Jedro

Upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvedenskih mnenj, to je v tem primeru izvidov in mnenj pristojne zdravniške komisije. V konkretnem primeru nobena od zdravniških komisij ni izdala pozitivnega izvida in mnenja in sicer iz razloga, ker predmetna bolezen ne predstavlja indikacije za napotitev na zdraviliško zdravljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Upravna enota Brežice kot prvostopenjski organ ni ugodila zahtevku tožnika, ki ga je izpolnil njegov osebni zdravnik s podatki o zdravstvenem stanju in zdravljenju, za priznanje pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja. Sklicuje se na mnenji pristojnih zdravniških komisij. Navaja, da je Zdravniška komisija I. stopnje podala svoje mnenje in ugotovila, da zdraviliško in klimatsko zdravljenje za tožnika ni utemeljeno, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1., 2. in 3. alineje 2. točke 2. člena Pravilnika o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov (v nadaljevanju: Pravilnik). Karcinom prostate in zvišan krvni tlak po Pravilniku nista umeščena kot utemeljena za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Po ugovoru tožnika je medicinsko dokumentacijo pregledala tudi Zdravniška komisija II. stopnje, ki se strinja z ugotovitvami Zdravniške komisije I. stopnje, da predmetne bolezni ne predstavljajo indikacijo za napotitev na zdraviliško zdravljenje po 2. členu Pravilniku. Poleg tega je pri tožniku predviden operativni poseg.

Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila. Prvostopenjski organ se je oprl na Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju: ZVojI), ki se uporablja po določbi 20. člena Zakona o žrtvi vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN), Pravilnik ter na izvid in mnenje Zdravniških komisij I. in II. stopnje. Pritožbeni organ ugotavlja, da sta v postopku za uveljavitev pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja bolniški list s priloženo medicinsko dokumentacijo preučili pristojni zdravniški komisiji, ki sta dolžni podati izvid in mnenje o potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, k čimer ju zavezuje tudi Pravilnik o delu izvedencev. Nobena od zdravniških komisij ni izdala pozitivnega izvida in mnenja. Prvostopenjski organ je zato pravilno odločil, da zahtevi tožnika ne gre ugoditi, prav tako ni moč ugoditi prošnji tožnika po ponovnem pregledu priložene medicinske dokumentacije, glede na to, da sta pristojni zdravniški komisiji že izdali izvida in mnenji.

Tožnik je vložil laično tožbo, v kateri smiselno izpodbija prvostopenjsko odločbo. Navaja, da je lansko leto (2011) zelo zbolel in da je bil februarja 2012 operiran v Slovenj Gradcu ter da po operaciji brez tuje pomoči ne bi preživel in ima še druge zdravstvene težave, katerih ni navedel v prošnji za zdravljenje. Bil bi vesel, če bi vsaj dobil kakšne masaže. Pred sedmimi leti je imel težko poškodbo hrbtenice in je tudi dobil negativen odgovor. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ugoditev njegovi zahtevi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 97. členu ZVojI upravna enota oziroma ministrstvo ugotavljata pogoje za uveljavitev pravic po tem zakonu, na katerega napotuje 20. člen ZZVN, med katere je do uveljavitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) po 6. alineji 11. člena ZVojI sodila tudi pravica vojnega invalida do zdraviliško klimatskega zdravljenja ob pogojih 30. člena ZVojI (kadar je to bilo potrebno za nadaljnje zdravljenje bolezni, ki so predpisane kot indikacije zoper zdravljenje), na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. Po 2. členu Pravilnika je do zdravniškega in klimatskega zdravljenja upravičen vojni invalid, če je pristojna Zdravniška komisija iz 97. člena ZVojl ugotovila, da je to zdravljenje utemeljeno (prvi odstavek). Zdraviliško in klimatsko zdravljenje je utemeljeno: 1) če se je vojni invalid v zadnjem letu zdravil zaradi katere od bolezni, ki so navedene v 4. členu tega Pravilnika in 2) če bo z zdravljenjem izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja, povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti, preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanje zdravstvenega stanja za daljši čas (drugi odstavek). V 4. členu Pravilnika je navedeno pri katerih boleznih vojnega invalida je potrebno zdraviliško in klimatsko zdravljenje, tako kot pravilno navaja prvostopenjski organ. Pri tem se sklicuje na izvida in mnenji Zdravniške komisije I. in II. stopnje, iz katerih izhaja, da bolezen tožnika ne predstavlja indikacijo za napotitev na zdraviliško zdravljenje po 2. členu Pravilnika. Iz obrazložitve tudi izhaja, da je pri tožniku predviden operativni poseg, kar izhaja iz izvida in mnenja Zdravniške komisije II. stopnje.

ZVojl določa tudi postopek za uveljavljanje pravic v členih od 89 do 105. Po 90. členu ZVojI se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če s tem zakonom ni drugače določeno. Tako kot pravilno navajata oba upravna organa je upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavljala upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvidov in mnenj Zdravniških komisij I. in II. stopnje (98. in 99. člen ZVojl). Tožnik je bil z obvestilom obveščen o mnenju Zdravniške komisije I. stopnje ter je podal ugovor v zakonskem roku osmih dni na Zdravniško komisijo II. stopnje, ki je izdala svoj izvid in mnenje 3. 4. 2012. Mnenje Zdraviliške komisije II. stopnje je po četrtem odstavku 100. člena ZVojl dokončno ter je na njegovi podlagi prvostopenjski organ, v tem primeru Upravna enota Brežice, kot pristojni organ, izdal izpodbijano odločbo. Iz dokončnega izvida in mnenja izhaja, da zdraviliško in klimatsko zdravljenje ni utemeljeno, ker predlagane bolezni ne predstavljajo indikacijo za napotitev na zdraviliško in klimatsko zdravljenje po Pravilniku, poleg tega pa je pri tožniku predviden operativni poseg. Ob takem stanju stvari pa tudi sodišče nima pomislekov o pravilnosti odločitve prvostopenjskega organa in tožene stranke. Postopek je voden pravilno, razlogi za odločitev pa so razvidni iz obrazložitve prvostopenjskega organa. Tožnik ugotovitev glede dejanskega stanja, ugotovljenega v tem postopku, pa tudi posebej ne izpodbija.

Tožnikove navedbe, da je bil operiran v Slovenj Gradcu, pa predstavlja nove okoliščine, ki niso bile predmet preizkusa pred prvostopenjsko Zdravniško komisijo ter jih sodišče kot tožbeno novoto zavrača (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Te njegove navedbe zato niso relevantne za odločitev v tem upravnem sporu, v katerem sodišče preizkuša zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, tako kot je navedeno v obrazložitvi prvostopenjske odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 59. člena ZUS-1.