Jedro

Otrokova korist je odločilna pri ukrepu odvzema otroka staršem in oddaji otroka drugi osebi, izrečenem po prvem odstavku 120. člena ZZZDR. Ko je ukrep po 120. členu ZZZDR izrečen, pa je to načelo vodilo tudi pri odločanju o prenehanju trajanja tega ukrepa, za kar gre v obravnavanem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za prekinitev rejništva in odpravo odločbe Centra za socialno delo ..., št. 1203-1-7/2010 z dne 21. 11. 2011, ter ugotovila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 12. 4. 2013 vložil predlog za odpravo odločbe z dne 21. 11. 2011 in za predodelitev mladoletne hčere A.A. tožniku. Pri tem se je skliceval na izjavo socialne delavke B.B., ki jo je pod prisego dala na sodišču na naroku dne 14. 12. 2013, iz katere naj bi izhajalo, da noben od kriterijev, ki bi opravičevali nadaljnjo rejništvo, ni več prisoten. Dekličina hiperaktivnost, ki je bila v zvezi s tem poudarjena na sodišču, pa po mnenju tožnika ni razlog za njeno namestitev v rejniško družino.

V ugotovitvenem postopku je toženka pridobila izjavo dekličine matere C.A. z dne 14. 5. 2013, ki je navedla, da meni, da hčerki namestitev v rejniško družino koristi ter da sama za njo ne more poskrbeti, saj potrebuje 24 urni nadzor. Navedla je še, da oče ni sposoben poskrbeti za hčerko, da nasvetov in navodil v zvezi s skrbjo za otroke ni želel nikoli poslušati ter da bi morala A.A. ostati v rejniški družini vsaj do zaključka osnovne šole, če bi bilo možno, pa še dlje.

Pridobila je tudi izjavo tožnika, ki je izjavil, da želi, da A.A. pride k njemu s koncem šolskega leta, da pa ga skrbi, kako bo A.A. v tako kratkem času to spremembo prenesla. Meni, da bi moral imeti s A.A. več stikov, da bi bil prehod lažji. Glede poletnih počitnic je predlagal, da bi jih A.A. preživela pri njegovi sestri, ko bo imel dopust, pa pri njemu. Navedel je, da bi zmogel prevzeti skrb za A.A., pojasnil pa je tudi, da ploščice v kopalnici še niso položene in da mu manjkata še dve steni. Glede dogodka v T. je navedel, da je do tega pač prišlo.

Toženka je v skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu pridobila mnenje strokovne komisije z dne 18. 6. 2013, iz katerega izhaja, da je obstoječi ukrep A.A. v korist in naj ostane v veljavi do nadaljnjega. Pojasnjuje, da je bila deklica dalj časa deležna slabe skrbi in zanemarjanja, zaradi česar je tudi proces okrevanja dolg. Poleg tega je otrok s posebnimi potrebami, kar pomeni, da potrebuje več skrbi, podpore, spremljanja in vodenja, kar ji rejniška družina nudi.

Opravljen je bil tudi razgovor z mladoletno A.A., ki je izjavila, da se v rejniški družini dobro počuti. Pokazala je šolsko spričevalo, v katerem je imela veliko ocen 5 in 4. Glede očeta je povedala, da je prijazen, vendar zaenkrat še ne bi živela pri njemu. Povedala je, da je v šoli uspešnejša, kadar jo vodi in usmerja rejnica in da je tudi sicer uspešnejša, če jo nekdo vodi. V rejniški družini ji je všeč tudi da ve, kaj se bo kdaj dogajalo. Na vprašanje, ali bi preživela pri očetu en teden v ... je odgovorila, da bi tam prespala enkrat ali dvakrat, večkrat pa ne.

A.A. rejnica je izpovedala, da deklica potrebuje veliko vodenja in usmerjanja, da ima v sebi veliko nemira, ki ga je potrebno načrtno umirjati, drugače ne more zaspati, najbolj pa jo nemir ovira pri delu za šolo. Če nemira ne umirjajo, pride do preutrujenosti. Povedala je še, da A.A. v tem šolskem letu postaja samostojnejša in da domače naloge večinoma že dela sama, vendar potrebuje stalen nadzor.

Toženka je v postopku tudi pridobila poročilo Osnovne šole ..., iz katerega izhaja, da je deklica v oddelku sprejeta in spretna pri navezovanju stikov, v pogovoru sproščena, vendar pove le tisto, kar želi sama. Pri deklici je zaznan notranji nemir, ki se kaže kot presedanje, brskanje po puščici, guganje na stolu, drsanje s copati ali obračanju levo in desno. Nemir je prisoten tudi pri ustnem spraševanju, saj se težko skoncentrira na posamezna vprašanja in potrebuje več spodbude in usmeritve. Ima dobre in slabe dni, težko se zbere, se zaklepeta, presliši učiteljevo opozorilo, se težje skoncentrira, kadar je pripravljena delati in spremljati pouk, je pri tem uspešna.

Na ustni obravnavi je dekličina mati vztrajala pri svoji izjavi, oče pa je navedel, da kopalnice še ni dokončal, vendar jo bo pred dekličino vrnitvijo, navedel pa je tudi, da preživnine za A.A. ne plačuje, da prispeva, če mu rečejo ter ji kaj kupi, ko jo vidi. V dveh letih bi se tako nabralo okoli 100 do 150 EUR. Na mnenje strokovne komisije starša nista imela pripomb.

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka toženka ugotavlja, da ima oče A.A. rad, vendar je slabo opremljen za izvajanje skrbi za otroka. Z rešitvami se hitro zadovolji in zato pristaja tudi na situacije, ki A.A. niso v korist. Poleg tega tudi nima uvida v svoja neprimerna ravnanja in se ne želi vključiti v svetovanje. Meni, da oče potrebuje vodenje in usmerjanje glede vzgoje in skrbi za A.A.. Starša sta A.A. zanemarjala in zanjo slabo skrbela, zato potrebuje varno in zanesljivo okolje, v katerem se bo zdravo razvijala in si počasi pridobila zaupanje do odraslih ljudi, kar ji rejniška družina omogoča. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe v 1. točki izreka odločbe za piko dodal besedilo „Predlog D.A. za zaupanje mladoletne A.A. v varstvo, se zavrže.“. Pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 28. 6. 2013 pa je zavrnil. Zavrnil je tudi predlog tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Glede tožnikovega predloga za odpravo odločbe z dne 21. 11. 2011 pojasnjuje, da je ta mogoča samo na podlagi pravnega sredstva, konkretno bi lahko tožnik predlagal izredno pravno sredstvo odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, kar pa niti iz predloga niti iz same odločbe ne izhaja. Ker tožnik v tem delu odločbe ni izpodbijal, o njegovem predlogu za odpravo odločbe pa je bilo odločeno, upravni organ druge stopnje v ta del izreka odločbe ni posegel. Nadalje ugotavlja, da se prvostopenjski organ ni opredelil do tožnikovega predloga, naj se mu otrok predodeli v varstvo. Upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da predmet tega postopka ni bilo odločanje o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo, o čemer na podlagi 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) lahko odločajo samo sodišča in ne Center za socialno delo, česar prvostopenjski organ ni pojasnil in o njegovem predlogu v tem delu ni odločil. Navedeno pomanjkljivost je odpravil upravni organ druge stopnje in glede na stvarno nepristojnost tožnikov predlog zavrgel. Glede na izvedene dokaze pa tudi upravni organ druge stopnje zaključuje, da je za mladoletno A.A. koristno, da se ukrep namestitve otroka v rejniško družino nadaljuje. Zato je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in svojo odločitev podrobno utemeljil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vložil „predlog za vrnitev svoje mladoletne hčere iz rejništva“ takoj, ko je izvedel za razloge, zaradi katerih je bilo rejništvo sploh odrejeno. Pri tem se je skliceval na izjavo socialne delavke B.B. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki je izpovedala, da danes ne obstaja več noben od tistih razlogov, ki jih je naštela kot merodajne za odreditev rejništva.

Tožnik meni, da je toženka s tem, ko ni ugotavljala, ali razlogi, ki so bili odločilni za določitev rejništva, ne obstajajo več, ampak je presojala sedanjo situacijo pri tožniku in rejniku ter pri tožniku ugotovila nove razloge za to, da se rejništvo ne odpravi, zlorabila položaj, ki ga ima v zvezi z odločanjem o oddaji otrok v rejništvo. Meni, da je ugotavljanje stanja v rejniški družini pravno nepomembno, saj gre za standard, ki ga mora izpolnjevati vsaka rejniška družina.

Navaja, da so razlogi za oddajo A.A. v rejništvo tisti, ki jih je navedla socialna delavka na zaslišanju, in sicer so to bivalni prostori in finančna preskrbljenost. Ker tožnik te pogoje izpolnjuje, kar naj bi ugotovila tudi socialna delavka, in ker se zapustitev otroka v T. ne bo več ponovila, meni, da ni več razlogov za odvzem otroka. Hiperaktivnost, ki jo izpostavlja socialna delavka, pa ne more biti razlog za odvzem otroka. Ugotavlja, da izpodbijana odločba razloge za rejništvo bistveno razširja, kot pavšalno in nepreverljivo pa ocenjuje navedbo, da so se med A.A. in očetom pojavile težave, ki kažejo na pomanjkanje veščin starševstva pri očetu. Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev o konfliktnem odnosu med staršema, kar pojasnjuje z dejstvom, da starša ne živita več skupaj.

Meni, da strokovno mnenje, na katerega se sklicuje toženka, ni strokovno mnenje, pač pa zgolj ugotovitev dejanskih okoliščin. Poleg tega tudi mnenje strokovne komisije, ki je ugotovila, da A.A. v rejniški družini dobro napreduje, ne more biti argument za odločitev, saj bi A.A. dobro napredovala tudi pri očetu.

Predlaga odpravo oziroma razveljavitev odločbe ter dodelitev otroka nazaj v varstvo in oskrbo staršema ter odpravo rejništva.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi sicer navaja, da izpodbija odločbo Centra za socialno delo ... št. 1203-1-7/2010 z dne 21. 11. 2011, ki je že dokončna in pravnomočna, vendar iz vsebine tožbe izhaja, da dejansko izpodbija odločbo istega organa št. 1203-1-7/2010 z dne 28. 6. 2013, ki jo je tožbi tudi priložil. Sodišče je zato štelo, da tožnik s tožbo izpodbija odločbo z dne 28. 6. 2013. Predmet tega upravnega spora je tožnikov predlog, s katerim smiselno predlaga prenehanje ukrepa odvzema njegove mladoletne hčere A.A., ki je bil izrečen z odločbo z dne 21. 11. 2011, izdano na podlagi 120. člena ZZZDR.

Temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom je načelo največje otrokove koristi. Da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, določa 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah, zagotavljanje otrokovih koristi pa je tudi načelo Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. V navedenih aktih vsebovano maksimo o otrokovih koristih je zakonodajalec vgradil v zakonske določbe, s katerimi ureja družinska razmerja: po 5.a členu ZZZDR morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist; 119. člen tega zakona pa nalaga centrom za socialno delo, da storijo potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.

Tako smejo centri za socialno delo tudi odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR). Navedeno pomeni, da je otrokova korist odločilna tudi pri ukrepu odvzema otroka staršem in oddaji otroka drugi osebi, izrečenem po prvem odstavku 120. člena ZZZDR. Ko je ukrep po 120. členu ZZZDR izrečen, pa je to načelo vodilo tudi pri odločanju o prenehanju trajanja tega ukrepa, za kar gre v obravnavanem primeru.

Sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke, da izrečeni ukrep odvzema mladoletne A.A. staršem in namestitev v rejniški družini ne preneha, ter njena utemeljitev v skladu z navedeno pravno utemeljitvijo in v skladu z dejanskimi ugotovitvami v postopku.

Otrokova korist je nedoločen pravni pojem. Njegova okvirna vsebina je zajeta v drugem odstavku 5.a člena ZZZDR, ki določa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. V posameznem primeru pa ga dopolnjujejo konkretne ugotovitve o starših, o njihovem odnosu do otroka, o njihovih vzgojnih in moralnih kvalitetah, o bivalnih razmerah, o potrebah otroka, o njegovem odnosu do staršev, o navezanosti med staršem in otrokom, o otrokovih željah in drugih okoliščinah tega primera. Izpodbijana odločitev po presoji sodišča izhaja iz takšnega razumevanja otrokovih koristi.

Iz pravnomočne odločbe z dne 21. 11. 2011 izhaja, da je bila A.A. na podlagi 120. člena ZZZDR odvzeta staršema, ker ji nista bila zmožna zagotoviti primerne vzgoje in skrbi, kar je organ ugotovil na podlagi niza okoliščin, za katere je ocenil, da za deklico niso koristne. Pri tem so bila izpostavljena poročila šol v zvezi z neurejenostjo deklice, njeno izgubljenostjo v šoli, ostajanju v šoli po pouku, učnem neuspehu, poročila o ostajanju v knjižnici do konca delovnega časa ter poročilo policije o zapustitvi osemletne deklice v T. brez spremstva. Razlog za odvzem A.A. staršem torej ni bila zgolj zapustitev v T., slabi bivalni pogoji ter finančna nepreskrbljenost, kot zmotno meni tožnik.

Glavno vprašanje v obravnavani zadevi, na katero je morala toženka odgovoriti je, ali je v korist tožnikove mladoletne hčere A.A., da izrečeni ukrep preneha, kar je odvisno od odgovora na vprašanje, ali so se razmere na strani staršev tako izboljšale, da bodo lahko nadaljevali s skrbjo za njeno vzgojo in varstvo in ali je vrnitev A.A. staršem v tem trenutku v njeno korist. Sodišče se strinja s presojo toženke, da prenehanje izrečenega ukrepa odvzema A.A. trenutno ne bi bilo v njeno korist, ter z razlogi, s katerimi upravna organa to utemeljujeta (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tudi po presoji sodišča pri presoji A.A. koristi niso nepomembne ugotovitve toženke glede njenega dobrega počutja v rejniški družini, v kateri se nahaja od 9. 9. 2011, čustvenih vezi, ki so se stkale med njimi, občutka varnosti in gotovosti, ki ji jo nudi sedanje okolje, kar se izraža tudi pri njeni uspešnosti v šoli in čustveni stiski, ki ji jo povzroča negotovost. Da je stabilno okolje A.A. pomembno, je razvidno tudi iz njene izpovedbe z dne 26. 6. 2013, ko je povedala, da ji je pri bivanju v rejniški družini všeč da ve, kdaj se bo kaj dogajalo. Prav gotovo pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je A.A. deklica s posebnimi potrebami, ki potrebuje veliko vodenja in usmerjanja, kar ji trenutno zagotavlja rejnica, to pa potrjujejo tudi dobre ocene v šolskem spričevalu. Tudi A.A. sama je na razgovoru dne 26. 6. 2013 izpovedala, da je v šoli uspešnejša, če ji rejnica pomaga ter jo usmerja in vzpodbuja in da ima tudi sicer raje, da jo nekdo vodi in ji pove, kaj mora narediti.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da C.A. meni, da A.A. namestitev v rejniški družini koristi in si želi, da bi ostala tam vsaj do konca osnovne šole. Izpovedala je tudi, da sama ni sposobna skrbeti zanjo, prav tako pa tudi ne oče. Tožnik predlog za prenehanje trajanja ukrepa utemeljuje zgolj na izpovedbi socialne delavke na naroku na sodišču, v katerem naj bi socialna delavka B. B. izpovedala, da nobeden od kriterijev, ki naj bi opravičevali nadaljnje rejništvo, ni več prisoten. Pri tem povzema ugotovitve socialne delavke glede izpolnjevanja bivalnih in finančnih pogojev.

Zgolj s tem, tudi sicer nenatančnim povzemanjem izpovedb socialne delavke, pa tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal, da razlogov za odvzem A.A. staršem ni več in da bi bila vrnitev A.A. staršem v njeno korist. Tudi če bi tožnik izkazal, da je sposoben A.A. zagotoviti bivalne in finančne pogoje za življenje, pa to še ne pomeni, da bo tudi sicer lahko poskrbel za njeno varstvo in vzgojo ter da ji bo lahko nudil stabilno in varno okolje, v katerem se bo lahko kljub svojim posebnim potrebam uspešno razvijala naprej, kot ji to uspeva v rejniški družini. Pred odvzemom za navedeno očitno ni zmogel poskrbeti.

Tako kot pri odvzemu otroka staršem, je treba tudi pri prenehanju tega ukrepa posebno pozornost posvetiti tudi mnenju otroka. Tudi če bi se objektivne možnosti za vrnitev otroka staršem povečale, pa otrok želi še naprej bivati v rejniški družini, v kateri se dobro počuti, je treba to njegovo željo še posebej upoštevati pri odločitvi (tako tudi M. Končina Peternel, Pomoč otrokom, ko starši odpovedo, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1998, str. 164). Da je pri odločitvi o nadaljnji namestitvi pomembno tudi otrokovo mnenje, ki se ga v postopku presoja glede na njegovo starost in zrelost, pa izhaja tudi iz 12. člena KZNOP. Iz A.A. izpovedbe z dne 26. 6. 2013 jasno izhaja njena želja, da bi še naprej živela v rejniški družini in da zaenkrat še ne bi živela pri očetu, to željo pa sodišče glede na dejstvo, da je bila A.A. ob izpovedbi stara skoraj 12 let, ocenjuje kot tehtno.

Sodišče se strinja s presojo upravnega organa druge stopnje, da tudi tožnikov odnos do dogodka v T. in do okoliščin, v katerih je A.A. živela pred izrečenim ukrepom, ni nepomemben. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb ne izhaja, da bi oče v upravnem postopku kadarkoli pokazal kritičnosti do dogodka, ki se je zgodil v T. in do okoliščin, v katerih je živela deklica do odvzema. Iz povzetka razgovora z dne 29. 3. 2013 v izpodbijani odločbi je razvidno, da tožnik težave v zvezi s skrbjo za A.A. v preteklosti pripisuje zunanjim okoliščinam, odklonil pa je tudi vključitev v psihoterapijo. Poleg tega na očetov odnos do izpolnjevanja očetovskih dolžnosti kaže tudi dejstvo, da za A.A. ni plačeval preživnine, kar je izpovedal sam, ampak je v dveh letih prispeval od 100 do 150 EUR, kar je 5 do 6 EUR mesečno.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.