Jedro

Skladno s 5. odstavkom 97. člena ZDavP-2 lahko davčno obveznost izpolni tudi oseba, ki ni zavezanec za davek. Tožnica je po navedeni določbi davčno obveznost zavezanke za davek veljavno izpolnila, če je ob plačilu vedela, da izpolnjuje tujo in ne svoje davčne obveznosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, Izpostave Lucija, št. DT 4236-43/2008 z dne 25. 7. 2008 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 450 EUR, povečanem za 20% DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Davčni urad Koper je z izpodbijano odločbo št. DT 4236-43/2008-1 z dne 25. 7. 2008 zavrnil zahtevek tožeče stranke za vračilo davka na promet nepremičnin v znesku 5.000,00 EUR. V obrazložitvi ugotavlja, da se zahtevek nanaša na davek, ki je bil na podlagi sodne poravnave odmerjen davčni zavezanki A.A. z odločbo št. DT 4236-5/2008-208 z dne 14. 4. 2008 in plačan 14. 4. 2008. Ker pogoji za vračilo davka po 16. členu ZDavP-2 (prav: ZDPN-2) in 97. člena ZDavP-2 niso izpolnjeni, zahtevek zavrne.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-18-18/2008-2 z dne 23. 6. 2009 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do vračila davka na promet nepremičnin, ki ga je plačala na podlagi plačilnega naloga, čeprav po izdani odločbi ni bila zavezanka za plačilo davka, niti ni bila z davčno zavezanko A.A. pogodbeno dogovorjena, da bo prevzela plačilo davka. Odgovor je, tudi po presoji pritožbenega organa, negativen iz razlogov, ki jih navede že davčni organ prve stopnje. Za vračilo davka, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni podlage v določbah 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju: ZDPN-2). Vračila davka pa tudi ni mogoče utemeljiti v določbah 97. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDavP-2). Čeprav je tožeča stranka plačala davek, ki ga na podlagi odmerne odločbe ni bila dolžna plačati ona, ampak njena sopogodbenica iz sodne poravnave, zakon v takšnih primerih ne daje pravne podlage za vračilo davka. Iz dejanskega stanja je mogoče razbrati, da je tožeča stranka davek prostovoljno plačala namesto davčne zavezanke, kar pomeni, da bi morala povračilo plačanega davka zahtevati od nje in ne od davčne uprave.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je bil dne 14. 4. 2008 vročen plačilni nalog za plačilo davka na promet nepremičnin z zahtevo za plačilo davka v višini 5.000,00 EUR. Na tej podlagi je tožeča stranka davek plačala še preden ji je bila vročena odmerna odločba, v kateri je bila kot zavezanec za davek določena A.A. Tožeča stranka je torej plačala davek, za katerega, glede na določbe ZDPN-2 in odmerno odločbo, ni bila zavezana. Davek je, kot izhaja iz plačilnega naloga, plačala v svojem imenu in ne v imenu zavezanke za davek. Ker je na zmotno zahtevo davčnega organa plačala davek, ki ga glede na izdano odločbo ni bila dolžna plačati, ni razloga za zavrnitev vračila. Tožena stranka ima tudi vsa pooblastila, da davek na podlagi izdane odločbe izterja od davčne zavezanke.

Ugotovitev pritožbenega organa, da je tožeča stranka prostovoljno plačala davek namesto davčne zavezanke, je zmotna. Davčno obveznost je plačala na podlagi plačilnega naloga, ki je glasil na njeno ime. 16. člen ZDPN-2, na katerega se sklicujeta oba davčna organa, določa vračilo plačanega davka davčnemu zavezancu in osebi, ki je pogodbeno prevzela obveznost plačila davka. Tožeča stranka v obravnavanem primeru ni ne eno ne drugo. Njena davčna obveznost ni nikoli obstajala. Zahteva torej vračilo zmotno plačanega zneska, ki ga je davčni organ še pred izdajo odločbe zahteval od napačne osebe. Plačilo je bilo opravljeno brez zakonitega temelja, davčni organ pa zato tudi nima podlage, da ga zadrži. Bistvena kršitev pravil postopka je tudi zahteva davčnega organa tožeči stranki, da davek plača še pred izdajo odločbe in pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev.

Meni pa tudi, da v konkretnem primeru pri razdružitvi solastnine ne gre za obdavčljiv promet nepremičnin po določbah 3. člena ZDPN-2. Opravljena je bila civilna delitev nepremičnine. Tožeča stranka je v skladu s sodno cenitvijo solastnici A.A. izplačala vrednost njenega solastnega deleža v denarju, pri tem pa je bila vrednost v denarju enaka vrednosti izplačanega solastnega deleža. Predmet obdavčenja po 5. alinei 3. odstavka 3. člena ZDPN-2 pa je zgolj prenos lastninske pravice, ki presega lastninski delež posameznega solastnika in ga je solastnik dobil plačanega.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri odločitvi vztraja. Vztraja tudi pri razlogih drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Na glavni obravnavi tožeča stranka dodatno navaja, da je za to, da davek ni plačan, izvedela šele takrat, ko se je na davčnem organu zglasila v zvezi s sklenjeno prodajno pogodbo. Ker se je z realizacijo pogodbe mudilo zaradi najetega kredita, je davek plačala na podlagi plačilnega naloga, ki ga je izpolnila uslužbenka davčnega urada. Odločbo o odmeri davka je prejela pozneje in šele takrat izvedela, da je zavezanka za davek A.A. Tožena stranka vztraja pri odločbi in razlogih. Meni, da se tožeča stranka spreneveda in da s strani davčnega organa ni bila zavedena. Zaradi sklepanja pogodbe je imela vsekakor interes za plačilo davka. S strani davčnega organa prve stopnje je bilo pojasnjeno, da je bila tožeča stranka tista, ki je vztrajala, da bo davek plačala, da je prosila za položnico in da je bil plačilni nalog izpolnjen skladno s podatki, ki jih je posredovala. Istočasno je tožeča stranka vložila napoved za odmero davka od dobička iz kapitala ter v njej kot podatek navedla tudi plačani davek. Čim pa je tako, za vračilo davka ni pravne podlage. Po tem, ko sodišče strankama predoči vročilnico, ki glasi na tožečo stranko in po kateri je datum prejema pošiljke 14. april 2008, tožena stranka ugotovi, da je na vročilnici navedena številka odločbe, da nalog na njej ni naveden in da vročilnica zato dokazuje vročitev odločbe. Tožeča stranka vztraja, da je tega dne prejela le nalog in da odločbe ni prejela. Opozori tudi, da iz odločbe izhaja, da se tožeči stranki vroči v vednost po pošti. Zato ne razume, zakaj bi se ista odločba vročala dvakrat. Skladno s sklepom sodišča je tožeča stranka po zaključku glavne obravnave sodišče obvestila, da ji je po ponovnem preverjanju podatkov o vročitvi vodja Izpostave Lucija ga. B.B. pojasnila, da je bila odločba tožeči stranki vročena hkrati s plačilnim nalogom in da vročilnica, ki se nahaja v spisu, dokazuje vročitev odločbe in ne vročitve plačilnega naloga. Tožeča stranka je sodišču sporočila, da kuverte o došli pošiljki ni shranila, ker ji je bila odločba poslana z navadno poštno pošiljko. Prejem pošiljke na dan 23. 4. 2008 dokazuje s pisemsko ovojnico, v kateri je pooblaščenki poslala odločbo in plačilni nalog. Pošiljka je bila oddana na pošti prvi naslednji dan po prejemu odločbe, to je 24. 4. 2008. Vlogi kot dokaz prilaga tudi pisno izjavo tožeče stranke z dne 11. 11. 2010 in predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke, ki ga je predlagala že v tožbi. V zvezi z davčno napovedjo, v kateri naj bi po navedbi tožene stranke uveljavljala tudi v tem postopku sporno plačilo davka na promet nepremičnin, pa predlaga dokaz z vpogledom v davčno napoved in s postavitvijo izvedenca grafologa. Trdi namreč, da je napoved izpolnila uslužbenka davčnega organa, in da jo je sama le podpisala. Vlogi prilaga tudi poizvedbo, ki jo je na davčno izpostavo Lucija vložila 10. 11. 2010, in dokaz, da je bil zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na podlagi sodne poravnave izveden 10. 12. 2007. Tožeča stranka je bila prepričana, da je prenos neobdavčen, saj je bil davčni organ o prometu obveščen, odmerne odločbe pa ni izdal. Nasprotno, davčni organ je v drugem odmernem postopku po predložitvi davčne napovedi v zvezi s sklenjeno kupoprodajno pogodbo, zahteval plačilo davka, ki izhaja iz povsem drugega pravnega posla. Da tožeča stranka ni zavezanka za davek, pa je izvedela šele s prejemom odločbe z dne 14. 4. 2008. Tožena stranka v sporni odločbi navaja, da je bila 11. 4. 2008 predložena v odmero davka na promet nepremičnin sodna poravnava. Tožeča stranka take napovedi ni izpolnila, saj ni zavezanec za davek. Vložiti bi jo morala davčna zavezanka A.A., davčni organ pa bi moral odločbo poslati njej kot davčni zavezanki. To je storil šele 22. 4. 2008. Čeprav je bil davek plačan že 14. 4. 2008, to iz odločbe ni razvidno. Tožeča stranka naknadno predloži še dopis Davčnega urada Koper, Izpostave Lucija, z dne 15. 11. 2010, v kateri ta odgovarja na njeno poizvedbo. Iz njega po mnenju tožeče stranke ne izhaja, da je bila tožeči stranki odločba, datirana s 14. 4. 2008, istega dne tudi vročena. Do navedb tožene stranke se izjavi v vlogi z dne 23. 11. 2010 in vztraja pri dosedanjih navedbah. Tožena stranka ne pojasni, zakaj je bila odločba A.A. poslana 8 dni pozneje, če je bila, kot zatrjuje, izdana že 14. 4. 2008. Sprašuje se tudi, kako je A.A. sploh vedela, da ji davka ni treba plačati oziroma, ali ga je morebiti na podlagi odločbe plačala. Iz odločbe namreč ni razvidno, da je davek plačan. Predlaga zaslišanje upravne delavke C.C., ki je tožeči stranki plačilni nalog izročila, in njeno soočenje s tožečo stranko. Dodatno pa meni, da brez podlage v sklenjeni pogodbi kupec ne more prevzeti obveznosti plačila davka na promet nepremičnin in da enostranski prevzem te obveznosti ni mogoč. V zvezi z navedbami tožeče stranke tožena stranka sodišču predloži še napoved tožeče stranke za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine z dne 14. 4. 2008. Tožeča stranka je napoved podpisala in s tem jamčila za pravilnost vpisanih podatkov. Sklicevanje na to, da napovedi ni izpolnila sama, je zato brezpredmetno, še zlasti, ker je bila tožeči stranki na njeni podlagi izdana odmerna odločba, zoper katero se, kot izhaja iz davčnih evidenc, ni pritožila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin z dne 14. 4. 2008, in tistih, ki se nanašajo vodenje postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala pri odvojitvi nepremičnine, ker se na predmet spora ne nanašajo. Pri presoji se je omejilo na navedbe strank, ki se nanašajo na utemeljenost v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe.

Med strankama ni spora, da ob ugotovljenem dejanskem stanju za vračilo davka na promet nepremičnin niso izpolnjeni pogoji za vračilo po določbah 16. člena ZDPN-2 in tudi ne tisti, ki jih določa ZDavP-2 v členu 97. Sporna je ugotovitev davčnega organa (druge stopnje), da je tožeča stranka davek prostovoljno plačala namesto davčne zavezanke. Stališče tožeče stranke, da izpolnitev davčne obveznosti brez podlage v sklenjeni pogodbi, ni mogoča, ni utemeljeno. Iz določbe 3. odstavka 46. člena ZDavP-2, ki določa načine izpolnitve davčne obveznosti, namreč izhaja, da davčni zavezanec sam izpolni svojo davčno obveznost. V primerih, določenih s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju (ZDPN-2, op. sodišča), je za izpolnitev davčne obveznosti lahko zavezana tudi druga oseba. Ne glede na navedeno določbo pa, skladno s 5. odstavkom tega člena, lahko davčno obveznost izpolni tudi oseba, ki ni zavezanec za davek. Tožeča stranka je po navedeni določbi davčno obveznost zavezanke za davek torej veljavno izpolnila, kolikor je ob plačilu vedela, da izpolnjuje tujo in ne svoje davčne obveznosti.

V tem pogledu podatki spisa po presoji sodišča ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev, da je tožeča stranka ob plačilu davka vedela, da izpolnjuje davčno obveznost zavezanke A.A. O tem, da je tožeča stranka zadevo iz razlogov, ki jih opisuje, želela urediti čimprej, ni spora. Vendar pa navedeno, vključno z dejstvom, da je tožeča stranka plačani davek uveljavljala v napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala, v ničemer ne dokazuje njenega zavedanja, da s (takojšnjim) plačilom ne izpolnjuje svoje davčne obveznosti. Očitka tožeče stranke, da je bila s strani davčnega organa zavedena, podatki spisa ne potrjujejo. Ob nesporni ugotovitvi, da je podatke v nalog in napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine vpisovala uradna oseba, kažejo le na pomoč, ki je je bila v postopku deležna tožeča stranka. Vendar pa sodišče v podatkih spisa tudi ne najde zaznamka o pouku tožeči stranki, kot prava neuki, da gre za davčno obveznost prodajalca po sklenjeni sodni poravnavi in da se ji plačilni nalog (četudi na njeno željo) vroča kot kupcu po sklenjeni poravnavi in torej kot osebi, ki ni davčni zavezanec.

Sodišče namreč na podlagi dokumentov upravnega spisa in dokazov, ki sta jih predložili obe stranki, ne more brez dvoma ugotoviti, da je bila odmerna odločba z dne 14. 4. 2008 tožeči stranki vročena istega dne, skupaj s plačilnim nalogom. Na zapisniku o sodni poravnavi opr. št. N 21/2002 z dne 27. 11. 2007, ki se nahaja v spisu, je potrjeno, da je bila poravnava prijavljena za odmero davka 11. 4. 2008 (št. prej vpisnika 4236-5/2008) in vpisana pod številko zadeve 4236-5/2008-208. K listini je pripet dodatni list z odtisom štampiljke, s katero se na njeni podlagi z datumom 14. 4. 2008 davek v višini 5000 EUR odmeri in štampiljke, s katero se istega dne potrjuje, da je davek v navedeni višini plačan 14. 4. 2008. Številka, ki je navedena na vročilnici brez navedbe vročenega dokumenta, zato po presoji sodišča sama zase vročitve odmerne odločbe ne dokazuje.

Dejstva, ugotovljena v davčnem postopku in dokazi, predloženi v upravnem sporu, po presoji sodišča torej ne dajejo zadostne podlage za sklep, na katerem je odločitev v bistvenem utemeljena. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo davčni organ dejanske ugotovitve v nakazani smeri dopolnil, po potrebi tudi z zaslišanjem tožeče stranke in pri organu zaposlenih uradnih oseb ter njihovim medsebojnim soočenjem. Kolikor tudi dokazi, izvedeni v ponovnem postopku ne bi omogočili ugotovitve resničnega dejanskega stanja, pa bi po presoji sodišča načelo sorazmernosti narekovalo odločitev v korist tožeče stranke, še zlasti ob upoštevanju, da gre za davek, ki je z izvršljivo odločbo z dne 14. 4. 2008 odmerjen in v plačilo naložen davčni zavezanki.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 3. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem se tožniku, ki ga je v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, priznajo stroški v višini 450 EUR.