Jedro

Dolgotrajnost prebivanja v spornih prostorih ni mogla spremeniti njihove namembnosti, v sodni praksi pa je bilo že pojasnjeno tudi, da s samovoljnimi preureditvami praviloma nihče ni mogel izboljšati svojega položaja v škodo drugega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženi stranki izprazniti sobi št. 4 in 5 v skupni izmeri 32 m2 skupaj s hodnikom v objektu V. ter ju prosto oseb in stvari izročiti v posest in uporabo tožnici, sicer se pooblašča tožnico, da po poteku navedenega roka to stori sama in zamenja ključavnice na vratih s pomočjo izvršitelja na stroške tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Sodbo drugostopenjskega sodišča z revizijo izpodbija prva toženka. Uveljavlja revizijske razloge relativne in absolutne kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Prvi naj bi bil podan zaradi kršitve določb 213. in 220. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda spornih prostorov z izvedencem, drugi zaradi odsotnosti razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z ogledom ter o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi in posledične nemožnosti njenega preizkusa ter tretji zaradi zatrjevano zmotne presoje, da sporna prostora ne ustrezata pravnemu standardu stanovanja in v zvezi s tem uporabe določb 567. do 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namesto določb 103., 105., 106., 107., 111. in 112. člena Stanovanjskega zakona iz leta 2003 (v nadaljevanju SZ-1), določb 39., 116., 147. in 156. člena Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ) ter določb Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR).

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ključno materialnopravno vprašanje te pravde je vprašanje pravnega statusa spornih prostorov, to je, ali gre za stanovanje ali ne; od odgovora nanj je odvisno, ali je treba tožbeni zahtevek presojati po splošnih obligacijskopravnih predpisih (torej kot sta ga presojali nižji sodišči) ali po specialnih predpisih stanovanjskega prava (kot bi ga morali presojati po revidentkinem prepričanju).

Dejansko podlago te presoje, na katero je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena vezano, predstavljajo ugotovitve, po katerih : - je tožeča stranka takrat še samski prvi toženki, ki je pri njej zaposlena od 1. 7. 1984, s pogodbo o pravicah in obveznostih koriščenja samskega ležišča z dne 4. 3. 1985 in nato še s pogodbo z dne 23. 10. 1986 enake vsebine dodelila pravico do vselitve in bivanja v sobi št. 4 v V. , namenjeni za namestitev štirih delavk, od 4. 3. 1985 dalje za nedoločen čas; - se je tožnica s pogodbo (2. člen) zavezala sobo izprazniti, če bo tako odločila tožeča stranka; - je po sklenitvi zakonske zveze z drugim tožencem in rojstvu otroka prva toženka zaprosila tožečo stranko za dodaten prostor in ji je bila zato s sklepom z dne 13. 10. 1993 dodeljena še soba št. 7 na podstrešju stavbe in sicer za eno leto, do 12. 10. 1994; - toženca sobe št. 7 nista uporabljala, pač pa sta jo brez dovoljenja tožeče stranke zamenjala za sosednjo sobo št. 5 v isti stavbi, prebila zid med sobama, napravila poseben vhod v del hodnika, ki sta ga priključila k sobama in si prostor obeh sob preuredila v kuhinjo in sobo, namestila poseben števec za vodo in elektriko ter napravila ločene sanitarije; - prva toženka v teh prostorih po vmesni razvezi zakonske zveze z drugim tožencem živi z dvema otrokoma (rojenima leta 1990 in 1998) ter vseskozi uporablja tudi sobo št. 5, ki ji je bila dana v uporabo le za eno leto, do 12. 10. 1995; - tožeča stranka je za predelavo sob vedela in ji ni nasprotovala; - stavba, v kateri so sporni prostori, ni bila grajena za namestitev posameznikov, pač pa kot poslovni objekt, ki ga je tožeča stranka, ker ga za ta namen ni potrebovala, namenila za nastanitev svojih zaposlenih kot tako imenovane personalne sobe in s tem vsaj začasno reševala njihove nastanitvene probleme; - je tožeča stranka izpraznitev spornih prostorov od tožencev zahtevala v letu 2001 zaradi nameravane prodaje stavbe kot celote in jima ponudila nadomestni prostor za bivanje v drugem nadstropju svoje upravne stavbe ... in sicer v prostorih, ki se uporabljajo kot personalne sobe in ki ga je v ta namen adaptirala tako, da obsega hodnik z dvema sobama površine okrog 30 m2 in ima ločen vhod ter bi zagotavljal najmanj enako kvaliteten namestitveni standard kot ga nudijo sporni prostori; - je tožena stranka na izpraznitev najprej pristala, nato pa je pristanek umaknila; - je tožeča stranka stavbo po vložitvi tožbe prodala, v prodajni pogodbi pa se je kupcu zavezala doseči izpraznitev spornih prostorov.

Vse revizijske trditve, s katerimi poskuša revidentka te ugotovitve spremeniti ali obiti (na primer o tem, da ni dokazana pogodbena določba o dolžnosti izpraznitve prostora na zahtevo tožeče stranke, da je bila podlaga za izpraznitev samo morebitno prenehanje delovnega razmerja, da je tožeča stranka preureditev prostorov dovolila, da je soglašala z zamenjavo sobe št. 7 za sobo št. 5 in drugo) so nedovoljene.

7. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da sporni prostori, čeprav se po preureditvi, ki sta jo opravila toženca, tako uporabljajo, ne ustrezajo pravnemu standardu stanovanja in sicer ne po ZSR, ki je veljal ob sklenitvi prve pogodbe, ne po SZ, ki je v relevantnem delu veljal od oktobra 1991 do uveljavitve SZ-1 v oktobru 2003 (SZ-1 glede na določbo 193. člena, po kateri se spori, sproženi pred njegovo uveljavitvijo, nadaljujejo po dosedanjih predpisih, sploh ni mogoče uporabiti). ZSR je v 4. členu določal, da je stanovanje skupina prostorov za stanovanje, ki ne sme biti namenjena za začasno prebivanje. V bistvenem enako je določal ZS: stanovanje po tem zakonu je skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to, ali so prostori v stanovanjski hiši ali v drugi zgradbi (prvi odstavek 2. člena), niso pa stanovanja prostori za začasno prebivanje, na primer začasna prebivališča na gradbiščih, prostori v začasnih zgradbah ipd. (1. točka prvega odstavka 3. člena), prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov, na primer v samskem domu, v dijaškem in študentskem domu, v domu za ostarele (2. točka prvega odstavka istega člena) in nekateri drugi točno opredeljeni prostori. Tožeča stranka je sobe v V. oddajala svojim delavcem kot »personalne sobe« z namenom začasnega reševanja njihovih namestitvenih problemov. Zgolj okoliščina, da je bila prva pogodba, s katero je bila prvi toženki dodeljena (so)uporaba sobe št. 4, sklenjena za nedoločen čas, ne pomeni, da je bil s tem izpolnjen eden od bistvenih pogojev, ob obstoju katerih skupina prostorov šteje za stanovanje, to je, da so ti prostori namenjeni za trajno bivanje. Da temu ni bilo tako, je razvidno že iz pogodbene določbe o dolžnosti izpraznitve sobe zgolj na podlagi (kadarkoli podane) zahteve tožeče stranke (nevezane na kakršnekoli predpostavke). Namenjenost prostora za trajno bivanje kot eden od elementov, ki tvorijo pravni standard stanovanja, je pokazatelj določene kvalitete prostora, medtem, ko je dejstvo sklenitve pogodbe o uporabi prostorov za nedoločen čas pokazatelj obsega oziroma kvalitete pravice, ki pripada njenemu nosilcu. V konkretni zadevi je bistveno, da dolgotrajnost prebivanja v spornih prostorih ni mogla spremeniti njihove namembnosti, v sodni praksi pa je bilo že pojasnjeno tudi, da s samovoljnimi preureditvami praviloma nihče ni mogel izboljšati svojega položaja v škodo drugega; izjemoma bi bilo lahko drugače v primeru naknadne odobritve, ki v konkretnem primeru ni bila ugotovljena.(1) In če bi v konkretnem primeru šlo za stanovanje, bi se položaj tožeče stranke poslabšal, saj bi toženi stranki stanovanjskopravni predpisi nudili boljše varstvo.

Nasprotno stališče prve toženke, to je, da gre za stanovanje, da je tožena stranka na njem pridobila stanovanjsko pravico po ZSR in da ji pripada stanovanjskopravno varstvo, na katerem temeljijo praktično vse revizijske trditve, je materialnopravno zmotno, odločitev nižjih sodišč pa pravilna, bodisi na podlagi določb obligacijskega prava o zakupni pogodbi (glede sobe, za katero je bila pogodba sklenjena), na katere se je oprlo pritožbeno sodišče, bodisi na podlagi določb stvarnega prava o prekariju (glede sobe, za katero pogodba ni bila sklenjena, tožeča stranka pa njene uporabe ni branila).

8. Tožena stranka je dolžna sporne prostore izprazniti in jih izročiti tožeči stranki zato, ker po materialnem pravu nima pravice njihove uporabe. Zato ne morejo biti kršene, kot uveljavlja v reviziji, njene »ustavne pravice do zasebne lastnine, do osebnega dostojanstva in zasebnosti ter osebnostnih pravic, med katere je šteti pravico do prebivališča in na tej podlagi pravico do prijave stalnega bivališča, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje nezakonito odvzeli prvi toženki in njenima mladoletnima otrokoma«, v povezavi z zadnje navedenim pa tudi ne določbe 2., 3., 5., 8., 12., 23., 27. in druge Konvencije o otrokovih pravicah.

9. Tudi uveljavljane procesne kršitve niso bile zagrešene.

Sodba ima, v nasprotju z revizijskimi trditvami, razloge o vseh odločilnih dejstev in jo je bilo mogoče preizkusiti, zato ni absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker (dejansko) stanje spornih prostorov po v nadaljevanju pojasnjenem ni odločilno, pritožbeno sodišče pa mora presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), zaradi opustitve razlogov o neizvedbi dokaza z ogledom ni niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo revidentka uveljavlja kot kršitev 22. člena Ustave. V tej zvezi tudi relativne kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 213. in 220. členom istega zakona ni bilo. Ogled spornih prostorov ob sodelovanju izvedenca ustrezne stroke, ki bi pokazal, da gre (dejansko, v naravi) za stanovanje, ni bil potreben. To je bilo ugotovljeno že s pomočjo drugih dokazov. Bistveno pa je, da ne predstavljajo vsi prostori, ki dajejo zunanji videz stanovanja in se v ta namen tudi uporabljajo, stanovanja v smislu stanovanjskopravnih predpisov (ne ustrezajo pravnemu standardu stanovanja). Zakaj sporni prostori ne ustrezajo temu standardu, je že pojasnjeno: ker niso namenjeni za trajno bivanje. In ogled na to presojo v ničemer ne bi mogel vplivati.

10. Revizija je torej neutemeljena in jo revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 542/2006 z dne 19.2.2009.