Jedro

Sporazum, ki je določil prehod tožnika v drugo organizacijo ter kasnejšo tožnikovo razporeditev na ustrezno delovno mesto, predstavlja podlago za delovno pravno kontinuiteto vseh pravic iz delovnega razmerja. Ali je bil tožnik v času prevzema polovico delovnega časa v bolniškem staležu, ni odločilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.3 in 19.4.1999 o prehodu tožnika v drugo organizacijo, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Nadalje je odločilo, da je tožnik v skladu z uspehom v sporu dolžan toženi stranki povrniti stroške za sodno takso v znesku 1.875,00 SIT. Ugotovilo je, da je bil tožnik po ukinitvi dejavnosti opravljanja poslov prevoza gotovine pri toženi stranki pravilno prevzet na delo v drugo družbo, ki je v skladu s sporazumom s toženo stranko nadaljevala z opravili iz ukinjene dejavnosti.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbi 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99). Navaja, da v času prevzema ni v celoti delal pri toženi stranki, saj je bil polovico delovnega časa v bolniškem staležu. Tako v stanju, ko je bil bolan, ni mogel biti prevzet k drugemu delodajalcu. Tožena stranka je s tem kršila ustavno zavarovano načelo njegovega osebnega dostojanstva, zaradi česar prevzem v skladu z navedeno ustavno normo ni mogel biti pravilen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pri prevzemu delavcev gre za primer, ko se delodajalec zaradi reorganizacije poslovanja z namenom poslovanja s čim manjšimi stroški odloči za ukinitev določene dejavnosti, tako da preneha potreba po delu vseh delavcev, ki so opravljali konkretno dejavnost in ko v nadaljevanju novi delodajalec prevzame takšno dejavnost ter delavce (15. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Prevzem delavcev se izvede na podlagi sporazuma, ki ga skleneta oba delodajalca in po predhodnem mnenju sindikata. Za pravilnost prevzema delavcev je odločilno, da ostane pravni položaj delavcev nespremenjen, ob tem da se prevzem obravnava kot delovno pravna kontinuiteta z vsemi posledicami.

Iz sporazuma o prevzemu delavcev v delovno razmerje z dne 14.1.1999, ki ima podlago tako v navedeni zakonski določbi kot določbah kolektivne pogodbe dejavnosti, izhaja, da je tožena stranka ukinila opravljanja poslov prevoza gotovine in to dejavnost v celoti prenesla na družbo V. K. d.d., ki je v tej zvezi prevzela 6 delavcev tožene stranke, med ostalim tudi tožnika. V skladu z navedenim sporazumom se je glede tožnika zagotovil pri novemu delodajalcu podoben materialni in socialni položaj, kot ga je imel pri toženi stranki, z obveznostjo prevzemnika, da ga bo zaposlil na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Nadalje so se v sporazumu opredelile pravice prevzetih delavcev v primeru, da bodo pri novemu delodajalcu postali presežni delavci. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja takšen sporazum, ki je določil prehod v drugo organizacijo ter kasnejšo tožnikovo razporeditev na ustrezno delovno mesto, v celoti delovnopravno kontinuiteto vseh pravic iz delovnega razmerja. Ob tem pa razlog, da je bil tožnik v času prevzema polovico delovnega časa v bolniškem staležu, ni odločilen oz. ne more imeti za posledico kršitev določene ustavne pravice, kot to zmotno opozarja pritožba. V tej zvezi je pomembno poudariti, da je imel pri novem delodajalcu enako priznane pravice iz naslova zdravljenja ali bolniškega staleža. Nenazadnje glede tega tožnik v svojih navajanjih ni podal nobenih pripomb ali se skliceval na dejstvo, da bi mu novi delodajalec utegnil odvzemati navedene pravice. Zato pritožba iz teh razlogov ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Nadalje tako v zvezi z postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo obstoja bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).