Jedro

Prvi odstavek 23. člena SZ-1 določa, da je skupna kotlovnica, ki služi več večstanovanjskim stavbam, v skupni lasti vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Četrti odstavek istega člena določa, da s skupno kotlovnico upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. Če dogovora glede skupnega upravljanja ni mogoče doseči, o tem vprašanju na predlog kateregakoli od upravnikov ali etažnih lastnikov odloči sodišče v nepravdnem postopku. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi zavzelo stališče, da ob odsotnosti dogovora o upravljanju skupne kotlovnice ni mogoče uporabiti določbe 30. člena SZ-1 in tožene stranke na tej podlagi z večinskim soglasjem vseh etažnih lastnikov v kompleksu zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupne kotlovnice, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka. Tožeča stranka torej teh stroškov ne bi smela zaračunati toženi stranki, ki sporazuma o upravljanju skupne kotlovnice ni podpisala. 93.a člen EZ pri izračunu stroškov za gorivo v skupni kotlovnici opira na razmerje izmerjenih porab toplote posameznih stavb. Toženi stranki, ki je poskrbela za meritev porabe toplote v svoji stavbi, zato ni mogoče naložiti, da tožeči stranki plačuje stroške ogrevanja po drugih kriterijih, saj se glede na določbo 93.a člena EZ poraba toplote iz skupne kotlovnice le razdeli glede na porabo posameznih stavb, delež posamezne stavbe pa je bil v obravnavani zadevi izmerjen. Stališče tožeče stranke, da bi moral celoten kompleks kljub že veljavnemu EZ, ki je za posamezno stavbo omogočal obračun stroškov ogrevanja po dejanski porabi, še vedno obračunavati stroške glede na ogrevano površino, saj tožeča stranka še ni vgradila merilnikov, tako ni pravilno.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165704/2011 z dne 9. 11. 2011 se v naložitvenem delu in v delu, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.530,59 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.019,88 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165704/2011 z dne 9. 11. 2011 (I. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača stroške pravdnega postopka v znesku 1.173,60 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se tožena stranka pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo ugovor zastaranja, saj se nekatere terjatve tožeče stranke nanašajo tudi na leto 2009 in so v skladu s 1. točko prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarale ob vložitvi predloga za izvršbo. Prav tako ni jasno, zakaj bi naj tožena stranka kot etažni lastnik in hkrati upravnik objekta na G. ulici v Mariboru, krila del stroškov upravljanja in vzdrževanja skupne kotlovnice, ki v skladu s prvim odstavkom 23. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov vseh večstanovanjskih stavb, ki se ogrevajo iz skupne kotlovnice. S to skupno lastnino na podlagi četrtega odstavka 23. člena SZ-1 upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. Glede na to, da tožena stranka ni soglašala, da tožeča stranka prevzame upravljanje skupne kotlovnice, prav tako pa v nepravdnem postopku o tem ni bil dosežen dogovor, tožena stranka ni v nikakršnem obligacijskem razmerju s tožečo stranko in teh stroškov ni dolžna plačati. Nadalje tožena stranka ugovarja tudi odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s plačevanjem stroškov ogrevanja po dejanski porabi. Takrat veljavni Energetski zakon (v nadaljevanju EZ) nikjer ne določa, da tožena stranka na toplotnem vodu, ki sega iz skupne kotlovnice v stavbo na G. v Mariboru, ne bi smela namestiti kalorimetra in tožeči stranki kot strošek ogrevanja plačevati dejansko porabljeno toplotno energijo. Nikakršne sinergije ne more biti z ostalimi večstanovanjskimi objekti, ki so priključeni na skupno kotlovnico in se zanje lahko uporablja obračun po ogrevani površini.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem se zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Najprej je treba poudariti, da dopolnitve pritožbe tožene stranke po poteku pritožbenega roka ni mogoče upoštevati, s stališčem Vrhovnega sodišča RS III Ips 78/2014 z dne 9. 12. 2015 pa mora biti pritožbeno sodišče seznanjeno.

6. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka ob odsotnosti ustreznega dogovora med upravniki dolžna tožeči stranki plačati stroške vzdrževanja in upravljanja skupne kotlovnice. Enako velja za stroške ogrevanja, ki jih je tožena stranka v skladu s 93.a členom EZ pravilno plačala po dejanski porabi.

7. S prvo sodbo v obravnavani zadevi II Pg 168/2012 z dne 16. 1. 2014 je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, vendar je bila ta sodba po pritožbi tožene stranke razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke.

8. V obravnavani zadevi tožeča stranka kot upravnik od tožene stranke kot etažnega lastnika (ki je istočasno tudi upravnik stavbe v kateri ima poslovne prostore) zahteva plačilo več računov, s katerimi je v obdobju od marca do novembra 2010 zaračunala stroške ogrevanja, upravljanja in vzdrževanja skupne kotlovnice. Med pravdnima strankama ni sporno, da se poslovni prostori tožene stranke ogrevajo iz skupne kotlovnice, ki služi več večstanovanjskim stavbam v t.i. „Kompleksu G.“. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka kot večinski upravnik večstanovanjskih stavb v tem kompleksu prevzela upravljanje skupne kotlovnice, tožena stranka kot etažni lastnik in hkrati upravnik stavbe na naslovu G. pa sporazuma o upravljanju skupne kotlovnice ni podpisala. Sporno pa je, ali je tožeča stranka toženi stranki upravičeno zaračunala stroške upravljanja in vzdrževanja skupne kotlovnice, ter ali je tožena stranka s tem, ko je sama namestila kalorimeter in plačevala stroške ogrevanja po dejanski porabi, že v celoti izpolnila svojo obveznost iz naslova stroškov ogrevanja in poravnala svoje obveznosti do tožeče stranke.

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v skladu z napotili pritožbenega sodišča ugodilo na podlagi četrtega odstavka 23. člena SZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 30. člena istega zakona. Zaključilo, je, da se tožena stranka s tem, ko ni soglašala, da upravljanje skupne kotlovnice prevzame tožeča stranka, ne more izogniti plačilu vtoževane terjatve, saj je storitev tožeče stranke (dobavo toplotne energije in upravljanje kotlovnice) prejela. V skladu z drugim odstavkom 30. člena SZ-1 pa sprejeti dogovori etažnih lastnikov v zvezi z upravljanjem zavezujejo tudi tiste etažne lastnike, ki z njimi niso soglašali. Prav tako se tožena stranka po stališču sodišča prve stopnje z namestitvijo kalorimetra na toplotnem vodu, ki vodi v stavbo na G. in plačevanjem stroškov ogrevanja na tej podlagi, ne more izogniti plačilu stroškov po obračunu tožeče stranke, saj v skladu z EZ ni mogoče dopustiti različnih režimov obračunavanja stroškov ogrevanja iz iste kotlovnice.

10. Glede na drugačno stališče Vrhovnega sodišča RS z odločbo III Ips 78/2014 z dne 9. 12. 2015 je takšno stališče materialnopravno zmotno. Prvi odstavek 23. člena SZ-1 določa, da je skupna kotlovnica, ki služi več večstanovanjskim stavbam, v skupni lasti vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Četrti odstavek istega člena določa, da s skupno kotlovnico upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. Če dogovora glede skupnega upravljanja ni mogoče doseči, o tem vprašanju na predlog kateregakoli od upravnikov ali etažnih lastnikov odloči sodišče v nepravdnem postopku. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi zavzelo stališče, da ob odsotnosti dogovora o upravljanju skupne kotlovnice ni mogoče uporabiti določbe 30. člena SZ-1 in tožene stranke na tej podlagi z večinskim soglasjem vseh etažnih lastnikov v kompleksu zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupne kotlovnice, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka. Tožeča stranka torej teh stroškov ne bi smela zaračunati toženi stranki, ki sporazuma o upravljanju skupne kotlovnice ni podpisala. Pri tem po stališču pritožbenega sodišča tudi ni pomembno, da je bila tožena stranka v obravnavani zadevi tožena kot etažni lastnik in ne kot upravnik. Če tožeča stranka v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča ob odsotnosti dogovora med upravnikoma stroškov upravljanja ne sme zahtevati od drugega upravnika, jih je še toliko manj upravičena zahtevati od etažnega lastnika, v imenu katerega se upravnik ni dogovoril o upravljanju skupne kotlovnice.

11. Iz navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2012 izhaja, da se vtoževani računi nanašajo na celotno stavbo na naslovu G. ulica , prav tako je to dejstvo potrdila tudi tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2012. Glede na to, da je tožena stranka hkrati etažni lastnik in upravnik celotne stavbe na tem naslovu, je po stališču pritožbenega sodišča s kalorimetrom nameščenim na toplotnem vodu, ki vodi iz kotlovnice v to stavbo, lahko izmerila dejansko porabo toplote za celotno stavbo. Tudi Vrhovno sodišče RS je v že citirani odločbi zavzelo jasno stališče, da se 93.a člen EZ pri izračunu stroškov za gorivo v skupni kotlovnici opira na razmerje izmerjenih porab toplote posameznih stavb. Toženi stranki, ki je poskrbela za meritev porabe toplote v svoji stavbi, zato ni mogoče naložiti, da tožeči stranki plačuje stroške ogrevanja po drugih kriterijih, saj se glede na določbo 93.a člena EZ poraba toplote iz skupne kotlovnice le razdeli glede na porabo posameznih stavb, delež posamezne stavbe pa je bil v obravnavani zadevi izmerjen. Stališče tožeče stranke, da bi moral celoten kompleks kljub že veljavnemu EZ, ki je za posamezno stavbo omogočal obračun stroškov ogrevanja po dejanski porabi, še vedno obračunavati stroške glede na ogrevano površino, saj tožeča stranka še ni vgradila merilnikov, tako ni pravilno.

12. Glede na zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi četrtega odstavka 23. člena SZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 30. člena SZ-1 toženi stranki naložilo plačilo stroškov upravljanja in vzdrževanja skupne kotlovnice. Prav tako je zmotna uporaba materialnega prava v delu, ki se nanaša na obračun stroškov ogrevanja. V skladu z drugim odstavkom 93.a člena EZ je namreč strošek porabe goriva v skupni kotlovnici mogoče razdeliti glede na izmerjeno porabo posameznih stavb, tožena stranka pa je strošek goriva v višini izmerjene porabe za svojo stavbo že poravnala. Pravilna uporaba zgoraj citiranih materialnopravnih določb ima tako za posledico ugotovitev, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

13. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, kot določa 5. alinea prvega odstavka 358. člena ZPP.

14. Spremenjena odločitev o glavni stvari pa ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških v II. točki izreka izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, pri čemer so v teh stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP vključeni tudi stroški postopka na prvi stopnji in pritožbeni stroški v prvem sojenju. Tožeča stranka je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti naslednje pravdne stroške: 409,50 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), 378,00 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 22% DDV v znesku 173,25 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), 40,00 EUR plačane sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, 504,00 EUR za nagrado za postopek s pritožbo z dne 26. 9. 2014 (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT), 22% DDV v znesku 115,28 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) ter 404,00 EUR plačane sodne takse za pritožbo. Nadalje je tožeča stranka toženi stranki dolžna plačati še 378,00 EUR nagrade za narok v ponovljenem sojenju (tar. št. 3102 ZOdvT), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV v znesku 87,56 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT). Skupaj je tako tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti 2.530,59 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

15. O pritožbenih stroških tožene stranke je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka je v skladu s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo toženi stranki dolžna povrniti naslednje stroške: 504,00 EUR za nagrado za pritožbeni postopek (tar. št. 3210 ZOdvT), 22% DDV v znesku 110,88 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) in 405,00 EUR plačane sodne takse za pritožbo. Skupaj je tako tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti 1.019,88 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

16. Stroške odgovora na pritožbo, pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP krije tožeča stranka sama, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega dejstva, ki bi prispevalo k rešitvi zadeve.