Jedro

Zakon o obrestni meri zamudnih obresti ni namenjen obveznostim, izraženim v tuji valuti. Obrestnih mer teh obresti ne določa noben predpis in je glede tega v našem redu pravna praznina, ki jo je treba izpolniti z analogijo in sicer z novelirano določbo 3. odst. 399. čl. ZOR (Ur.l. SFRJ 39/85).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka banka ... mora plačati tožeči stranki znesek 6.925,47 ATS, 3.832,44 USD, 19.701,37 DEM in 170.447 ITL z zamudnimi obrestmi od teh zneskov od 1.1.1992 dalje do plačila po obrestni meri, po kateri obrestuje tožena stranka devizne hranilne vloge, vezane nad eno leto, ter ji povrniti 35.944 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 15.000.00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1993 dalje do plačila v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo svoj plačilni nalog opr.št. I Pl 697/91 z dne 2.8.1991 ter razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 6.925,47 ATS, 3.832,44 USD, 20.201,37 DEM in 170.447 ITL, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 35.944,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1992 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti od zneskov 6.925,47 ATS, 3.832,44 USD, 19.701,37 DEM in 170.447 ITL od 1.1.1992 po obrestni meri, po kateri obrestuje tožena stranka devizne hranilne vloge na vpogled. Glede obrestne mere zamudnih obresti za devizne terjatve je ugotovilo, da z zakonom ni urejena. Zato znaša obrestna mera zamudnih obresti od teh obveznosti toliko, kot bi znašala obrestna mera pogodbenih obresti, ki ni posebej dogovorjena, to je toliko, kot obrestuje tožena stranka devizne hranilne vloge na vpogled.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Nasprotuje stališču drugostopne sodbe, da zamudne obresti za devizne terjatve niso z zakonom določene. Trdi, da predpisi o zamudnih obrestih veljajo za vse denarne terjatve, tudi za devizne. Po zdaj veljavnem zakonu o obrestni meri zamudnih obresti pride v poštev vsekakor vsaj realna obrestna mera, tudi če bi se valorizacijski del obresti, ki je enak stopnji rasti cen na drobno, odmislil. Poudarja, da je tožena stranka devizne hranilne vloge zamrznila in jih že eno leto in pol ne izplačuje. Zato bi pripadale tožnici vsaj obresti, kot jih tožena stranka priznava za devizne hranilne vloge, vezane nad eno leto. To stališče uveljavlja tožnica podredno, pred vsem pa vztraja pri zakonitih zamudnih obrestih, ki veljajo za tolarske terjatve. Izpodbija tudi izrek o stroških v sodbi druge stopnje. Meni, da ima stranka, ki se posluži svoje pravice, v vsakem primeru pravico do povrnitve ustreznih pravdnih stroškov.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tuje valute praviloma niso plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji, vendar so denar in je zato v tuji valuti izražena obveznost denarna obveznost, katere neizpolnitev se sankcionira z zamudnimi obrestmi. Toda predpisi, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti, se nanašajo na domačo valuto. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14(92) veže obrestno mero zamudnih obresti na stopnjo rasti cen na drobno v preteklem mesecu ter dodaja 30 % realno letno obrestno mero. Obresti, vezane na rast cen, imajo povsem jasno funkcijo valorizacije glavnice. Namenjene so preprečevanju padanja vrednosti glavnice zaradi razvrednotenja denarja v razmerah inflacije. Ta del obresti nedvomno velja le za domačo valuto. Realni del obresti, ki je nenavadno visok, je sestavni del obrestne mere zamudnih obresti, zato ga ločeno ni mogoče uporabljati. V celoti vzeto je obrestna mera zamudnih obresti instrument gospodarske, zlasti monetarne politike in se nanaša na domačo valuto. Zato zakon o obrestni meri zamudnih obresti ni namenjen obveznostim, izraženim v tujih valutah. Obrestnih mer zamudnih obresti za obveznosti v tujih valutah ne določa noben predpis. Glede tega je torej v našem pravnem redu pravna praznina. Vse navedeno velja tudi za čas, ko je veljal zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. SFRJ št. 57/89), ki je vezal zamudne obresti na eskontno stopnjo Narodne banke Jugoslavije, in pred tem zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki je obrestno mero zamudnih obresti vezal sprva na vpogledne, nato pa na vezane hranilne vloge.

Pravno praznino glede obrestne mere zamudnih obresti na obveznosti, izražene v tujih valutah, je treba izpolniti z analogijo. Sodna praksa je že sprejela stališče, da se v takih primerih uporabi analogija s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena. Za take primere novelirana določba 3. odst. 399. čl. ZOR določa, da znašajo obresti, če so dogovorjene, ni pa določena obrestna mera, med posamezniki toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, med drugimi osebami pa toliko, kot banke plačujejo oziroma s pogodbo določajo za tako ali podobno vrsto posla (Ur.l. SFRJ št. 39/85). V obravnavanem primeru gre za razmerje med banko in posameznikom, torej pride v poštev analogija s tistim delom novelirane določbe 3. odst. 399. čl. ZOR, ki določa, da za tak primer velja obrestna mera, ki jo banka plačuje za tako ali podobno vrsto posla. Položaj, v katerem se je znašla tožeča stranka, ko tožena stranka proti njeni volji zadržuje položene zneske, je podoben položaju, ko gre za vezano hranilno vlogo. Razlika je le v tem, da je to stanje za tožečo stranko neprostovoljno. Vendar je bistveno, da tožeča stranka s svojimi hranilnimi vlogami dalj časa ni mogla razpolagati. To obdobje je trajalo več kot eno leto. Zato je na podlagi analogije utemeljeno priznati tožnici zamudne obresti, po katerih tožena stranka obrestuje devizne hranilne vloge za posamezne valute, vezane nad eno leto.

Stališče, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje, izhaja sicer prav tako iz analogije s 3. odst. 399. čl. ZOR, vendar prezre, da ne gre za razmerje med posamezniki. Tudi sicer obrestna mera, ki velja za devizne vloge na vpogled, ni ustrezna. Tožnico, katere devizni prihranki so dejansko vezani, bi tako stališče neupravičeno prizadelo, ker bi jo postavilo v slabši položaj, kot bi ga imela, če bi devizne prihranke pogodbeno vezala. Toženo stranko pa neutemeljeno priviligira, ko jo navzlic neizpolnitve obveznosti postavlja v boljši položaj, kot bi bila, če bi imela s tožnico pogodbo o vezavi sredstev. Ker so zamudne obresti sredstvo za zagotavljanje pravočasnega izpolnjevanja obveznosti, morajo biti za dolžnika sankcija, ne pa privilegij. Te bistvene značilnosti zamudnih obresti nižje, vpogledne obresti ne izpolnjujejo.

Revizijske navedbe, ki se zavzemajo za priznanje pravdnih stroškov za vse vloge, do katerih ima stranka pravico, prezrejo določbo 1. odst. 155. čl. ZPP, po kateri se stranki povrnejo samo potrebni stroški. Pri ocenjevanju potrebnosti pa ne gre samo za tehtnost in utemeljenost navedb v posamezni vloge, ampak tudi zato, ali so bile navedbe enake vsebine že podane v drugih vlogah in ali jih vsebuje sodna odločba, na katero se te navedbe nanašajo. Zato ne gre za omalovaževanje dela odvetnikov, pač pa le za spoštovanje načel, ki jih glede povrnitve stroškov določa zakon o pravdnem postopku.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 2. odst. 166. čl. ZPP. Tožnica je z revizijo uspela v obsegu podrejenega revizijskega predloga. S tem predlogom pa je uspela v celoti, zato so ji priznani revizijski stroški za sestavo revizije po veljavni odvetniški tarifi in po vrednosti tožke, ki je veljala ob odločanju. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 395. čl. ZPP.