Jedro

Sodišče prve stopnje ni izpeljalo pobota in ni odločilo o dajatveni obveznosti toženke. Formulacija izreka izpodbijanega dela sodbe je pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen tričlenski izrek. Sodišče prve stopnje je tako kar sredi dajatvenega izreka pobotavalo medsebojne terjatve strank. Poleg tega je materialnopravno zmotno oziroma v nasprotju z določili OZ upoštevalo pravilo o vračunavanju obresti in glavnice, posledično pa tudi ni razvidno, koliko toženka tožniku še dolguje iz naslova regresa za letni dopust za sporno leto.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v II. in III. točki izreka, tako da se v tem delu na novo glasi: "II/1. Terjatev tožnika do tožene stranke za plačilo pripadajočega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 od zneska 723,39 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obresti od neto zneska od 2. 7. 2014 do plačila se pobota s terjatvami tožene stranke do tožnika: - v znesku 124,00 EUR na dan 9. 1. 2015; - v znesku 62,00 EUR na dan 29. 1. 2015; - v znesku 62,00 EUR na dan 27. 2. 2015; - v znesku 62,00 EUR na dan 11. 4. 2015; - v znesku 157,00 EUR na dan 24. 6. 2015. II/2. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto znesek regresa 789,15 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, zmanjšan za pobotano terjatev tožene stranke do tožnika iz točke II/1 izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II/3. Tožena stranka je dolžna tožniku: - obračunati plačo za september 2015 v znesku 789,15 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 31. 10. 2015 dalje do plačila, - obračunati plačo za oktober 2015 v znesku 394,57 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 30. 11. 2015 dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 593,05 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Višji zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 244,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in dopolnilno sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 467,00 EUR, in sicer od zneska 124,00 EUR od 9. 1. 2015, od zneska 62,00 EUR od 29. 1. 2015, 62,00 EUR od 27. 2. 2015, 62,00 EUR od 11. 4. 2015, 62,00 EUR od 24. 6. 2015 in 95,00 EUR od 24. 6. 2015 (I. točka izreka). Po pobotu ugotovljenih terjatev tožnika in toženke je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni: - obračunati plačo za september 2015 v znesku 789,15 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 31. 10. 2015 dalje do plačila, - obračunati plačo za oktober 2015 v znesku 394,57 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 30. 11. 2015 dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 723,39 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2014 dalje, zmanjšan za znesek 124,00 EUR od 9. 1. 2015 dalje, za znesek 62,00 EUR od 29. 1. 2015 dalje, za znesek 62,00 EUR od 27.2.2015 dalje, za znesek 62,00 EUR od 11.4.2015 dalje, za znesek 62,00 EUR od 24.6.2015 dalje in za znesek 95,00 EUR od 24.6.2015 dalje.

- obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 593,05 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2015 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 416,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi oziroma o zadevi samo odloči in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov. Toženka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje v novem postopku moralo slediti napotkom pritožbenega sodišča, ki je v prvotni sodbi razveljavilo tudi sklep o stroških, vendar je sodišče prve stopnje glede stroškov odločilo enako kot v prvotni sodbi. Pri tem pa je tudi napačno ugotovilo delež tožnika, s katerim naj bi uspel v pravdi. Od vtoževanih 2.763,60 EUR neto je tožnik uspel kvečjemu za 1.549,50 EUR neto, kar predstavlja zgolj 56 %, ne pa 73,57 %. Poleg tega sploh ni upoštevalo pritožbenih stroškov toženke, pa čeprav je toženka s pritožbo v določenem delu uspela. Toženka tudi trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, po katerih bi moralo opraviti pobot ugotovljenih terjatev tožnika in toženke in odločiti o dajatveni obveznosti toženke, pa tega ni storilo in pobota sploh ni izpeljalo (npr. 3. alineja II. točke izreka sodbe). Zgolj opisno je navedlo, kako naj bi se pobot opravil, tako da iz izreka sodbe ni razvidno, koliko toženka sploh dolguje tožniku iz naslova regresa. To ima seveda tudi vpliv na odločitev o stroških postopka. Poleg tega je sodišče poskušalo pobotati nezdružljive kategorije, to je bruto in neto zneske. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da se pritožba nanaša na že pravnomočno razsojene terjatve, v preostalem pa je tudi neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožba se sicer sklicuje tudi na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar očitka nič ne konkretizira. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, deloma pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo (o tem v nadaljevanju).

6. Pritožbeno sodišče je v tem sporu o pritožbi toženke enkrat že odločalo zoper sodbo opr. št. Pd 20/2016 in pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem odstavku III. točke izreka ter v V. točki izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu sodbo potrdilo. Pritožbo, ki se je nanašala na obrestni zahtevek od v pobot uveljavljane terjatve 467,00 EUR je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje je v novem postopku pravilno z dopolnilno sodbo odločilo o navedenem obrestnem zahtevku, nato pa po opravljenem pobotu ugotovljenih terjatev obeh strank odločilo o dajatvenih obveznostih toženke do tožnika.

7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje neupoštevanje napotkov pritožbenega sodišča. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 20/2016 je bilo pravnomočno razsojeno o ugotovljenih terjatvah tožnika iz naslova plač za september in oktober 2015 ter regresa za letni dopust za leti 2014 in 2015, vse v bruto zneskih, od katerih je toženka dolžna odvesti davke in prispevke ter v neto zneskih (opisno) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih terjatev v plačilo. Enako je bilo razsojeno o ugotovitvi obstoja terjatve toženke do tožnika v znesku 467,00 EUR neto. O obstoju obrestnega zahtevka toženke od zneska 467,00 EUR je sodišče razsodilo z dopolnilno sodbo (I. točka izreka sodbe) v novem postopku. Na podlagi tako ugotovljenih terjatev tožnika in toženke je bilo skladno z napotilom pritožbenega sodišča potrebno pobotati terjatve toženke s terjatvami tožnika do višine terjatev toženke, pri tem pa upoštevati pravilo iz 318. člena v zvezi z drugim odstavkom 287. in 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), da se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev ter da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

8. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izpeljalo pobota in tudi ne odločilo o dajatveni obveznosti toženke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je formulacija izreka izpodbijanega dela sodbe pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen tričlenski izrek. Sodišče prve stopnje je tako kar sredi dajatvenega izreka pobotavalo medsebojne terjatve strank (3. alineja II. točke izreka). Poleg tega je materialnopravno zmotno oziroma v nasprotju z navedenimi določili OZ upoštevalo pravilo o vračunavanju obresti in glavnice, posledično pa tudi ni razvidno, koliko toženka tožniku še dolguje iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014. Neutemeljeno pa je pritožbeno navajanje, da je izrek sodbe napačen, v kolikor je terjatev toženke višja od terjatve tožnika, ki se pobotavata. Toženka sama navaja, da bi regres ob trenutno veljavni 16 % stopnji davka znaša l603,32 EUR neto, medtem ko njena terjatev znaša le 467,00 EUR neto. Poleg tega je tudi znesek zamudnih obresti nominalno višji od tožnikove terjatve, saj je starejša od terjatve toženke.

9. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje ni oblikovalo tričlenskega izreka, zaradi česar je potrebno II. točko izreka izpodbijane sodbe spremeniti. Glede na pravilo OZ, da se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev, je od ugotovljenih terjatev strank pri pobotu potrebno upoštevati tožnikovo terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 in terjatev toženke, ki je v različnih zneskih zapadla v plačilo v obdobju od januarja do junija 2015, kot izhaja iz izreka sodbe. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da se terjatev toženke glasi na neto znesek, terjatev tožnika pa na bruto znesek, tako da teh zneskov nominalno ni bilo mogoče pobotati. Poleg tega bo tožnikova terjatev v neto znesku znana šele v trenutku, ko bo toženka obračunala dohodnino po stopnji, veljavni na dan obračuna in plačila, kar je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Je pa pri pobotu potrebno upoštevati, da so posamezni zneski toženke zapadli v plačilo v različnih datumih in je zato tudi pobotanje potrebno izvesti skladno s temi datumi, pri čemer se neto znesek terjatve tožnika (vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadle v plačilo do dneva pobotanja), ustrezno znižuje. Poleg tega pa se ob vsakokratnem pobotu terjatve toženke najprej vračunajo zakonske zamudne obresti od tožnikove neto terjatve, nato pa se vračuna še ustrezen del glavnice, vse kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Delno je pritožba utemeljena tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej glede na doseženi uspeh v pravdi. Pri tem je ugotovilo, da znaša uspeh tožnika 73,57 %, uspeh toženke pa 26,43 %. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi se moralo pri računanju uspeha upoštevati le neto zneske. Dejstvo je, da delavcu pripadajo prejemki iz delovnega razmerja v bruto znesku, s tem da se davki in prispevki odvedejo pristojnim institucijam, neto znesek pa delavcu. Glede na vtoževano tožnikovo terjatev 2.763,60 EUR bruto je tožnik v pravdi uspel za znesek 2.500,16 EUR bruto, kar pa znaša 90,46 %. Sodišče prve stopnje je torej tožniku priznalo celo manj, kot bi mu lahko, vendar pritožbeno sodišče v to odločitev ni moglo poseči, ker se tožnik ni pritožil. Prav tako je pritožba neutemeljena, češ da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik umaknil tožbo v delu zahtevka za plačilo davkov in prispevkov šele leto dni po tem, ko so bili davki in prispevki dejansko plačani. Kot je razvidno iz podatkov v spisu je bila tožba vložena 5. 2. 2016 in toženka je v odgovoru na tožbo z dne 5. 4. 2016 temu zahtevku ugovarjala, češ da je del terjatve plačala, pri čemer je iz dokaznih listin razvidno, da je FURS še 11. 2. 2016 toženki izdal odločbo o odmeri davkov in prispevkov, kar je toženka v aprilu 2016 delno plačala. Tožnik je tožbeni zahtevek res umaknil šele v vlogi z dne 3. 5. 2017, zaradi česar pa toženka dotlej ni imela nobenih pravdnih stroškov. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da je tožnik za ta zahtevek tožbo utemeljeno vložil, saj je bila terjatev delno plačana šele po vložitvi tožbe.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izreku o stroških ni upoštevalo pritožbenih stroškov toženke v zvezi s pritožbo z dne 1. 9. 2017. Toženka je pritožbo vložila zoper celotni ugodilni del sodbe opr. št. Pd 20/2016, uspela pa je le zoper dajatveni del sodbe (zaradi nepravilnega pobota), kar pritožbeno sodišče šteje, da je njen uspeh znašal 50 %. Zato je potrebno za navedeno pritožbo toženki priznati: sestava pritožbe 375 točk (tar. št. 15/4 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV ter sodno takso 130,00 EUR, kar skupaj znaša 344,18 EUR, toženki pa glede na uspeh pripada 172,09 EUR. Za toliko je potrebno znižati obveznost toženke do tožnika v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

11. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v II. točki izreka spremenilo tako, da je izrek o pobotu terjatev jasen in razumljiv, v III. točki izreka pa znesek 416,81 EUR znižalo na 244,72 EUR. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Ker je toženka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 154 in člen 165 ZPP).

13. S popravnim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 773/2018 z dne 5. 12. 2018 je bil popravljen izrek sodbe. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 773/2018 z dne 17. 10. 2018 (tretji odstavek 328. člena ZPP).