Jedro

Ko sodišče odloča brez naroka, ker je dejansko stanje nesporno, je logična posledica, da se dokazi ne izvajajo, ker štejejo navedbe tožeče stranke za nesporne.

Izrek

Pritožba se glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 820/2012 z dne 18.10.2012 izreklo: „ I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 18596/2012 z dne 13.2.2012 se delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.253,35 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 183,63 EUR od 14.9.2011 dalje do plačila,od zneska 312,04 EUR od 29.9.2011 dalje do plačila, od zneska 312,04 EUR od 16.10.2011 dalje do plačila, od zneska 54,00 EUR od 16.10.2011 dalje do plačila, od zneska 55,80 EUR od 16.11.2011 dalje do plačila, od zneska 12,60 EUR od 16.12.2011 dalje do plačila, od zneska 103,60 EUR od 10.2.2012 dalje do plačila, od zneska 199,51 EUR od 10.2.2012 dalje do plačila, od zneska 20,67 EUR od 10.2.2012 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 66,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 18596/2012 z dne 13.2.2012 se delno razveljavi in sicer v delu, kjer je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 103,60 EUR od 4.9.2010 do 9.2.2012, od zneska 199,51 EUR od 31.8.2011 do 9.2.2012 in od zneska 20.67 EUR od 6.2.2012 do 9.2.2012 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 230,64 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“ Zoper to sodbo je glede tč. I in tč. III izreka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov tega postopka, ki so nastali toženi stranki v roku 15 dni po izdaji odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita.

Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:-tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 1.253,35 EUR s pripadki na podlagi šestih računov in treh obračunov zakonskih zamudnih obresti, ki jih je toženi stranki izstavila na podlagi poslovnega sodelovanja po Pogodbi št. ... z dne 22.9.2009, katere predmet je oskrba s tehničnimi plini in najem embalaže za transport tehničnih plinov; na podlagi te pogodbe je tožeča stranka toženi stranki v mesecu avgustu 2011 dostavila 12 jeklenk propana in 1 paleto ter v septembru 2011 24 jeklenk propana in dve paleti, zaračunavala pa je v tem času tudi najem nevrnjene embalaže za september, oktober in november 2011; na podlagi teh izdobav in najema embalaže je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun št. ... v znesku 312,04 EUR, račun št. ... v znesku 312,04 EUR, račun št. ... v znesku 312,04 EUR, račun št. ... v znesku 54,00 EUR, račun št. ... v znesku 55,80 EUR in račun št. ... v znesku 12,60 EUR in še obračunala zakonske zamudne obresti od posameznih izstavljenih in z zamudo plačevanih računov; tožena stranka še kot dolžnik (postopek se je pričel s s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine) je vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi in trdila, da je predlog za izvršbo v celoti neutemeljen, saj gre za neobstoječo obveznost tožene stranke in da računov, ki jih tožeča stranka navaja kot podlago za vložitev predloga, tožena stranka ni nikoli prejela, zato ji ni jasno, na kaj se ti računi nanašajo, poleg tega pa iz predloga ni razvidna pravna podlaga obveznosti plačila in ne, na podlagi česa so računi izdani; Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ( prvi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11. 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, čeprav je tožena stranka že v ugovoru predlagala dokaz z zaslišanjem tožene stranke, ta dokaz pa je sodišče brez obrazložitve zavrnilo, vendar je ta pritožbeni očitek povsem neutemeljen.

Pritožba ne izpodbija dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, kot jih je podalo pod točko 6 in točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je navedlo: “6. Sodišče je pooblaščencu tožene stranke pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 17.9.2012 vročilo 26.9.2012, kot izhaja iz povratnice pripete k listovni številki 28 spisa. Skupaj z vročitvijo vloge je bil toženi stranki vročen sklep, s katerim je bila tožena stranka pozvana, da naj v roku 8 dni od vročitve odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi in predloži dokaze, sicer sodišče dejstev in dokazov, navedenih v vlogi, ki bo vročena po poteku postavljenega roka, ne bo upoštevalo. Tožena stranka v predpisanem 8 dnevnem roku na vlogo ni odgovorila. Ker se o trditvah tožeče stranke ni izrekla, jih ni zanikala, je sodišče štelo navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe za priznane (ker se tožena stranka o trditvah tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, ni izrekla in jih torej ni zanikala, je sodišče štelo, da tožena stranka priznava zatrjevana dejstva tožeče stranke). Velja namreč, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana oziroma nesporna (drugi odstavek 214.člena ZPP), kar še toliko bolj velja , če se na trditve tožeče stranke sploh ne odzove. 8. Ker je sodišče po prejemu vlog pravdnih strank ugotovilo, da med strankama ni sporno dejansko stanje (prvi odstavek 454. člena ZPP) je odločilo brez razpisa naroka za glavno obravnavo. Tudi sicer pa je trditvena podlaga strank podprta z listinsko dokumentacijo, tako da je bilo mogoče odločiti že na podlagi le-te, naroka pa ni zahtevala nobena od pravdnih strank.“ Pritožbeno sodišče ob takšnih pritožbeno ne izpodbijanih zaključkih sodišča prve stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bilo dolžno v zadevi odločiti brez razpisa naroka, saj je določba prvega odstavka 454. člena ZPP povsem jasna in glasi: “Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu,„ ter sodišču prve stopnje ob zakonsko izpolnjenih pogojih ne daje možnosti izbire glede razpisa naroka. O zadevi mora odločiti brez naroka in to je specialna ureditev v postopku v sporih majhne vrednosti.(1) Ko pa sodišče odloča brez naroka, ker je dejansko stanje nesporno, je seveda logična posledica, da se dokazi ne izvajajo, ker štejejo navedbe tožeče stranke za nesporne in tako je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP povsem neutemeljen, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, da dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in priče K. D. ni izvedlo, saj je dejansko stanje v posledici neodgovora tožene stranke na dopolnitev tožbenih navedb ostalo neprerekano in zatrjevana dejstva štejejo za priznana, takšnih priznanih dejstev pa se ne dokazuje (drugi odstavek 214. člena ZPP).

S pritožbenimi navedbami: „da so bile ugovorne navedbe dolžnika oziroma sedaj tožene stranke podane zgolj na podlagi lastnih predvidevanj o tem, kakšna terjatev naj bi obstajala, zato podrobnejšega ugovora tožena stranka niti ni mogla podati. Zakon o izvršbi in zavarovanju eksplicitno nikjer ne navaja, da se morebitni ugovor šteje kot odgovor na tožbo. To pomeni, da ugovora niti v smislu določil ZIZ niti kako drugače ni mogoče enačiti z odgovorom na tožbo. Šele s podajo temelja terjatve se je tožena stranka imela možnost določno seznaniti z zahtevki tožeče stranke. To je dejansko mogoče šele ob prejemu prve pripravljalne tožeče stranke, ki v pravdnem postopku šteje kot tožba. Posledično tožena stranka šele takrat lahko poda konkretne in obrazložene ugovore kot odgovor na tožbo “ pritožba očitno meri na to, kot da ji ni bila dana možnost izjasnitve o dopolnitvi tožbe in torej še sploh ni nastal zakonski pogoj za odločanje zadevi, ker tožena stranka na dopolnitev tožbe še naj ne bi mogla odgovoriti in sodišče še ni moglo vedeti ali je dejanski stan nesporen, vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen in neobrazložen, ko pritožba sploh ne izpodbija tudi v tej obrazložitvi povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka na pravilno vročeno pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 17.9.2012 (dopolnitev tožbe) sploh ni odgovorila.

Tako se pokaže pritožbeni očitek, da sploh še niso nastali pogoji iz prvega odstavka 454. člena ZPP kot neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožena stranka ni odgovorila na dopolnitev tožbe in da so v takšni procesni situaciji štejejo neprerekana dejstva za priznana in nesporna, moralo o zadevi odločiti brez razpisa naroka.

Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

Ob nespornih trditvah tožeče stranke, da vtožuje plačilo zneska 1.253,35 EUR s pripadki na podlagi šestih računov in treh obračunov zakonskih zamudnih obresti, ki jih je toženi stranki izstavila na podlagi poslovnega sodelovanja po Pogodbi št. ... z dne 22.9.2009, katere predmet je oskrba s tehničnimi plini in najem embalaže za transport tehničnih plinov in da je na podlagi te pogodbe je tožeča stranka toženi stranki v mesecu avgustu 2011 dostavila 12 jeklenk propana in 1 paleto ter v septembru 2011 24 jeklenk propana in dve paleti, zaračunavala pa je v tem času tudi najem nevrnjene embalaže za september, oktober in november 2011 in da je na podlagi teh izdobav in najema embalaže tožeča stranka toženi stranki izstavila račun št. ... v znesku 312,04 EUR, račun št. … v znesku 312,04 EUR, račun št. ... v znesku 312,04 EUR, račun št. ... v znesku 54,00 EUR, račun št. ... v znesku 55,80 EUR in račun št. ... v znesku 12,60 EUR in še obračunala zakonske zamudne obresti od posameznih izstavljenih in z zamudo plačevanih računov, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je med pravdnima strankama sklenjena tako prodajna pogodba v smislu 435.člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in najemna pogodba v smislu 587. člena OZ, po katerih mora prodajalec kupcu stvar izročiti, kupec pa je dolžna plačati kupnino, najemodajalec pa je dolžan najemniku izročiti določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da bo zato plačal najemnino in da je tožena stranka kot kupec dolžna plačati izdobavljeni plin in kot najemnik plačati najem jeklenk oziroma palet, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računov do plačila ( 299. in 378. člen OZ) in je v tem obsegu pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, pravilno pa je delno zavrnilo tožbeni zahtevek glede vtoževanih obračunanih zakonskih zamudnih obresti za prepozna plačila, saj gredo tožeči stranki procesne obresti od obračunanih zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje (381. člen OZ).

Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo glede izpodbijane I. in III. točke izreka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi stvari, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

op. št. (1): Tako sodba in sklep VSL II Cp 181/2011.