Jedro

Ker pritožba zoper odmerno odločbo o odmeri dohodnine ne zadrži izvršbe te odločbe, je mogoče zapadlo dohodnino prisilno izterjati, preden je odločba o njeni odmeri - izvršilni naslov - pravnomočna. Podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi davčnega dolga je lahko le dolgovni seznam, ki je sestavljen v skladu s predpisi. V izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Če je prvostopni organ o pritožbi odločil po preteku 2 mesecev, to ni razlog za odpravo njegove odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.12.1999, s katero je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila nadomestni sklep Davčnega urada L., Izpostava L.Š. z dne 26.2.1998, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Svojo odločitev je utemeljila s tem, da podatki v izpodbijanem sklepu o zapadlih dolgovanih tožnikovih obveznosti nimajo podlage v dolgovnem seznamu, ki je v upravnih spisih, zato takega dolgovnega seznama ni mogoče šteti za izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 - odl. US, 87/97, 35/98 - odl. US, 82/98, 91/98).

Prvostopno sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je zanjo tožena stranka navedla utemeljene razloge, na katere se prvostopno sodišče, ne da bi jih ponavljalo, izrecno sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljene je zavrnilo tožnikove tožbene ugovore. Tožniku je pojasnilo, da je dolžan dohodnino, odmerjeno za leto 1992, plačati ne glede na to, da je zoper odločbo o njeni odmeri vložil pritožbo. Po 95. členu Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91), ki je veljal v času izdaje odločbe o odmeri sporne dohodnine, oziroma po 20. členu ZDavP, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega akta tožene stranke, namreč pritožba zoper odločbo o odmeri davka ne zadrži njene izvršitve. Ker iz upravnih spisov ni razvidno, da je tožnik zahteval odložitev prisilne izterjave davka do rešitve pritožbe, po presoji prvostopnega sodišča dolguje najmanj odmerjeni znesek dohodnine za leto 1992 z obračunanimi zamudnimi obrestmi. Če pa bo s pritožbo v postopku odmere dohodnine uspel, mu bo davčni organ na podlagi 3. odstavka 95. člena ZDavP po uradni dolžnosti vrnil preveč plačani davek, če bo ta presegal 1000 SIT, skupaj z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik vlaga pritožbo, s katero predlaga, da se izpodbijana sodba zavrže kot nična, njemu pa se vrnejo nezakonito zarubljena sredstva z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški vred. Meni, da izterjava neplačanega davka nima pravne podlage, ker odločba o odmeri dohodnine za leto 1992 ni pravnomočna. Sklicuje se tudi na določbe ZDavP, in sicer na 96. člen, ki omejuje odmero davka na pet let po preteku leta, v katerem bi bilo treba davek odmeriti. Meni torej, da je odmera dohodnine za leto 1992 zastarala. Poudarja, da je dohodnino za leto 1993, 1994 in 1995 plačal v celoti, da pa za leto 1992 ni dolžan nič, ker odločba o dohodnini za to leto ni pravnomočna. Navaja, da je napačna tudi pojasnitev obračuna neplačanih obveznosti ter trdi, da gre dejansko za preplačilo v višini 76.005 SIT. Meni, da ni zadržkov za vračilo nezakonito zarubljenih sredstev in se pri tem sklicuje na 1. točko 293. člena ZUP-1. Odločbo o odmeri dohodnine za leto 1992 šteje za predhodno vprašanje za obravnavani spor. Meni tudi, da je odločba tožene stranke nezakonita že zato, ker ni bila izdana v dvomesečnem roku, določenem s 1. točko 256. člena ZUP.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje.

Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča zmotno meni, da davčne obveznosti ni mogoče izterjati pred pravnomočnostjo odločbe, s katero je ta odmerjena. Kot mu je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, je tako v 95. členu ZDoh kot tudi v 20. členu ZDavP določeno, da pritožba zoper odločbo o odmeri dohodnine oziroma davka ne zadrži izvršitve te odločbe. To pa pomeni, da je davčni zavezanec dolžan plačati davek pred dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe o odmeri davka, razen če mu je odobrena odložitev prisilne izterjave, o čemer pa se odloča v posebnem postopku. Da bi takšno vlogo tožnik vložil, iz sodnih in upravnih spisov ni razvidno, niti sam tega ne zatrjuje. Tožnik je bil torej dolžan plačati odmerjeno dohodnino, pri čemer pa bo, kolikor se bo s pravnomočno odločbo ugotovilo, da je bila dohodnina odmerjena v previsokem znesku, odločilo tudi o vračilu preveč plačane dohodnine, skupaj s pripadajočimi obrestmi, če bo seveda preplačilo davka presegalo 1000 SIT.

V obravnavanem primeru pa je predmet spora sklep prvostopnega davčnega organa o prisilni izterjavi tožnikove zapadle davčne obveznosti, ne pa odločba o odmeri dohodnine. Tožnikovi pritožbeni ugovori v zvezi z nepravnomočnostjo oziroma nedokončnostjo odločbe o odmeri dohodnine za leto 1992 so torej v postopku prisilne izterjave tega dolga neupoštevni.

Prvostopni sklep o prisilni izterjavi z dne 26.2.1998 pa je tožena stranka v zvezi s tožnikovo pritožbo z izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek glede na to, da za odločitev o obveznosti, ki jo je treba izterjati, ni podlage v dolgovnem seznamu, ki po presoji tožene stranke ni bil sestavljen v skladu s 43. in 44. členom ZDavP. Tožena stranka je torej glede na predmet spora v tej zadevi odločila v tožnikovo korist. Prvostopni organ bo v ponovnem postopku na podlagi pravilno sestavljenega dolgovnega seznama, ki ga bo sestavil na podlagi izvršljivih odločb o odmeri davka, ki ga zavezanec do izdaje sklepa o prisilni izterjavi ni plačal, na novo odločil o prisilni izterjavi neplačanega davka.

Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da odločba o odmeri dohodnine za leto 1992 ni predhodno vprašanje v postopku prisilne izterjave plačila te dohodnine, temveč je prvostopna odločba o odmeri dohodnine izvršilni naslov, na podlagi katerega se dovoli izvršba, torej prisilna izterjava dohodnine, kolikor je tožnik ne plača prostovoljno.

Tudi pritožbeni ugovor, da je odločba tožene stranke nezakonita že zaradi tega, ker je bila izdana po preteku dvomesečnega roka, določenega z ZUP za odločanje o pritožbi, ni utemeljena. Dvomesečni rok za odločitev o pritožbi je inštrukcijski rok, kar pomeni, da mora po njegovem preteku pristojni organ še vedno odločiti o pritožbi. Po preteku tega roka je le dana pravica strankam, da pospešijo odločanje o pritožbi s tem, da vložijo tožbo zaradi molka upravnega organa. Tega pa po podatkih sodnih in upravnih spisov tožnik v obravnavanem primeru niti ni storil. Ker v upravnih spisih ni odločbe o odmeri dohodnine tožnika za leto 1992, sodišče ne more ugotoviti, ali je prisilna izterjava te obveznosti zastarala. Ta ugovor pa lahko tožnik uveljavlja v ponovljenem postopku pred prvostopnim upravnim organom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.