Jedro

Navedbe o družinskih in zasebnih težavah ter o zavrnitvi družine zaradi spremembe veroizpovedi, brez navedbe kakšnega konkretnega dogodka, ne ustrezajo pojmu preganjanja v smislu ZAzil, Ženevske konvencije oziroma Direktive Sveta Evropske unije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno iz razloga 1. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, vendar ne zaradi razloga iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena, ampak zaradi razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je v prošnji za azil kot ravnanje, kateremu naj bi bil izpostavljen na Kosovu, navajal družinske in privatne težave, zaradi prevzema katoliške vere je bil preganjan s strani družine in okolja in je prepričan, da ga v primeru vrnitve na Kosovo ne bi nihče več sprejel, vključno z njegovo družino. Po presoji sodišča te navedbe že same po sebi ne predstavljajo opisa preganjanja, zaradi katerega bi bil tožnik upravičen do kakršnekoli mednarodne zaščite. Tako preganjanje mora obsegati dejanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Zavrnitev družine in neposrednega okolja zaradi spremembe veroizpovedi ne sodijo med taka dejanja. Za ugotovitev, da je iz tožnikovih navedb mogoče sklepati, da mu ob vrnitvi v matično državo grozi kakršnokoli preganjanje ne zadostuje zgolj pavšalna omemba preganjanja, brez navedbe kakršnegakoli dogodka ali vsaj strahu pred konkretnimi dejanji preganjanja. Zato je že iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče sicer v celoti soglaša s presojo tožene stranke, da ravnanje tožnika pred vložitvijo prošnje za azil vsebuje resne dvome v tožnikovo verodostojnost, vendar bi taka ocena verodostojnosti prišla v poštev šele v rednem postopku, ob presoji resničnosti in verodostojnosti njegovih trditev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je bil prisiljen zapustiti matično državo, ker je imel doma težave zaradi spremembe vere. Zato je moral pobegniti iz Kosova in se nekaj časa zadrževati v Celju, potem pa se je po pomoti odpeljal v Avstrijo, kjer je bil nekaj dni zaprt, nato pa vrnjen v Slovenijo. Tožnik je v tožbi predlagal, da ga sodišče zasliši na obravnavi in ker sodišče temu predlogu ni sledilo je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil, na katero se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Navedena določba ureja zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene v pospešenem azilnem postopku. V pospešenem azilnem postopku, ki je posebna oblika skrajšanega postopka, pristojni organ odloči, če lahko že na podlagi navedb prosilca za azil ugotovi katerega izmed razlogov, navedenih v 1. do 5. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil. Določba 29. člena ZAzil namreč prosilcem za azil nalaga, da morajo že v prošnji za azil prepričljivo in verodostojno navesti vsa relevantna dejstva. Zato so praviloma že iz prošnje za azil razvidne okoliščine, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo in je mogoče že na podlagi teh okoliščin ugotoviti obstoj razloga, zaradi katerega se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da v obravnavanem primeru že iz prošnje za azil, dane na zapisnik pri toženi stranki izhaja, da tožnik v Slovenijo ni prišel zaradi preganjanja v smislu ZAzil, Ženevske konvencije oziroma Direktive sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih oseb in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, ter o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC, ali da bi mu takšno preganjanje grozilo v primeru vrnitve v izvorno državo. Iz njegove prošnje za azil z dne 16. 3. 2007 je namreč razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel že maja leta 2006 in to legalno na podlagi delovnega dovoljenja, da je v Sloveniji delal do novembra 2006, ter nato odšel v Avstrijo. Pavšalne tožnikove navedbe o družinskih in zasebnih težavah ter zavrnitvi družine in neposrednega okolja zaradi spremembe veroizpovedi - prevzema katoliške vere, brez navedbe kakšnega konkretnega dogodka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustrezajo pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu in tudi ne izkazujejo utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep prvostopnega sodišča, da obstoji razlog iz 2. alienee 2. odstavka 35. člena ZAzil in je zato tožnikova prošnja očitno neutemeljena.

Glede na navedeno pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana Prav tako tudi ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo na glavni obravnavi, saj ta v tožbi ni navedel nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS - 1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.