Jedro

Dve različni pozitivni meritorni odločbi ne moreta obstajati, ker bi se izključevali. Pri presoji podanosti uveljavljenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP je treba presoditi, ali obe odločbi pri enakem dejanskem in pravnem položaju drugače rešujeta isto upravno zadevo. Gre torej za presojo istovetnosti upravne zadeve (objekta) in stranke (subjekta), vendar za dve različni odločbi, od katerih poznejša odločba ne more obstajati. V obravnavani zadevi toženka presoje na ta način ni pravilno napravila in je posledično določbo nepravilno uporabila.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba in sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4902-3/2011-MOP-25 z dne 8. 5. 2014 se v 1. in 2. točki izreka odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo in sklepom delno ugodila predlogu Občine A. in s 1. točko izreka po nadzorstveni pravici odpravila 2. in 3. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-276/1993-135 z dne 17. 7. 2007; v 2. točki izreka pa ugotovila, da je ta odločba po pravnomočnosti podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na ime Občine A., pri nepremičninah v k.o. …, in sicer pri parc. št. 1318/29, parc. št. 1318/30 in parc. št. 1318/31; ter v 3. točki izreka predlog Občine A. v preostalem delu (glede 1. in 4. točke izreka odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-276/193-135 z dne 17. 7. 2007) zavrgla. V obrazložitvi je navedla, da v ponovnem postopku reševanja zadeve obravnava predlog za odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici, ki ga je Občina A. (stranka z interesom) vložila iz razloga po 2. točki prvega odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in drugem odstavku istega člena. Meni, da je predlog deloma utemeljen, ker je upravni organ z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 upravičenki B.B. vrnil del parc. št. 1318/5 v obliki odškodnine, travnik v izmeri 1106 m2, ter z 2. točko izreka odločbe z dne 17. 7. 2007 pa upravičencu D.D. z vzpostavitvijo lastninske pravice parcelo št. 1318/24, kar pomeni, upoštevaje odločbo Območne geodetske uprave Ljubljana št. 90312-2051/2000-28 z dne 20. 12. 2002, da je bilo vsaj deloma ponovno odločeno o zadevi, o kateri je bilo že pred tem odločeno drugače. Po določbi 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP pa upravni organ nima podlage za odpravo tudi 1. točke izreka odločbe z dne 17. 7. 2007, s katero je bilo odločeno, da se tam citirani delni odločbi z dne 21. 2. 1997 oziroma 21. 1. 2002 izrečeta za nični. Ker predlagateljica v tem delu ne more izkazovati pravnega interesa, je organ v tem delu njen predlog zavrgel. Podobno velja za 4. točko izreka odločbe z dne 17. 7. 2007. V kolikor bo treba zaradi odprave 2. točke izreka odločbe z dne 17. 7. 2007 ponovno odločati o delu denacionalizacijskega zahtevka, je to predmet odločanja upravnega organa prve stopnje. Na odločitev v 1. točki izreka izpodbijane odločbe pa ne vpliva okoliščina, da je zapuščinski postopek po pokojnem D.D. končan in je lastnik zadevnih nepremičnin postal njegov sin C.C. glede na pojasnilo v sodbi Upravnega sodišča RS I U 1476/2013 z dne 4. 3. 2014, v katere izvrševanju upravni organ izdaja to odločbo. Odločilno za upravni organ je, da je v času izdaje te odločbe, 8. 5. 2014, v zemljiški knjigi še vedno vpisan D.D..

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo z odločbo z dne 17. 7. 2007, v primerjavi z odločbo z dne 21. 2. 2005, ponovno odločeno zgolj glede vračila dela podržavljene parcele 1318/5, ki v naravi predstavlja travnik v izmeri 1106 m2. Z odločbo z dne 17. 7. 2007 ni bilo ponovno drugače odločeno o vračilu garaže v izmeri 55 m2, gospodarskega poslopja v izmeri 73 m2, poslovne stavbe v izmeri 192 m2, stanovanjske stavbe v izmeri 183 m2 ter dvorišča v izmeri 89 m2 (kolikor znaša razlika med celotno površino dvorišča/travnika v izmeri 1195 m2 in površino dvorišča/travnika, o vračilu katerega je bilo odločeno z odločbo z dne 21. 2. 2005). Upoštevaje navedeno upravni organ nikakor ne bi smel odločbe z dne 17. 7. 2007 odpraviti po nadzorstveni pravici v celoti. Poudarja še, da je pri nepremičninah, o vračilu katerih je bilo odločeno z zgoraj navedenima odločbama, kasneje ponovno prišlo do parcelacije, tako da so iz parcele 1318/24 kasneje nastale parcele 1318/29, 1318/30 in 1318/31. Toženka po nadzorstveni pravici ne bi smela odpraviti odločbe z dne 17. 7. 2007 glede vračila nepremičnine parc. št. 1318/30 in 1318/31 ter glede dela nepremičnine parc. št. 1318/29. V primeru odprave odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP se nikoli ne pojavi situacija, ko bi bilo potrebno o upravni zadevi, ki je predmet odpravljene odločbe, ponovno meritorno odločiti, saj je razlog odprave prav dejstvo, da je bilo o upravni zadevi enkrat že pravnomočno odločeno. Toženka je bistveno kršila določbe upravnega postopka, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Meni tudi, da je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča. Toženka se napačno sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 1446/2013 z dne 4. 3. 2014, saj že ob izdaji odločbe z dne 31. 7. 2013 ni več držalo, da je kot lastnik pri spornih nepremičninah vpisan pokojni upravičenec D.D., saj je bil zapuščinski postopek po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu pravnomočno končan s sklepom, III D 759/2006 z dne 4. 4. 2007 in popravkom z dne 27. 2. 2009, ter na njegovi podlagi vpisan tožnik kot zakoniti dedič. V zvezi s tem pa še navaja, da so bile pridobljene pravice denacionalizacijskega upravičenca v celoti izkoriščene tudi s tem, ko je pravni naslednik C.C., kot lastnik predmetnih nepremičnin, še pred izdajo izpodbijane odločbe zakonito razpolagal s svojo lastninsko pravico in preko pooblaščenke E.E. dne 16. 4. 2014 sklenil kupoprodajno pogodbo za vse vrnjene nepremičnine z družbo F.. Dne 16. 4. 2014 je bila kupoprodajna pogodba prijavljena Davčnemu uradu Ljubljana, za pogodbo je bil odmerjen in plačan davek, zato datum sklenitve ne more biti sporen. Kupec se je upravičeno zanesel na stanje lastništva v zemljiški knjigi, iz katerega je izhajala lastninska pravica prodajalca. S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe je kupec pridobil upravičeno pričakovanje lastninske pravice na spornih nepremičninah, ki je skladno s sodno prakso Ustavnega sodišča pravno varovana, zato odprava odločbe z dne 17. 7. 2007 predstavlja nedopusten poseg v že pridobljene pravice denacionalizacijskega upravičenca. Predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikacije izpodbijano odločbo spremeni tako, da predlog stranke z interesom za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v celoti zavrne oziroma podredno, da sodišče izpodbijano odločbo v 1. in 2. točki izreka odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter predlaga povrnitev stroškov postopka.

Toženka v daljšem odgovoru na tožbo predlaga delno zavrženje tožbe v delu, v katerem postopek še ni končan, v preostalem pa, da tožbo zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku ne soglaša z razlogi tožnika v zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka. V zvezi z razlogi tožnika, ki se nanašajo na kupoprodajno pogodbo in prenos lastninske pravice na družbo F., pa navaja, da pooblaščenka tožnika in pooblaščenka družbe F. nista bili dobroverni. Celotna transakcija je sprenevedanje z namenom uzurpacije lastninske pravice. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Toženka je v obravnavani zadevi odločala o predlogu stranke z interesom za odpravo odločbe št. 362-276/1993-135 z dne 17. 7. 2007, po nadzorstveni pravici, iz razloga po 2. točki prvega odstavka 247. člena ZUP in po drugem odstavku istega člena. Upravni organ je o predlogu že dvakrat odločal in predlog zavrnil, odločitev pa je bila s sodbama Upravnega sodišča I U 493/2012 in I U 1446/2013 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Prvič iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, ker se organ ni opredelil do navedbe, da je bilo o delu premoženja, in sicer o parceli št. 1318/5, ki je bila z odločbo GURS z dne 20. 12. 2002 ukinjena in je postala del parcele št. 1318/24, že pravnomočno (drugače) odločeno z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005, drugič pa iz razloga, ker je sodišče menilo, da ni izkazan noben razlog, ki bi onemogočal vzpostavitev prejšnjega stanja glede obravnavanih nepremičnin.

Z izpodbijano odločbo je toženka predlogu delno ugodila in po nadzorstveni pravici odpravila 2. in 3. točko izreka odločbe z dne 17. 7. 2007 iz razloga, ker je bilo z 2. točko izreka odločbe z dne 17. 7. 2007 upravičencu D.D. vrnjena z vzpostavitvijo lastninske pravice parcela 1318/24, torej da je bilo vsaj deloma odločeno o isti zadevi, saj je bila že pred tem z odločbo z dne 21. 2. 2005 določena odškodnina za del podržavljene parcele 1318/5, travnik v izmeri 1106 m2 (ki je bila ob odločanju leta 2005 del parcele 1318/24), torej drugače odločeno o isti zadevi, kar ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP.

Odločbo, ki je bila v upravnem postopku izdana in vročena, je mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena – 2. točka prvega odstavka 274. člena ZUP. Pravna teorija (str. 582; Upravno procesno pravo) stoji na stališču, da dve različni pozitivni meritorni odločbi ne moreta obstajati, ker bi se izključevali. Pri presoji podanosti uveljavljenega razloga iz 2. točke je treba presoditi, ali obe odločbi pri enakem dejanskem in pravnem položaju drugače rešujeta isto upravno zadevo. Gre torej za presojo istovetnosti upravne zadeve (objekta) in stranke (subjekta), vendar za dve različni odločbi, od katerih poznejša odločba ne more obstajati.

V obravnavani zadevi upravni organ presoje na v zgornjem odstavku opisan način ni pravilno napravil in je posledično določbo nepravilno uporabil. Namreč na podlagi podanega razloga 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP poznejša odločba, ne more obstajati le v delu, kolikor je bilo z njo v isti zadevi že pravnomočno drugače odločeno, kar konkretno za obravnavano zadevo pomeni, da kasnejša odločba, zoper katero je pravno sredstvo naperjeno, tj. odločba z dne 17. 7. 2007, ne more obstati le v delu, kolikor je bilo z njo odločeno z odločbo z dne 21. 2. 2005, torej v obsegu 1106 m2. V preostalem določba 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP ni podlaga za odpravo pravnomočne meritorne odločitve.

Obseg ponovne odločitve (istovetnost objekta) je v obravnavani zadevi določljiv. Z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 je bila določena odškodnina za del podržavljene parcele 1318/5 v izmeri 1106 m2, in sicer je šlo za del zemljišča s statusom funkcionalnega zemljišča, ki pripada k hiši, ki stoji na bivši parceli št. 1318/23 (parcela nastala po podržavljenju in je obstajala do izdaje odločbe Območne geodetske uprave Ljubljana št. 90312-2051/2000-28 z dne 20. 12. 2002, ko je bila skupaj s parcelo 1318/5 ukinjena, na celotni površini pa je ostala le parcela 1318/24). Gre za nezazidano stavbno zemljišče, katerega obseg je razviden iz izvedeniških mnenj, ki so bili podlaga za odločitev.

Z odločbo z dne 17. 7. 2007 sta bili v 1. točki izreka izrečeni za nični odločba z dne 21. 2. 1997 in odločba z dne 21. 1. 2002. Z obema je bil denacionalizacijskemu upravičencu v naravi vrnjen del prostorov stavbe na parceli 1318/24 (v času, ko je ta parcela obstajala na območju podržavljene parcele 1318/5 še skupaj s parcelama 1318/23 in 1318/5). Z 2. točko izreka odločbe z dne 17. 7. 2007 naj bi organ zaradi pravne neizvršljivosti obeh odločb, ki ju je razglasil za nični, vrnil denacionalizacijskemu upravičencu parcelo 1318/24, v obsegu pred geodetsko spremembo, ki jo je uvedla odločba z dne 20. 12. 2002, vrnil pa je novo parcelo 1318/24, v obsegu celotne podržavljene parcele. Sodišče se pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero se je odločalo o pravnem sredstvu – predlogu za odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici, v pravilnost in zakonitost odločitve v 2. točki izreka odločbe z dne 17. 7. 2007 ne more spuščati. V zvezi s presojo izpodbijane odločbe pa ugotavlja, da bi upravni organ, glede na „spet“ novo geodetsko stanje parcel (iz parcele 1318/24, ki je nastala z geodetsko odločbo z dne 20. 12. 2002, so nastale nove parcele in sicer 1318/29, 1318/30 in 1318/31), lahko ugotovil obseg podržavljene parcele 1318/5, o katerem je bilo dvakrat odločeno. Le v tem obsegu je obravnavano pravno sredstvo primerno za odpravo nepravilnosti, ki je nastala z odločbo z dne 17. 7. 2007. Tožnik ima torej prav, da je toženka bistveno kršila določbe postopka.

Neutemeljen pa je tožnikov ugovor, ki se nanaša na kršitev materialnega prava in prenos lastninske pravice na družbo F. Prvič iz razloga, ker iz zemljiške knjige ob odločanju organa stanje na katerega se sklicuje tožnik, ni obstajalo (glej določbe Stvarnopravnega zakonika, ki se nanašajo na prenos lastninske pravice na nepremičninah), drugič pa tudi, ker pri prenosu lastninske pravice na družbo F. obstaja vprašanje dobrovernosti, vsaj tožnika.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in sklepa v 1. in 2. točki izreka in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da odloči v sporu, ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za odločitev o sporu polne jurisdikcije določa prvi odstavek 65. člena ZUS-1. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.