Jedro

Po 1. odstavku 106. člena ZZZDR je za način, kraj, pogostost in čas stikov otroka z očetom bistveno, ali je to otroku v korist.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo je z začasno odločbo z dne 28.5.1992 odločil, da se omogočijo stiki z njegovim dne 22.6.1985 leta rojenim sinom in sicer tako, da se prvo srečanje opravi na centru in sicer prvo in tretjo sredo v mesecu od 16. do 16,30 ure. Prvostopni upravni organ je tudi odločil, da mora mati pripraviti otroka za stike, ki potekajo v njeni prisotnosti. Odločbo je prvostopni upravni organ oprl na določbo 106. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pri čemer je upošteval mnenje psihologa, strokovne komisije, opravil ogled na očetovem domu, zaslišal starša mladoletnega in opravil ustno obravnavo.

Tožnica, ki se s takšno odločbo ni strinjala, je v pritožbi navajala, da je otrokov oče pod vplivom njegove matere in da se za otroka dejansko ves čas ni zanimal. Mladoletni živi v urejeni družini in ga je očim sprejel kot svojega, otrok pa se je nanj navezal. Otroka bi stiki z očetom vznemirili.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila z utemeljitvijo, da otrok očeta ne pozna, zaradi česar bodo morali biti prvi stiki kratki in bodo morali potekati v prisotnosti matere. Zato je bila tudi sprejeta začasna odločba. Izvedeni dokazi kažejo, da ni razlogov, da ne bi mogel imeti stikov s sinom. Takšno pravico ima na podlagi določbe 106. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V otrokovo korist je, da spozna resnične družinske razmere in da vzpostavi stike z dejanskim očetom.

V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajala je, da oče sedem let ni imel stikov s sinom. Stiki z otrokom so bili prekinjeni po izključni krivdi očeta. Prvostopni upravni organ oziroma tožena stranka bi morala natančno ugotoviti razloge, kdo je kriv, da oče sedem let ni obiskal sina. Točno bi bilo treba ugotoviti koristi otroka. Če so se organi že odločili za stike z otrokom, bi morali odločiti tako, da oče obišče otroka na njegovem domu. Otrok je čustven in zelo navezan na dom. Stiki z očetom bi lahko nanj negativno vplivali, ker je oče zanj popoln tujec. Ti stiki bi lahko negativno vplivali tudi na zakonsko zvezo otrokove matere. V interesu otroka je, da mirno živi v družini z materjo, očimom in bratom.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Pravni temelj za odločanje o stikih med otrokom in njegovimi starši, ki ne živijo skupaj z njim, je v določbi 106. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Uradni list SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo). V 1. odstavku navedenega člena je izrecno rečeno, da mora center za socialno delo upoštevati koristi otroka. Glede na vsebino navedene norme je treba korist otroka sicer dokazovati le tedaj, če so stiki s starši z odločbo prepovedani, vendar pa je korist otroka glede na stališča staršev mladoletnega tudi tu pomembna. Po mnenju sodišča je tudi v tem primeru pri določanju načina, kraja, pogostosti in časa stikov očeta s sinom ugotoviti predvsem njegove koristi. S koristmi otroka je treba razumeti predvsem pozitivne učinke stikov na telesni in duševni razvoj otroka, oziroma na odvrnitev morebitnih negativnih posledic stikov s starši. Otrokovim koristim je treba podrediti vse drugo, tudi morebitne neprimerne, predvsem pa za otroka škodljive težnje in želje staršev. Strokovna komisija je v mnenju z dne 25.5.1992 ugotovila, da je koristno, da se omogočijo stiki z njegovim mladoletnim sinom. To mnenje je razlagati skupaj z mnenjem diplomiranega psihologa, iz katerega izhaja, da je kratkotrajnost stikov in prisotnost matere pri stikih z otrokom treba razumeti predvsem v tem smislu, da je to v korist otroka, saj se otrok in oče ne poznata. Gotovo je v korist otroka, da je seznanjen z dejanskimi družinskimi razmerami in da vsaj nekaj časa preživi tudi z očetom. Pri tem sodišče ugotavlja, da ugovori, ki jih navaja tožeča stranka glede lastnosti očeta mladoletnega sina, v spisu niso dokazani. Dejstvo, da se oče doslej za otroka ni zanimal, pa so strokovni organi upoštevali pri začetnih stikih med sinom in očetom.

Glede na takšno strokovno mnenje in druge v upravnem spisu ugotovljene dejanske okoliščine, tožbene navedbe sodišča ne morejo prepričati. Z vidika koristi otroka ni razlogov, da bi bilo tožbi moč ugoditi. Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I) moralo tožbo zavrniti.