Jedro

Ker vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije po 367.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je predlog kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek 367.c člen ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika z drugo toženko od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 18. 3. 2019, naložilo drugi toženki, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 18. 3. 2019, vključno z obračunom mesečnih razlik med prejetimi nadomestili plač za čas brezposelnosti in prejetimi pokojninami in plačami, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal ter vpis delovne dobe v matično evidenco, naložilo prvi toženki, da tožniku od bruto denarnega povračila v višini 13.004,10 EUR obračuna davke in prispevke in mu izplača neto znesek, zavrnilo pa je ostale tožnikove zahtevke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožnika in toženk delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika z drugo toženko od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 19. 11. 2014, priznalo tožniku pravice iz delovnega razmerja pri drugi toženki od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko do 19. 11. 2014, vključno z obračunom vsakokratnih zaostalih mesečnih razlik med prejetimi nadomestili plač za čas brezposelnosti in plačami, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, ter vpisom delovne dobe v matično evidenco, vse v breme druge toženke. Tožniku je priznalo tudi denarno povračilo v breme druge toženke v višini 17.338,80 EUR, zavrnilo pa druge tožnikove zahtevke.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožnik postavlja tri vprašanja, in sicer: – ali je sodišče druge stopnje ob razveljavitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prva toženka dne 11. 10. 2012 podala tožniku in istočasni ugotovitvi, da je tožnik v delovnem razmerju z drugo toženko (zaradi prenosa po 75. členu ZDR-1), kršilo materialno pravo in postopalo v nasprotju z namenom Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali dela podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva 2001/23/ES) ter v nasprotju s pravico tožnika do ustrezne reparacije in vrnitve v prejšnje stanje ter v nasprotju z pravico tožnika do svobode dela iz 49. člena Ustave RS (v zvezi z 2., 14., 34. in 35. členom Ustave RS), s tem ko je uporabilo institut sodne razveze 118. člena ZDR-1 in razvezalo pogodbo o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko (čeprav drugo toženka pogodbe o zaposlitvi tožniku ni odpovedala), datum razveze pa je določilo pet let pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, s čimer tožnik ni soglašal; – ali je sodišče druge stopnje s tem, ko tožniku po datumu njegove upokojitve ni priznalo delovnega razmerja in pravic, ki iz tega razmerja izhajajo, oziroma, ko je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje s tem v zvezi, storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in 22. členom Ustave RS ter 49. členom Ustave RS (v zvezi z 12., 14., 34. in 35. členom Ustave RS) oziroma podredno kršilo materialno pravo (118. člena ZDR-1) in ali je pri tem zadostilo načelu neposrednosti pri odločanju o pritožbi tožnika ter njegovi pravic do ustrezne reparacije in vrnitve v prejšnje stanje ter ali ob tem odločba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi; – ali je sodišče druge stopnje s tem, ko pri določanju ustrezne reparacije ni izhajalo iz osnovnih primerljivih bruto plač, ki bi jih tožnik prejemal pri prevzemniku ter ko je z izločitvijo primerljive delavke zaradi njene razvrstitve v VII. tarifni razred v primerjavi z razvrstitvijo tožnika v V/6 tarifni razred (torej stopnje izobrazbe) pravilno uporabilo materialno pravo in apliciralo načelo "enakega plačila za enako delo", pravilno uporabilo pravilo glede dokaznega bremena v delovno pravnem sporu ter ali ob tem odločba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi.

V zvezi s prvim vprašanje izpostavlja predvsem to, da ZDR-1 v 118. členu in 75. členu ne predvideva možnosti razveze pogodbe med prevzetim delavcem in prevzemnikom, saj naj bi bila uporaba 118. člena ZDR-1 možna le pod pogojem, da je prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer prevzemnik v tem primeru ni podal odpovedi. V zvezi z drugim vprašanjem med drugim poudarja, da naj bi sodišče odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 211/2018, pri čemer tožnikov interes ni bil interes upokojiti se, saj naj bi bil v to prisiljen. V zvezi s tretjim vprašanjem izpostavlja med drugim tudi to, da naj bi delavci s V. in VII. stopnjo izobrazbe opravljali enaka opravila, zaradi česar naj bi bila odločitev sodišča glede plač primerljivih delavcev napačna.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Ker vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije po 367.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je predlog kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek 367.c člen ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.