Jedro

Na podlagi pravnomočne sodbe z dne 21. 6. 2007 je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je toženka tožnici izplačevala nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ker tožnica ob odpadu pravne podlage v spornem obdobju ni bila več upravičena do izplačevanja tega nadomestila, je preplačilo dolžna vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba toženke z dne 6. 12. 2007. Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno, v laični pritožbi, pritožuje tožnica. Navaja, da nima denarja za preživetje in prosi, da bi se glavnica zamrznila, da ne bodo rasle obresti in se kopičili stroški, ki jih nima s čim poravnati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 6. 12. 2007, v povezavi s prvostopenjsko odločbo toženke z dne 19. 9. 2007 s katero je toženka ugotovila, da je dajatev, nadomestilo - manjša plača, v obdobju od 23. 6. 1994 do 30. 4. 2005 preveč izplačana in da je preplačilo nastalo v znesku 12.174,75 EUR ter, da je navedeni znesek dolžna toženka nakazati na transakcijski račun tožeče stranke v roku 12 mesecev od prejema te odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške toženke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje.

Tožnici je bila z odločbo toženke z dne 14. 10. 1992 priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 6. 1992 dalje.

Z odločbo z dne 13. 4. 2005 je bilo izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače z dnem 22. 6. 1994 ustavljeno in odločeno, da se izplačani zneski nadomestila po 22. 6. 1994 poračunajo, saj je tožnici 22. 6. 1994 delovno razmerje prenehalo. Z dokončno odločbo toženke z dne 3. 6. 2005 je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper ustavitveno odločbo. Tožnica je sprožila sodni spor, ki se je vodil pod Ps 1619/2005 in je bil dne 1. 9. 2007 pravnomočno končan. Tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba in da se ji izplačuje nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tudi od 22. 6. 1994 do 28. 2. 2007, je bil zavrnjen.

Z odločbo z dne 19. 9. 2007 je toženka ugotovila višino preplačila nadomestila plače za čas od 23. 6. 1994 do 30. 4. 2005 v znesku 12.174,75 EUR in odločila, da je dolžna tožnica ta znesek vrniti v 12. mesecih od prejema odločbe. Pritožba tožnice je bila z odločbo z dne 6. 12. 2007 zavrnjena.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pravna podlaga za odločitev je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) kjer je v 275. členu določeno, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeti znesek vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1619/2005 z dne 21. 6. 2007 je odpadla pravna podlaga na podlagi katere je toženka tožnici izplačevala nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem 22. 6. 1994. Tožnica ob odpadu pravne podlage od 22. 6. 1994 do 28. 2. 2007 ni bila več upravičena do izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) pa velja, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ravno za takšen primer pa v danem primeru gre.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da je tožnica slabega premoženjskega stanja in, da v posledici tega ni sposobna dolga vrniti in, da bi se morala v njenem primeru glavnica zamrzniti ne vplivajo na odločitev v predmetni zadevi.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.