Jedro

Ker je rok za izdajo začasne odredbe, določen v 11. členu ZLPP, materialni prekluzivni rok, tožnika nista upravičena do vrnitve denacionaliziranega premoženja v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 807/98-10 z dne 11.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (agencija) z dne 29.5.1997, s katero je ta podjetju S..., d.d., L. (v nadaljevanju podjetje) odobrila program lastninskega preoblikovanja podjetja.

Tožena stranka je v odločbi in sicer v delu, ki se nanaša na tožnika, navedla, da ni bila izdana začasna odredba v smislu določb 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), kar izkazuje spisna dokumentacija in sicer obvestilo o denacionalizacijskem zahtevku Upravne enote D. z dne 9.9.1996 ter sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.7.1996. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja s odločitvijo in razlogi, ki jih tožena stranka glede tožnikov navaja v svoji odločbi in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da med strankami ni sporno, da tožnika v obravnavani zadevi nista vložila predloga za izdajo začasne odredbe po določbah 9. do 15. člena ZLPP. Tudi če tožnika nista vložila predloga za izdajo začasne odredbe zaradi neažurnosti zemljiške knjige, njuna tožba ni utemeljena. Zakonodajalec se je očitno zavedal problema neažurnosti zemljiške knjige in je v določbi 1. odstavka 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) določil, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja upravičencem. S to določbo je naloženo še dodatno breme upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom, da pravilno ugotovijo pravega zavezanca in da terjajo vračanje premoženja od pravega zavezanca ter zoper pravega zavezanca vložijo predlog za izdajo začasne odredbe. Zemljiškoknjižni vpisi za prenos pravice uporabe v sistemu družbene lastnine niso bili konstitutivne narave, zato je predmetna nepremičnina že s pogodbo z dne 8.6.1990 prešla v last podjetja. S tem, ko tožnika nista vložila predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP pa ni ugasnila pravica tožnikov do denacionalizacije, temveč se je spremenila le oblika vračanja premoženja iz vračanja v naravi v vračanje v obliki odškodnine.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navajata, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v celoti spregledalo določila Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SFRJ, št. 12/65) kot tudi Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 43/73), ki določata, da se vsaka sprememba imetnika pravice uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vpiše v zemljiško knjigo. Navedena zakona torej zahtevata vpis pravice uporabe družbene lastnine v zemljiško knjigo in je z analogno uporabo določb ZTLR mogoče sklepati, da je vpis pravic na družbeni lastnini v zemljiško knjigo konstitutiven element za prehod stvarnih pravic na nepremičnini. Pravica razpolaganja na družbeni lastnini se ni razlikovala od lastninske pravice na zasebni lastnini. Na samo tako možno razlago odkazujeta tudi načelo javnosti in načelo zaupanja v javne knjige, ki sta temeljni načeli zemljiškoknjižnega stvarnega prava. Tožnika sta bila o sklenjeni pogodbi obveščena šele tekom denacionalizacijskega postopka in sicer po izteku roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, s katero bi lahko zavarovala pravico do vrnitve nepremičnin v naravi. Upravni organ, pristojen za vodenje denacionalizacijskega postopka pa kljub dolžnosti iz 68. člena ZDen in zahtevam denacionalizacijskih upravičencev ni vložil začasne odredbe. Če bi tožnika vložila predlog za izdajo začasne odredbe, bi ga lahko vložila le zoper zemljiškoknjižnega uporabnika družbene lastnine in ne zoper podjetje, v katerega premoženju se predmetna nepremičnina nahaja po odločbi tožene stranke z dne 10.4.1998. Tožnika sta tako postavljena v neenakopraven položaj napram toženi stranki. Tožena stranka je tako dosegla, da sta tožnika v svojih pravicah prikrajšana za z Ustavo Republike Slovenije zajamčene pravice. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

ZLPP je zaradi zavarovanja pravic nekdanjih lastnikov in njihovih dedičev odredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji, predpisi o zadrugah in drugimi predpisi, ki urejajo vračanje premoženja, uveljavljajo upravičenci. Upravičenci so lahko vložili predloge za začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja pri organu, ki je po ZDen pristojen za odločanja na prvi stopnji. Z začasno odredbo po ZLPP je pristojni organ odredil, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja, ali odredi prenos delnic na sklad. Pristojni organ je izdal tako odredbo na predlog stranke, če je bila dejanska in pravna podlaga po vsebini ter obsegu verjetno izkazana. Upravičenci so lahko vlagali vloge za izdajo začasne odredbe po tem zakonu le do 7.6.1993. Z zamudo tega roka, ki je materialni prekluzivni rok, je ugasnila pravica za vračilo v naravi, upravičencu pa je ostala pravica do odškodnine po 42. členu ZDen. Z uveljavitvijo ZLPP dne 18.11.1992 ni bilo več mogoče izdati začasne odredbe po določbah 68. člena ZDen za zavarovanje zahtevkov, glede katerih kot zavezanci nastopajo podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnika nista vložila predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP. Nasprotnega niti ne zatrjujeta v pritožbi. Ker je rok za izdajo začasne odredbe, določen v 11. členu ZLPP, materialni prekluzivni rok, tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča nista upravičena do vračila denacionaliziranega premoženja v naravi. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori o razlogih, zaradi katerih tožnika nista vložila predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Tudi ugovori tožnikov, ki se nanašajo na neizkazanost lastništva podjetja na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj vpis v zemljiško knjigo ni merodajen v absolutnem smislu tako, da bi bila izključena vsaka možnost dokazovanja nasprotnega. Svoje lastništvo pa podjetje v konkretni zadevi izkazuje s kupoprodajno pogodbo. Že iz določbe 1. odstavka 51. člena ZDen izhaja, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. S to določbo pa je zakonodajalec, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ker se je zavedal problema neažurnosti zemljiške knjige, naložil dodatno breme upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom, da pravilno ugotovijo pravega zavezanca ter da zoper pravega zavezanca vložijo predlog za izdajo začasne odredbe. Da je dokazno breme v postopku denacionalizacije na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo pa izhaja tudi iz 62. člena ZDen. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker je sodišče prve stopnje v upravnem sporu odločilo le o zakonitosti upravnega akta, trpi v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato bosta morala tožnika sama nositi svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.