Jedro

Četudi presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti zakonca, ki je predpostavka za upravičenje do preživnine, zajema le upoštevanje minimalne socialne varnosti, kot ugotavlja sodišče v razlogih sklepa, je ta glede na ugotovljeno dejansko stanje vprašljiva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (5. točka izreka) razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom delno ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, da ji je toženec dolžan od 1.7.2009 dalje na njen osebni račun plačevati mesečno preživnino v višini 100,00 EUR, ob upoštevanju uskladitve preživnine z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je sklenilo, da se za izterjavo dovoli izvršba na tožnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na plačo in druge stalne prejemke in na premičnine, da začasna odredba vstopi v veljavo takoj in velja do drugačne odredbe sodišča oziroma do konca postopka v zadevi ter, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Kar je tožeča stranka s predlogom za začasno odredbo zahtevala več, je zavrnilo.

Tožnica je pritožbo vložila zoper sklep v delu, v katerem sodišče ni ugodilo njenemu predlogu, da se z začasno odredbo odredi plačilo 300,00 EUR preživnine mesečno. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Toženec ni odgovoril na predlog za izdajo začasne odredbe, zato se šteje, da se je strinjal s preživninskim zahtevkom tožnice. Sodišče v razlogih sklepa ni navedlo tožničine izpovedbe, da je astmatik in alergik, zato potrebuje posebno hrano, ki je dražja. Tožnica je invalid 3. kategorije, z dokazano preobčutljivostjo na pršice, prah, pelode in zeli. Glede na njene zdravstvene težave je notorno dejstvo, da potrebuje več sredstev za prehrano, čistila in higieno, kot zdrav človek. Sodišče ni presojalo zmožnosti toženca za plačilo preživnine. Sklep v zvezi s temi dejstvi ne vsebuje razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti. Pritožnica nadalje opozarja na bogato sodno prakso pri določitvi preživnine nepreskrbljenemu in delno preskrbljenemu zakoncu. V zvezi s tem opozarja, da je tožnica za delo zmanjšano sposobna, da ni brezposelna po svoji krivdi, da ji nepremičnina ne prinaša prihodkov, zato ne sodi v presojo podlage in višine preživnine, ter da je potrebno zagotoviti zakoncu po razvezi enak življenjski standard, kot bi ga imel, če do razveze ne bi prišlo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo o plačilu preživnine tožnici na podlagi določbe 2. in 3. odst. 411. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter določbo 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ugotovilo je, da je tožnica invalidka in spada v 3. kategorijo invalidnosti, da brez svoje krivde ni zaposlena, da nima drugih dohodkov, razen invalidnine v višini 249,00 EUR, zaradi česar je ocenilo, da nima zadostnih sredstev za življenje ter da ima zato pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Ker je ugotovilo, da je terjatev verjetno izkazana, ter da bo toženec s plačilom naložene preživnine pretrpel le neznatno škodo, je določilo preživnino 100,00 EUR v breme toženca, drugačen predlog pa zavrnilo. Toženec izdaji začasne odredbe ni nasprotoval ter se proti sklepu o začasni odredbi ni pritožil, pač pa tožnica v pritožbi trdi, da je z začasno odredbo določena prenizka preživnina, ker ji je od zahtevanih 300,00 EUR mesečno sodišče določilo začasno preživnino v znesku 100,00 EUR mesečno.

Sodišče druge stopnje se v pretežni meri strinja s pritožbenimi trditvami. Če tudi presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti zakonca, ki je predpostavka za upravičenje do preživnine, zajema le upoštevanje minimalne socialne varnosti, kot ugotavlja sodišče v razlogih sklepa, je ta glede na ugotovljeno dejansko stanje vprašljiva. Tožnica je namreč navajala in dokazovala z zdravstveno dokumentacijo in svojo izpovedjo, da zaradi zdravstvenih razlogov potrebuje posebno hrano, ki je dražja ter da zato porabi mesečno za hrano zase 250,00 EUR, to je celotni znesek invalidnine. Tudi če ne upošteva kreditne obveznosti, je dolžna plačevati za dodatno zdravstveno zavarovanje 24,00 EUR mesečno (v sklepu pomotoma 94,00 EUR) in za ogrevanje 45,00 EUR, kolikor je tudi po oceni sodišča realen strošek ogrevanja. Tožnica je sicer šele v pritožbi navajala, da potrebuje več sredstev za čistila in higieno zaradi zdravstvenih razlogov (preobčutljivost na pršice, prah in ostalo), vendar je gotovo, da tudi v okviru minimalne socialne varnosti potrebuje določen znesek za te namene in za nakup obleke in obutve. Tudi ob upoštevanju dejstva, da trenutno vse stroške v zvezi s stanovanjem nosi toženec, je očitno, da je začasno določena preživnina v znesku 100,00 EUR prenizka, saj ne pokriva niti naštetih stroškov. Ker pritožbeno sodišče ne more sklepa spremeniti zaradi dopustitve morebitnega ugovora zoper izdano začasno odredbo, je pritožbi ugodilo in sklep v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pred novo odločitvijo, bo torej moralo sodišče prve stopnje ob uporabi 81. člena ZZZDR ponovno oceniti primernost višine predlagane začasno določene preživnine.