Jedro

Tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, je to dolžan dokazati. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb strank in dokazov, predvsem pa dejstva, da je pritožnica v drugem pravdnem postopku, kjer je bila zaslišana kot priča in bila poučena o posledicah krive izpovedbe, le dobra dva meseca pred zapustnikovo smrtjo, izpovedala, da sta bila z zapustnikom le prijatelja, pravilno štelo njeno pravico za manj verjetno in jo napotilo na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče zapuščinski postopek prekinilo in A. A. napotilo na pravdo, da zoper B. B. vloži tožbo na ugotovitev obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z zapustnikom v času njegove smrti ter s tem dedne pravice po zapustniku.

2. Zoper takšno odločitev se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje A. A., s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da na vložitev tožbe napoti zapustnikovega sina B. B. Meni, da je prvo sodišče napačno uporabilo določbo 213. člena Zakona o dedovanju, ko je na pot pravde napotilo A. A. Iz smrtovnice namreč izhaja, da je zapustnik ob smrti živel v zunajzakonski skupnosti z A. A., smrtovnica pa je javna listina, ki jo je izdal državni organ – matični urad pri Upravni enoti ... v mejah svoje pristojnosti ter dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje in določa. 3. Zapustnikov sin B. B. je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju1 sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna je njihova pravica. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zapuščinski sodnik je zato v vsaki zadevi dolžan oceniti, čigava pravica je manj verjetna in pri tem upoštevati vse specifične okoliščine posameznega primera.

6. Na podlagi 179. člena ZD mora matičar, ki je zadolžen za vpis smrti v matično knjigo umrlih, v tridesetih dneh od vpisa poslati zapuščinskemu sodišču smrtovnico. Smrtovnica je javna listina, v katero se vpišejo podatki, navedeni v 182. členu ZD. Med drugim se v smrtovnico vpišejo podatki, s katerim se zapustnika identificira, čas njegove smrti, kraj njegovega zadnjega ali začasnega prebivališča, pa tudi podatke, s katerimi se identificira pokojnikovega zakonca, posvojenca ter sorodnike, ki bi lahko bili poklicani k dedovanju. V smrtovnico se zapiše velikost in vrsta premoženja, ki ga je zapustnik zapustil ter navede njegova približna vrednost. Te podatke matičar pridobi s strani pokojnikovih sorodnikov, oseb, s katerim je pokojnik živel, in drugih oseb, ki lahko dajo podatke, ki se vpisujejo v smrtovnico (prvi odstavek 180. člena ZD).

7. V konkretnem primeru je zapustnikov sin B. B. matičarju posredoval zgoraj navedene podatke. Iz smrtovnice pa ne izhaja, kot to zmotno navaja pritožnica, da bi zapustnikov sin matičarju posredoval tudi podatek, da je zapustnik ob smrti živel v zunajzakonski skupnosti z A. A. 8. Tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, je to dolžan dokazati. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb strank in dokazov, predvsem pa dejstva, da je pritožnica v drugem pravdnem postopku, kjer je bila zaslišana kot priča in bila poučena o posledicah krive izpovedbe, le dobra dva meseca pred zapustnikovo smrtjo, izpovedala, da sta bila z zapustnikom le prijatelja, pravilno štelo njeno pravico za manj verjetno in jo napotilo na pravdo.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZD.