Jedro

Način izvrševanja ustavnih pravic do popravka in/ali odgovora je določen v ZJG. Zato neutemeljena neobjava odgovora ali popravka lahko pomeni le kršitev določb ZGJ (in tudi ustavne pravice iz 40. člena Ustave RS), ne pa tudi kršitve splošne ustavne pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka objaviti popravek in odgovor z naslednjo vsebino : ZAKAJ NERESNIČNA IN NEPOPOLNA INFORMACIJA V V. je bilo zapisano v soboto ..., na strani 14, o meni : "..... mi pa smo po daljšem času spet prejeli pošto oz. faks znanega m. odvetnika XX. " Informacija je neresnična, saj ste prejeli tri fakse. To pa še ni bilo dovolj, da bi objavili odgovor na sestavek "NE ŽELIM, DA BI ŠE KDO NASEDEL". Zato sem vložil tožbo pred Okrožnim sodiščem v M., s katero zahtevam od odgovornega urednika Y, da objavi odgovor. Odvetnik XX, - da ne bo izvršbe".

Glede stroškov postopka je prvostopno sodišče odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 3.360,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbenem postopku so obstajale okoliščine, ki so vzbujale dvom o nepristranosti sodnice poročevalke Z. V. roj. S.. Pred Okrožnim sodiščem v M. je namreč na podlagi zasebne tožbe tožeče stranke pod opr. št... proti M. S., ki je brat sodnice poročevalke in predsednik O. z. S., v teku kazenski postopek. V tej pravdni zadevi je zato sodnica poročevalka interes tožeče stranke ocenjevala v bratovem interesu. Sicer pa pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do pritožbene trditve, da tožnik ni tako pomembna osebnost, da bi moral časopis obveščati bralce, da je prejel tožnikov faks. Obrazložitev pritožbenega sodišča je tudi protislovna, saj se v njej ugotavlja, da so bili res odposlani (in prejeti) trije faksi, nato pa dodaja, da niso bili prejeti istega dne, kar pa po mnenju tožeče stranke sploh ni odločilno. Novinarska etika zahteva, da je informacija točna. Tožeča stranka tudi ni prejela odgovora na vprašanje, kaj je hotela tožena stranka doseči z objavo informacije, da je od tožeče stranke prejela faks. Tožnik ima vsekakor pravico do osebnega dostojanstva. Z neobjavo odgovora in popravka sta bili kršeni določbi 9. in 10. člena zakona o javnih glasilih in določbi 40. in 39. člena Ustave Republike Slovenije. Neobjava odgovora je tožeči stranki onemogočila realizacijo pravice do svobode izražanja. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi trditvami, da je v pritožbenem postopku obstajal dvom o nepristranosti sodnice poročevalke, tožeča stranka v revizijskem postopku uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 71. člena ZPP. To pa v revizijskem postopku ni mogoče, saj bi morala tožeča stranka izločitev sodnika višjega sodišča zahtevati v vloženem pravnem sredstvu (3. odstavek 73. člena ZPP). Tega pa ni storila. Ostale revizijske trditve (da tožnik ni tako pomembna osebnost, da bi moral časopis bralce obveščati, da je prejel njegov faks, da dejstvo, kdaj so bili faksi prejeti pravno ni odločilno, in da objava sporočila o prejetem faksu sploh ni resen novinarski prispevek), ki jih je tožeča stranka sicer uvrstila med "bistvene kršitve določb postopka", pa po svoji vsebini pomenijo izpodbijanje materialnopravne presoje obeh sodišč. Zato bo na te revizijske trditve odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

V okviru obveznega preizkusa (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Odločitev obeh sodišč pa je tudi materialnopravno pravilna.

Zakon res daje vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora (ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice - 40. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava RS), vendar pri tem postavlja meje. Daje jo le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene informacije (1. odstavek 9. člena zakona o javnih glasilih, Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG). Ne gre torej za tako imenovano popularno tožbo in ne za pravico javnega prava, marveč za tožbo osebno prizadetih oseb. Prizadetost pravice ali interesa je pogoj tako za popravek kot tudi za odgovor, kar izhaja tudi iz določbe 40. člena Ustave RS, ki določa, da je "zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako" (torej na takšen način, ob takšnih pogojih) "je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo".

Ustavodajalec je z besedama "prav tako" torej izenačil pogoje za obe pravici. Tako je bila pozneje ta ustavna pravica, sicer ne neposredno uresničljiva, tudi predpisana z zakonom (1. odstavek 9. člena ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno zakon razumeti, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd., razume pa se, da ne gre le za osebnostne pravice marveč tudi za premoženjske pravice in interese tako fizičnih kot pravnih oseb). Zakon zato nalaga sodišču, da raziskuje in ugotavlja prizadetost pravice in interesa in naravnost pove, da zahtevi za popravek ali odgovor sodišče ne ugodi, če ni prizadetosti takšnih pravic ali interesov (drugi odstavek 16. člena ZJG). Ob taki zakonski ureditvi mora tedaj tisti, ki se je odločil za sodno pot, izkazovati in izkazati ne le kot verjetno marveč kot gotovo svojo prizadetost. To ni potrebno le v primerih, kadar je prizadetost tako očitna, da ne more biti prav nobenega razumnega dvoma o njej niti ne o tem, da gre za prizadetost pravice ali interesa, ki sta pravno varovana.

V obravnavanem primeru tožeča stranka prizadetosti kakšne pravice ali interesa, ki bi bila pravno varovana (o prizadetosti pravice do svobode izražanja bo govor v nadaljevanju), ni zatrjevala, še manj pa dokazala. Utemeljenost tožbenega zahtevka je dokazovala le z dejstvom, da naj bi tožena stranka navedla, da je prejela le en faks, v resnici pa naj bi prejela tri. V dokaznem postopku sta sodišči ugotovili, da je tožena stranka pred objavo spornega besedila faks od tožene stranke dejansko prejela. V objavljenem spornem obvestilu objavljena informacija zato ni bila netočna. Z neobjavo dejstva (v spornem objavljenem obvestilu in kasnejšo neobjavo odgovora in popravka, kot je zahtevala tožeča stranka), da je pred tem faksom prejela (vendar pa ne istega dne) še "dva faksa", pa, kot sta materialnopravno presodili tudi obe nižji sodišči, nista bila prizadeta taka pravica ali interes tožeče stranke, ki bi bila pravno varovana. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil zato materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen.

Stališče tožeče stranke, da pomeni neobjava dejstva, da je toženi stranki v nekaj dneh v resnici poslala tri fakse in ne le enega, poseg v njeno ustavno pravico do svobode izražanja, po presoji revizijskega sodišča tudi ni pravno pravilno. V prvem odstavku 39. člena Ustave RS je zagotovljena pravica do svobode izražanja vsakomur - fizičnim in pravnim osebam, ki se ukvarjajo z javnim obveščanjem, da svobodno zbirajo, sprejemajo in širijo informacije, misli, ideje in mnenja. Svoboda izražanja za javna glasila pomeni, da so neodvisna pred vsakršnim državnim ali drugim nadzorom in da ni dovoljena nikakršna cenzura od zunaj. Javna glasila opravljajo dejavnost, s katero zagotavljajo uresničevanje pravice do obveščenosti vseh državljanov in je namenjena ljudem in skupnosti. Omejitve so dopustne le v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS in v okvirih, ki jih dopušča 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Odgovor na vprašanje, ali je bila z neobjavo "odgovora in popravka" (tako je zahtevo opredelila v tožbenem zahtevku tožeča stranka) kršena pravica tožeče stranke (kot fizične osebe) iz 39. člena Ustave RS - svoboda izražanja misli oziroma mnenja - pa je odvisen od odgovora na vprašanje, ali je mogoče pravici iz 40. člena Ustave RS (pravica do odgovora in/ali popravka) šteti za "specializirani " pravici, izhajajoči iz svobode izražanja misli oziroma mnenja (39. člen Ustave RS) kot širše pravice. Po presoji revizijskega sodišča pa tako razmerje med pravicami iz 39. in 40. člena Ustave RS ne obstaja.

Ustavne pravice praviloma varujejo človeka pred posegi države oziroma sploh javne oblasti (tudi občin, javnih zavodov in drugih nosilcev javnih pooblastil). Zato se zastavlja načelno vprašanje, ali je sploh možno sodno sodno varstvo teh pravic tudi zoper kršitve s strani "tretjih", torej ne države in drugih nosilcev javnih poobalstil, ampak s strani zasebnikov. Nobenega dvoma ne more biti, da je mogoče neposredno učinkovanje ustavnih pravic med zasebniki pri tistih ustavnih pravicah, pri katerih že iz ustavnega besedila izhaja, da naslovljencem niso dane samo v razmerju do javne oblasti (taki sta po naši ustavi brez dvoma pravici do odgovora in/ali popravka iz 40. člena Ustave RS), pri drugih ustavnih pravicah pa je možno le posredno učinkovanje ustavnih pravic in sicer na ta način, da je pravice, dane v zgolj zakonsko urejenih razmerijh med zasebniki (civilnopravnih, delovnopravnih itd.), treba interpretirati v duhu ustavno zagotovljenih pravic, zlasti seveda takrat, kadar tega ne zagotavlja (ali ne zagotavlja v zadostni meri) že sama zakonska ureditev takih razmerij oziroma pravic ("radiacijski efekt ustavnih pravic" na zakonsko urejene pravice).

Pravici do odgovora in/ali popravka iz 40. člena Ustave RS, ki sta uzakonjeni tudi v določbah ZJG (9. do 23. člen zakona), sta že po svoji naravi pravici, ki ju ustava (in na njeni podlagi ZJG) daje človeku na razpolago zaradi varovanja njegovih pravic in interesov v razmerju do drugih zasebnikov. Pravice do odgovora in/ali popravka človek namreč sploh ne more uveljaviti nasproti državi. Uveljavi jo lahko le proti lastnikom in odgovornim urednikom javnih glasil iz 2. člena ZJG. V nasprotju s pravico do popravka in/ali odgovora iz 40. člena Ustave RS (in 9. in nasl. členov ZJG) pa je svoboda izražanja iz 39. člena Ustave RS (kot širši pojem za svobodo govora, tiska, misli itd.) ustavna pravica, ki je dana predvsem nasproti nosilcem javne oblasti, ki je ne smejo protiustavno omejevati oziroma posegati vanjo. To pa pomeni, da med pravicami iz 39. in 40. člena Ustave RS ne gre zgolj (in v prvi vrsti) za razmerje širših in ožjih pravic. Med pravicami iz 39. in 40. člena Ustave RS obstaja sicer več razlik. Bistvena pa je v tem, nasproti komu je pravica "naperjena", kdo jo torej lahko krši. Način izvrševanja ustavnih pravic do popravka in/ali odgovora je določen v ZJG. Zato neutemeljena neobjava odgovora ali popravka lahko pomeni le kršitev določb ZJG (in tudi ustavne pravice iz 40. člena Ustave RS), ne pa tudi kršitve splošne ustavne pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Splošna svoboda izražanja namreč sploh nikomur ne jamči pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu, pa če ta mnenja so v skladu s programsko zasnovo časopisa ali če niso. Svoboda izražanja mnenj po sedanji ustavni ureditvi namreč ne vsebuje več iztožljive pravice do objave "mnenj, pomembnih za javnost", poznane iz naše prejšnje ustavne ureditve. Gre tedaj le za svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati - na področju tiska torej za svobodo, da vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopise in druge publikacije in z njimi "svobodno ....širi vesti in mnenja" po svojem izboru (spoštujoč seveda ustavne pravice drugih in - po določbi 33. člena ZJG - tudi kodeks novinarske etike). Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali do odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena Ustave RS (in 9. in nasl. ZJG). Ta pa tožeči stranki iz razlogov, ki so navedni v prejšnjih odstavkih te obrazložitve, ni bila kršena.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).