred slovenskimi sodišči tudi ni mogoče prisoditi z neposredno uporabo Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP. Za presojo utemeljenosti odškodninskih zahtevkov zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je mogoče uporabiti le notranje pravo, zlasti Ustavo RS in ZOR oziroma OZ, po uveljavitvi ZVPSBNO pa specialne določbe tega zakona. Tožniki bi zato morali dokazati obstoj pravno priznane škode, ki je ena od osnovnih predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Vendar pa po stališču Vrhovnega sodišča RS pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in do enakosti pred zakonom nista osebnostni pravici, zato odškodninskih zahtevkov na tej podlagi ni mogoče utemeljiti na 179. členu OZ oziroma 200. členu ZOR, ki priznava denarno odškodnino zaradi okrnitve osebnostne pravice. Šele ZVPSBNO je določil, da imajo oškodovanci zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pravico tudi do denarne odškodnine. Vendar pa po mnenju tožene stranke to lahko velja le za škodo, ki je nastala po uveljavitvi tega zakona, to je od 01.01.2007. Sodišče pa je raztegnilo učinke ZVPSBNO na celotno sporno obdobje (od 24.03.1998 do 10.01.2008), ne da bi se opredelilo do tozadevnega ugovora tožene stranke, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba nima razlogov o bistvenih ugovorih oziroma dejstvih. Pa četudi bi bili tožniki upravičeni do odškodnine po določbah ZVPSBNO, je potrebno upoštevati, da Republika Slovenija sicer objektivno odškodninsko odgovarja, za vse ostale elemente odškodninske odgovornosti pa bi morali tožniki navesti dejstva in ponuditi dokaze, zlasti glede škode in njene višine. Tožniki pa so glede duševnih bolečin navedli le pavšalne trditve o obravnavanosti v medijih in zbadljivkah sosedov. Tako skope navedbe po mnenju tožene stranke ne dosegajo standarda pravno priznane škode, saj tožniki niso navedli, kako se je to v njihovem življenju konkretno odrazilo. Dalje tožena stranka navaja, da tožniki niso predložili dokaza, da je bilo njihovi nadzorstveni pritožbi ugodeno, kar je pogoj za zahtevo pravičnega zadoščenja. Če pa bo pritožbeno sodišče vendarle ugotovilo, da je podana podlaga tožbenega zahtevka, tožena stranka podrejeno ugovarja tudi višini odškodnine, ki je po njenem mnenju pretirana. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma znižanja višine odškodnine, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača njene pritožbene navedbe kot neutemeljene in se zavzema za zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) in preizkusu v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti s strani tožene stranke uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo pravnorelevantno dejansko stanje ter na njegovi podlagi sprejelo odločitev s pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne in zadostne razloge sodišča prve stopnje, k izrecnim pritožbenim navedbam pa dodaja: V obravnavani zadevi tožniki uveljavljajo odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Postopek v katerem so uveljavljali odškodnino za škodo, ki jim je nastala v posledici prekomernih imisij hrupa je namreč trajal od 24.03.1998 do 10.01.2008, skupaj torej dobrih devet let in devet mesecev.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18.03.2010 je sodišče prve stopnje zahtevek materialnopravno pravilno presojalo po določilih ZVPSBNO. Ustavno sodišče je namreč z citirano odločbo ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Do odprave ugotovljenega neskladja se v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO. Pritožbena izvajanja, da pred 1.1.2007 škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila pravno priznana in je zato sodišče prve stopnje brez podlage razširilo učinke ZVPSBNO tudi na to obdobje, se glede na zgoraj navedeno izkažejo kot neutemeljena.

Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče prisoditi z neposredno uporabo EKČP, vendar tega sodišče prve stopnje tudi ne stori. 6. člen EKČP omenja le kot izhodišče za ureditev te pravice v posebnem zakonu, ne opira pa nanj svoje odločitve (glej četrti odstavek na strani 2 izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je tako potem, ko je ugotovilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev zahtevka za odškodnino po ZVPSBNO, upoštevajoč merila iz 4. člena ZVPSBNO pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru podana kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s čimer so tožniki upravičeni do odškodnine po 16. členu omenjenega zakona (razlogi na strani 4-5 izpodbijane sodbe). Tožniki resda niso izkazali, da je bilo njihovi nadzorstveni pritožbi, ki so jo vložili dne 16.11.2007 ugodeno, vendar v zvezi s tem pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, da sodišče ni vezano na odločitev o nadzorstveni pritožbi in so zato tožniki zadostili pogoju iz prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO.

Pritožnica tudi trdi, da bi morali tožniki izkazati posamezne elemente odškodninske odgovornosti, vendar glede tega že sodišče prve stopnje pravilno pojasni,da so do denarne odškodnine po ZVPSBNO tožniki upravičeni že samo ob ugotovljeni kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, znesek pa sodišče določi upoštevaje merila iz 4. člena ZVPSBNO in v okviru določenem v drugem odstavku 16. člena tega zakona (od 300 do 5000 EUR).

Ob ugotovitvi, da je kršitev podana, je sodišče prve stopnje torej presojalo utemeljenost zahtevka po višini. Po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR vsakemu od tožnikov predstavlja pravično denarno zadoščenje za kršitev pravice do sojenja v nerazumnem roku, zato so pritožbena prizadevanja tožeče stranke po zvišanju odškodnine neutemeljena, prav tako prizadevanja tožene stranke po njenem znižanju. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo zakonske kriterije za določitev ustreznega denarnega zadoščenja, ki jih predvideva tretji odstavek 16. člena ZVPSBNO ter jo določilo v okviru predpisane višine (drugi odstavek 16. člena istega zakona). Tožniki so trpeli notranje neugodje in bili v negotovosti glede odločitve celih devet let in devet mesecev, kolikor je trajal postopek, vendar kljub njegovi dolgotrajnosti, sama narava zadeve, ko so tožniki uveljavljali odškodnino zaradi povečanih imisij, ne opravičuje odškodnine v višjem znesku.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbi strank kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker stranki s pritožbo nista uspeli, krijeta sami svoje pritožbene stroške. Prav tako krije tožeča stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve in so zato ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP).