Jedro

Opravičljivega razloga za zamudo ne more predstavljati okoliščina, da je bil tožnik na letnem dopustu in da ni pregledoval elektronske pošte, ker ni pričakoval pošte s strani sodišča, njen pooblaščenec pa za njeno odsotnost ni vedel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 7. 10. 2021. 2. Tožnik se zoper predmetni sklep po pooblaščencu pravočasno pritožuje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po povrem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi povzema sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 322/2018, da upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavljajo le tiste okoliščine, ki jih kljub izkazani skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti in je torej posledica nezakrivljenega ravnanja odvetnika oziroma stranke, na katero stranka ali njen pooblaščenec ne more vplivati. Izpostavlja, da se je tožeča stranka v predlogu sklicevala na razlog, ki ni bil več v sferi odvetnika, saj je pooblaščenec plačilni nalog stranki posredoval na ustaljen način po elektronski poti. Pooblaščenec tožnika ni preverjal ali je takso plačal, saj je utemeljeno verjel, da bo plačal sodno takso, prav tako pa ni bil seznanjen z dejstvom, da bo tožnik skoraj mesec dni na morju. Razlog za neplačilo sodne takse je tako izven sfere pooblaščenca, kateri je naredil vse kar se od njega pričakuje, saj je plačilni nalog nemudoma po prejemu le-tega posredoval stranki in jo opozoril na rok za plačilo sodne takse. Zamude pri plačilo sodne takse tako ni povzročil pooblaščenec, saj je bila organiziranost dela odvetnika takšna, da je bil zagotovljen red, spoštovanje rokov in strokovnost pri zastopanju stranke. V nadaljevanju je poudaril, da okoliščine, da taksa ni bila plačana, tudi ne gre pripisati tožniku, saj slednji ni mogel pričakovati, da bo sodišče tako hitro posredovalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, saj je bil pred tem s strani pooblaščenca (tožnik) seznanjen, da je bila pritožba vložena 4. 8. 202, sodne počitnice pa so do 15. 8. 2021. Prereka stališče sodišča prve stopnje, da je odvetnik kot pravni strokovnjak dolžan preveriti pri stranki pred potekom roka za plačilo sodne takse, ali je bila sodna taksa plačana. Sodno takso se je zavezala plačati stranka, zato pooblaščenec ni imel nobenega razloga, da bi bil v dvomu ali bo taksa plačana, prav tako pa stranka odvetnika ni prosila, da naj zanjo založi plačilo sodne takse. V nadaljevanju še izpostavlja, da je pooblaščenec prejel plačilni nalog še preden se je sploh iztekel rok za pritožbo, zato je plačilni nalog izdan preuranjeno. Ker se tožniku onemogoča pravica do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja Ustava RS, meni, da je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZPP v 116. členu določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Navedeno pravno podlago je v izpodbijanem sklepu ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

5. Pritrditi je pritožbi v delu, ko se sklicuje na sklep sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 322/2018 z dne 8. 11. 2018, da upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavljajo le tiste okoliščine, ki jih kljub izkazani skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti in je torej posledica nezakrivljenega ravnanja odvetnika oziroma stranke, na katero stranka ali njen pooblaščenec ne more vplivati. A sodišče druge stopnje glede (ne)utemeljenosti tožnikovega predloga v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavanem primeru opravičljivega razloga za zamudo ni izkazal. 6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je tožnik v predlogu kot razlog za zamudo skliceval na okoliščino, da mu je pooblaščenec 18. 8. 2021 prejeti plačilni nalog 20. 8. 2021 posredoval, a je bil od druge polovice avgusta do 1. 9. 2021 na dopustu in njegovega sporočila ni videl, saj elektronske pošte ni pregledoval oziroma je ni pregledal vse do klica svojega pooblaščenca 24. 9. 2021. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da opravičljivega razloga za zamudo ne more predstavljati okoliščina, da je bil tožnik na letnem dopustu in da ni pregledoval elektronske pošte, ker ni pričakoval pošte s strani sodišča, njen pooblaščenec pa za njeno odsotnost ni vedel. Kot je pravilno razzlogovalo sodišče prve stopnje, je po podelitvi pooblastila odgovornost stranke, da zagotovi nemoteno in potrebno komunikacijo med njo in njenim pooblaščencem, zato gredo zamude, ki so nastale zaradi težav v komuniciranju v njeno breme. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi moral tožnik vsled planirane odsotnosti poskrbeti za drugačen način komuniciranja s svojim pooblaščencem ali le-temu vsaj sporočiti svojo odsotnost, saj se zaradi odprtega postopka od njega zahteva večja pazljivost in skrbnost glede prejemanja pošte. Pritožba posledično neutemeljeno navaja, da okoliščine, da taksa ni bila plačana, ne gre pripisati tožniku, ker ni mogel pričakovati, da bo sodišče tako hitro posredovalo plačilni nalog za plačilo sodne takse. Poleg navedenega pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo skrbnostjo še povsem utemeljeno izpostavilo, da bi bilo v konkretni zadevi dovolj že, če bi tožnik po prihodu z dopusta 1. 9. 2021 pregledal svojo elektronsko pošto (rok za plačilo sodne takse se je iztekel 2. 9. 2021), kar je – kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje – običajna skrbnost vsakega posameznika. Tako pa elektronske pošte ni pregledal vse do klica svojega pooblaščenca 24. 9. 2021. 8. Prav tako pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede poklicne skrbnosti pooblaščenca. Sodišče druge stopnje tudi v tem delu v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi pooblaščenec pred iztekom roka za plačilo sodne takse lahko in moral preveriti, ali je tožnik njegovo sporočilo videl in sodno takso plačal. Kakor je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnikov pooblaščenec kot odvetnik kvalificirana oseba, zato se od njega pričakuje večja skrbnost in bi ob zadostni skrbnosti pred iztekom roka za plačilo sodne takse lahko na enostaven način preveril, ali je stranka njegovo sporočilo videla in sodno takso tudi plačala, pa tega ni postoril. 9. Pritožnik ponovno izpostavlja, da je bil plačilni nalog za postopek s pritožbo izdan preuranjeno (t. j. še pred potekom roka za pritožbo), za kar pa je tudi že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da taksna obveznost v konkretnem primeru nastane ob vložitvi pravnega sredstva (5. člen Zakona o sodnih taksah). Zato te pritožbene navedbe niso utemeljene.

10. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Ker uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo, je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Sodišče druge stopnje o tožnikovih pritožbenih stroških ni odločilo, saj jih ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).