28. 2. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Stanislava Zavodnika in drugih, vsi Ravne na Koroškem, na seji 28. februarja 2023

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega do četrtega odstavka 24. člena Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 43/18 in 59/19) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki izpodbijajo Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba), zlasti njen 24. člen. Zatrjujejo, da je v neskladju z 2., 14., 33. in 72. členom Ustave. Navajajo, da prebivajo v neposredni bližini industrijskega obrata družbe SIJ Metal Ravne, d. o. o., Ravne na Koroškem (v nadaljevanju Metal Ravne). Izpodbijana uredba naj bi neposredno učinkovala na njihov pravni položaj, s tem ko obstoječim virom hrupa dovoljuje obremenjevanje okoliških stanovanjskih stavb s hrupom do mejnih vrednosti, ki veljajo za IV. stopnjo varstva pred hrupom. Družbi Metal Ravne po navedbah pobudnikov posebno okoljevarstveno dovoljenje (v nadaljevanju OVD) ne bo izdano, temveč se bo že na podlagi sporne Uredbe štelo, da družba deluje zakonito. Pobudniki navajajo, da so v juliju 2022 izvedeli, da Ustavno sodišče pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe, katere 24. člen neposredno posega v njihove pravice, ni obravnavalo, ter se pri tem sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-441/18 z dne 6. 7. 2022 (Uradni list RS, št. 99/22) in trdijo, da zato vlagajo pobudo za zavarovanje svojega zdravja in življenja. Obširno pojasnjujejo svoj položaj, pretekle spore z družbo Metal Ravne ter dosedanje poskuse reševanja situacije, v kateri so se znašli. Vladi očitajo, da je v nasprotju z dosedanjimi odločitvami Ustavnega sodišča, inšpekcijskih organov in Agencije Republike Slovenije za okolje s 24. členom Uredbe legalizirala čezmerno onesnaževanje človekovega ustavno varovanega življenjskega okolja s hrupom za obstoječe vire hrupa, ter utemeljujejo, zakaj zahteva po pasivni zaščiti ni ustrezna rešitev. Pobudniki predlagajo, naj Ustavno sodišče njihovo pobudo obravnava prednostno, Uredbo, še posebej njen 24. člen, odpravi oziroma razveljavi, do končne odločitve pa, predvsem zaradi njenega 24. člena, zadrži izvrševanje sporne Uredbe.

B.

2.Pobudniki navajajo, da izpodbijajo Uredbo v celoti, vendar po vsebini izpodbijajo le njene določbe, s katerimi je Vlada uredila uskladitev obstoječih virov hrupa z zahtevami Uredbe oziroma s katerimi je za obstoječe vire hrupa, tj. za obratovanje naprav, za katere so bila OVD izdana na podlagi 68. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16 in 158/20 – v nadaljevanju ZVO-1) in v skladu s 14.a členom Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 105/05, 34/08, 109/09 in 62/10 – v nadaljevanju Uredba/05), določila izjemo glede dopustnega obremenjevanja okolja s hrupom. Ustavno sodišče je zato štelo, da pobudniki izpodbijajo drugi do četrti odstavek 24. člena Uredbe.

3.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

4.Ustavno sodišče je na pobudo nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, in treh posameznikov, ki živijo v neposredni bližini posameznih virov hrupa,[1] že presojalo skladnost Uredbe z Ustavo in zakoni. Z odločbo št. U-I-441/18 je ugotovilo, da je ta zaradi kršitev zahtev po učinkoviti vključitvi javnosti v postopek njenih priprave in sprejemanja v neskladju s 34.a členom ZVO-1, posledično pa tudi z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Skladno z drugim odstavkom 48. člena ZUstS je Ustavno sodišče Vladi naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Trditev pobudnikov, da Ustavno sodišče v navedeni zadevi št. U-I-441/18 pobude ni obravnavalo, je zato napačna. Ustavno sodišče se v navedeni odločbi ni posebej opredelilo do pravnega interesa pobudnikov – fizičnih oseb, saj to glede na izkazan pravni interes nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu,[2] in sprejeto odločitev v tisti zadevi ni bilo potrebno. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost Uredbe že zaradi neskladja z drugim odstavkom 120. člena Ustave, pa drugih očitkov v odločbi št. U-I-441/18 ni presojalo.[3]

5.V obravnavani zadevi pobudniki izpodbijajo vsebino drugega do četrtega odstavka 24. člena Uredbe ter predlagajo njegovo razveljavitev oziroma odpravo. Iz razlogov, na katerih temelji odločitev Ustavnega sodišča in ki so pojasnjeni v nadaljevanju, se Ustavnemu sodišču ni treba opredeliti do vprašanja, ali bi glede na odločitev, sprejeto v odločbi št. U-I-441/18, morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja pravnega položaja pobudnikov oziroma ali so pobudniki v obravnavanem primeru izkazali obstoj te predpostavke za presojo ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb Uredbe.

6.Uredba je bila izdana na podlagi drugega, tretjega in šestega odstavka 17. člena, šestega odstavka 20. člena, prvega in drugega odstavka 23. člena, šestega odstavka 70. člena in trinajstega odstavka 74. člena ZVO-1 in zaradi varstva okolja pred hrupom določa stopnje varstva pred hrupom, mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, ukrepe varstva pred hrupom, ocenjevanje kazalcev hrupa, podrobnejšo vsebino vloge za pridobitev OVD, podrobnejšo vsebino OVD, vsebino strokovne ocene skladnosti obratovanja virov hrupa in vsebino ocene obremenjenosti okolja s hrupom (prvi odstavek 1. člena Uredbe). Z drugim odstavkom 24. člena Uredbe je Vlada določila izjemo od splošne opredelitve čezmerne obremenitve okolja s hrupom in za naprave, za katere je bilo OVD izdano na podlagi 68. člena ZVO-1 in v skladu s 14.a členom Uredbe/05, določila posebno ureditev dopustne obremenitve okolja s hrupom ter pogoje, ki morajo biti v tem primeru izpolnjeni. V tretjem odstavku 24. člena Uredbe so opredeljeni tehnično, prostorsko in ekonomsko upravičeni ukrepi za zmanjšanje emisije na viru hrupa in ukrepi aktivne zaščite vira hrupa, ki jih v primeru te izjeme terja Uredba, četrti odstavek 24. člena Uredbe pa opredeljuje načine dokazovanja izpolnjevanja zahtev za navedeno izjemo.

7.V skladu s prvim odstavkom 68. člena ZVO-1 je moral upravljavec za obratovanje naprave, v kateri je želel opravljati dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, pridobiti OVD. OVD, izdana na podlagi 68. člena ZVO-1, se po uveljavitvi Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 44/22 – v nadaljevanju ZVO-2) štejejo za OVD iz 110. člena ZVO-2.[4] Upravljavec mora za vsako nameravano spremembo v vrsti ali delovanju naprave ali razširitvi naprave, ki bi lahko vplivala na okolje, vložiti vlogo za spremembo OVD, o kateri odloča ministrstvo, zoper odločbo pa je dopusten upravni spor.[5] ZVO-2 ureja tudi splošno obveznost vložitve vloge za spremembo OVD po objavi novih ali posodobljenih zaključkov o BAT[6] ter med prehodnimi določbami obstoječim upravljavcem v določenih primerih nalaga obveznost vložitve vlogo za spremembo OVD.[7] Nadalje ZVO-2 v nekaterih primerih predvideva preveritev in spremembo OVD po uradni dolžnosti, med drugim v primeru, če pride po pravnomočnosti okoljevarstvenega dovoljenja do spremembe predpisov s področja varstva okolja, ki se nanašajo na obratovanje naprave in ki terjajo spremembo okoljevarstvenega dovoljenja.[8] Neizpolnjevanje zahtev glede mejnih vrednosti, opredeljenih v OVD, je hujši prekršek.[9] Izvedba spremembe v delovanju naprave brez pravnomočne odločbe o spremembi OVD oziroma opustitev vložitve vloge za spremembo OVD sta prekršek.[10]

8.Iz navedenega zakonskega okvira izhaja, da izpodbijani drugi do četrti odstavek 24. člena Uredbe ne učinkujejo neposredno. V primerih obratovanja naprav, za katere so bila OVD izdana na podlagi 68. člena ZVO-1 in v skladu s 14.a členom Uredbe/05, bodo morali upravljavci tovrstnih naprav, med katere spada tudi družba Metal Ravne, pred obratovanjem naprave pod pogoji, ki jih določajo izpodbijane določbe Uredbe, pridobiti ustrezno odločbo ministrstva, pristojnega za okolje in prostor. Če bodo pobudniki sodelovali v postopku spremembe OVD, bodo zato lahko svoje očitke o protiustavnosti in nezakonitosti izpodbijanih določb Uredbe uveljavljali v tem postopku. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se v primerih, ko predpis ne učinkuje neposredno, lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamičen in konkreten upravni akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo že v sklepu št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Iz razlogov, navedenih v tem sklepu, pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb Uredbe.

9.Ustavno sodišče je zato pobudo zavrglo. Glede na tako odločitev se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do predloga pobudnikov za začasno zadržanje izvrševanja Uredbe.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Med pobudniki je bil tudi Stanislav Zavodnik, Ravne na Koroškem, ki je eden od pobudnikov v zdaj obravnavani zadevi.

[2]Kadar vlaga pobudo več pobudnikov, za izpolnjenost pogoja pravnega interesa za presojo izpodbijanega predpisa zadošča, da pravni interes za presojo izkaže (vsaj) en pobudnik (glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/18 z dne 8. 9. 2022 (Uradni list RS, št. 132/22), 11. točka obrazložitve, ter sklep Ustavnega sodišča št. U-I-83/21-9, U-I-84/21-8, U-I-86/21 z dne 8. 4. 2021).

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-441/18, 33. točka obrazložitve.

[4]Drugi odstavek 277. člena ZVO-2.

[5]Člen 119 ZVO-2. Primerjaj tudi 77. člen ZVO-1.

[6]Člen 120 ZVO-2. Glej tudi 277. člen ZVO-2, ki ureja uskladitev obstoječih OVD za naprave in dejavnosti, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, in opredelitev obstoječih upravljavcev do zaključkov o BAT, ki so izšli več kot pol leta pred uveljavitvijo ZVO-2.

[7]Člen 287 ZVO-2.

[8]Točka 1 prvega odstavka 121. člena ZVO-2. Smiselno enako je določal ZVO-1 v 1. točki prvega odstavka 78. člena.

[9]Točka 13 prvega odstavka 259. člena ZVO-2.

[10]Točki 41 in 42 prvega odstavka 260. člena ZVO-2.