Jedro

Sodišče prve stopnje je preverjalo očitek nespoštljivega odnosa tožnika do nadrejenih in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da naj bi bil nespoštljiv odnos do tožene stranke v tem, da je tožnik kričal na direktorja v novembru 2012. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede tega ravnanja, podane 6. 3. 2013, prepozna, ker je podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

V zvezi z očitkom o nepripravi cenika proizvodov in storitev je sodišče ugotovilo, da so očitki tožniku neutemeljeni, saj cenika proizvodov in storitev ni mogel narediti brez sodelovanja ostalih zaposlenih in da mu tehnolog ni dal podatkov, čeprav jih je večkrat zahteval. Tožnik ni storil očitanih kršitev, zato ni obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2013 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 3. 2013, temveč je trajalo do 31. 7. 2013 in od 1. 1. 2014 do 8. 5. 2014. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za to obdobje priznati delovno dobo, obračunati pripadajočo mesečno plačo, kot če bi delal, odvesti in plačati z zakonom predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2013 do 8. 5. 2014 obračunati pripadajočo mesečno plačo, kot če bi delal, zmanjšano za plačo, ki jo je prejel pri delodajalcu A., v času od 1. 8. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 1. 2014 do 8. 5. 2014 zmanjšano za prejeta nadomestila za brezposelnost, od obračunanih bruto plač odvesti in plačati z zakonom predpisane davke in prispevke ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna odškodnino v znesku 4.740,00 EUR bruto, od nje odvesti in plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 dalje. Zavrnilo pa je višji zahtevek za 3.160,00 EUR bruto višjo odškodnino. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.028,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka. Navaja, da izpodbija navedeno sodbo v celoti, iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so očitki v izredni odpovedi o podcenjujočem in nespoštljivem odnosu do dela pavšalni in da je bila večina kršitev storjena pred odhodom tehničnega direktorja v začetku februarja 2013, zato je tožena stranka s podajo odpovedi 6. 3. 2013 zamudila 30-dnevni subjektivni rok. Sodišče je tako odločilo kljub izpovedim prič B.B. in C.C., ki potrjujejo podcenjujoč in nespoštljiv odnos tožnika do dela. Iz izpovedi priče B.B. tudi izhaja, da s strani tožnika ni bilo prave komunikacije in da ni dal informacij, ter da ni želel sodelovati, tako da bi razkril podatke in bi ugotovili realno stanje. Priča C.C. pa je izpovedala, da so pri toženi stranki morali reševati tudi nekatere druge kupce, ki jih je tožeča stranka prestrašila, da jim pravočasno ne bodo mogli dostaviti določenih stvari. Iz navedenih izpovedi je razviden nespoštljiv odnos do dela, da gre za izjemno hude napake, ki imajo velik vpliv na poslovanje in rezultate podjetja in ne drži navedba sodišča, da kršitev ni bila dokazana. Sodišče je ugotovilo, da očitki v zvezi z nepripravo cenika proizvodov in storitev niso bili utemeljeni, kljub temu, da je priča C.C. povedal, da je tožeča stranka dobila nalogo naj pripravi podrobne kalkulacije vseh produktov, priča B.B. pa, da tožnik ni hotel razkriti podatkov in da ni hotel sodelovati. V sodbi je tudi navedeno, da so očitki glede izredne odpovedi o tedenskih planih časovno neopredeljeni in nekonkretizirani, pri čemer sodišče sploh ni upoštevalo izpoved priče B.B., ki je pojasnila, da so tedenski plani obiskov in poročanja o opravljenem delu v posameznem tednu nujni, tožnik pa teh planov ni izdelal in ni poročal o tem kaj dela. Priča je tudi povedala, da je strankam podajal informacije, ki se kupcev ne tičejo, namesto da bi jim dajal podatke, o katerih so spraševali. Priča C.C. je povedal, da bi moral tožnik pripraviti za vsak teden poročilo, s kom se je sestal in plan, s kom se bo dobival v naslednjem tednu, na osnovi česar bi lahko direktor naredil nadaljnje plane. Tega tožnik ni naredil, kljub temu da mu je C.C., direktor tožene stranke to naročil. Priča je potrdila, da je imel tožnik za nalogo, da popiše in zapiše vse obiske v tujino, ker bi moral iti v D. na poslovna srečanja, pa tega ni pripravil. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni konkretizirala in dokazala kdaj naj bi tožnik odgovarjal z zamudo in katere navodila nadrejenih naj bi kršil. Navedeno kaže, da sodišče ne razume delovanja gospodarskih družb, saj velja v podjetjih veliko nezapisanih pravil, ustnih navodil, ustnih dogovorov, telefonskih razgovorov med nadrejenimi in podrejenimi. Priča C.C. je pojasnil, da tožnik ni spoštoval dogovora in direktorja ni poklical in mu sporočil, da vzorci niso primerni. Iz izpovedi prič je razvidno še veliko drugih neupoštevanj navodil nadrejenih. Tudi glede razpravo internih zadevah in povzročanju škode na ugledu tožene stranke sodišče ni upoštevalo izpovedi prič. Iz celotnega izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je bil delavec na kršitev obveznosti večkrat tudi ustno opozorjen in da je napake ponavljal, tako da je jasno, da obstaja namen ali vsaj huda malomarnost. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila izredna odpoved z dne 6. 3. 2013 zakonita in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. V kolikor pa bi sodišče ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa tožena stranka meni, da vse obveznosti tožene stranke prenehajo takrat, ko se je tožnik zaposlil pri tretjem delodajalcu, to je od 1. 1. 2014 dalje. Tožena stranka tudi meni, da je znesek odškodnine previsok, saj znaša več kot trikratni znesek, ki bi tožniku pripadal za primer, da bi bil ugotovljen kot presežni delavec.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožena stranka ni uspela v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava, kot to določata prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP.

Pritožba sicer navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jih ne opredeli. Zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sodišče prve stopnje takih kršitev ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je direktor tožene stranke podal tožniku dne 6. 3. 2013. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), zato je sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na določbe navedenega zakona. V sodnem postopku sodišče preizkusi zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec v pisni obliki v mejah razlogov, ki jih delodajalec navede v pisni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega pritožbeno navajanje, da se iz izpovedi zaslišanih prič B.B. in C.C. vidi, da je imel tožnik nespoštljiv odnos do dela ves čas, zaradi česar naj ne bi prišel v poštev 30-dnevni subjektivni rok, kot ga za podajo odpovedi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR določa zakon, ni pomembno in je pravno zmotno. Sodišče mora namreč presoditi pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na dan, ko je le-ta podana. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila ta podana, ker je delodajalec v zadnjem času opazil, da je delavec v zvezi s svojim delom večkrat kršil delovne obveznosti, da ima podcenjujoč in nespoštljiv odnos, ne izpolnjuje nalog naloženih s strani predpostavljenih, da ni pripravil cenika proizvodov, ni pripravil tedenskega plana obiska pri strankah, na korespondenco s strankami, v zvezi z naročili oz. potencialnimi posli ne odgovarja oz. z odgovori zamuja, njegovi odgovori pa so po večini v nasprotju z navodili nadrejenih. Pri tem je tožena stranka izpostavila korespondenco z E.E. iz F. z dne 8. 1. 2013, na katero tožnik ni odgovoril, na korespondenco s kupcem G. iz D. z dne 15. 2. 2013, glede potencialnega kupca H. iz I., kateremu je 7. 2. 2013 poslal neprimerne vzorce, zaradi česar je ta želel prekiniti sodelovanje, kar je preprečilo le večdnevno angažiranje direktorjev.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so očitki v izredni odpovedi o podcenjujočem in nespoštljivem odnosu do dela, ker tožnik ne izpolnjuje nalog naloženih s strani nadrejenih, ker ni pripravil cenika proizvodov, ni pripravil tedenskega plana obiskov pri strankah, korespondencah s strankami, razpravljanju o zadevah poslovanja delodajalca, premalo konkretizirani, da bi te očitke sodišče lahko preizkusilo. Še pomembneje pa je, da pri tako splošno opredeljenih očitkih delavec sploh ne more pripraviti zagovora oz. svoje obrambe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Če kršitve niso konkretizirane, tudi ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi začel teči zastaralni rok. Na vsak način pa pri nadaljevanih oz. ponavljajočih se kršitvah zastaralni rok ne začne teči ob prvi kršitvi oz. ob začetku kršitve, ampak ko se kršitev konča. Vendar to stališče na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, ker kot je bilo že povedano, kršitve niso dovolj konkretizirane.

Nekonkretizirane kršitve delovnih obveznosti se ne da nadomestiti z izpovedmi prič v sodnem postopku.

Sodišče je preverjalo očitek nespoštljivega odnosa tožnika do nadrejenih in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da naj bi bil nespoštljiv odnos do tožene stranke v kričanju le-tega na direktorja v novembru 2012, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi glede tega ravnanja 6. 3. 2013 prepozna, ker je podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. V pritožbi tožena stranka navaja, da naj bi iz izpovedi prič B. in C. izhajal nespoštljiv odnos tožnika do dela, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo še tožnika in pričo J.J., in kar je tudi ustrezno utemeljilo, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

V zvezi z očitkom o nepripravi cenika proizvodov in storitev je sodišče ugotovilo, da so očitki tožniku neutemeljeni, saj cenika proizvodov in storitev ni mogel narediti brez sodelovanja ostalih zaposlenih in da mu tehnolog K.K. ni dal podatkov, čeprav jih je večkrat zahteval. Tako so pritožbene navedbe, da naj ne bi prišlo do izdelave cenika proizvodov zaradi skrivanja podatkov s strani tožnika in njegovega nesodelovanja protispisne in neutemeljene. Glede tedenskih planov je sodišče ugotovilo, da so očitki neopredeljeni in nekonkretizirani, saj so tudi priče v postopku izpovedovale le na splošno, tožnik pa je izpovedal, da pri toženi stranki niso delali tedenskih planov, ker je bilo preveč dela in je sam moral opravljati delo dveh komercialistov. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre za pavšalne očitke. V sodnem postopku je sicer tožena stranka razširila očitke še na poročanje o opravljanem delu v posameznem tednu, vendar mu je v odpovedi očitala le, da ni pripravil tedenskega plana obiska pri strankah. Zato navajanje pritožbe, kako naj bi potekalo pravilno delo v zvezi s strankami, ne more biti več predmet pritožbe. Vse navedeno bi morala tožena stranka urediti s tožnikom v času obstoja delovnega razmerja in mu izdati tudi ustrezna pisna navodila.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nima funkcije disciplinskega postopka, kot je bil znan pred uveljavitvijo ZDR. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne razume delovanje gospodarskih družb. Delodajalci morajo namreč delavcem že v pogodbi o zaposlitvi določiti dela in naloge, ki jih morajo opravljati in kasneje le-ta konkretizirati z navodili, praviloma najprej v pisni obliki, le konkretnejša in sprotna navodila se izdajajo v ustni obliki. Delavec mora biti jasno seznanjen s svojimi delovnimi obveznostmi, navodili in zahtevami delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti, da jih upošteva in da se lahko tudi ugotovi delavčevo neizpolnjevanje delovnih obveznosti.

Glede na vse navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2013 zakonita.

Tožena stranka se očitno v pritožbi zavzema, da bi sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi že s 1. 1. 2014 in ne z datumom zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Za predlagano odločitev sodišče prve stopnje ni imelo podlage v 118. členu ZDR. Sodišče je pravilno sledilo predlogu tožnika, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je prisojena denarna odškodnina po določbi 118. člena ZDR v višini 4.740,00 EUR bruto, kar predstavlja tri povprečne plače, ki jih je tožnik prejemal pred odpovedjo, previsoka. Zakon je namreč določal, da se prizna ustrezna denarna odškodnina največ v višini 18. mesečnih plač delavca. Odškodnina v višini treh mesečnih plač delavca je tudi po zaključku pritožbenega sodišča ustrezna glede na mladost tožnika, njegov poklic in stanje na trgu dela. Gre za tri mesečne plače, kar ni visok znesek, seveda pa je pri tem neprimerna primerjava, ki jo je skušala doseči tožena stranka, da je tožnik prejel višjo odškodnino, kot bi bil upravičen do odpravnine, v primeru, da bi mu bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odškodnina in odpravnina po 109. členu ZDR imata namreč vsaka svoj temelj in so za njihovo odmero pomembni različni razlogi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v postopku v zvezi z obstojem delovnega razmerja pred delovnimi sodišči delodajalec vedno krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, kot je to določeno v petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).