Jedro

Tožnik je dokazal, da je bilo delo na objektu skladišča opravljeno, zato tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitane kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer da je potrdil in podpisal navidezne račune družbe za storitve, ki niso bile opravljene oziroma so bile opravljene v bistveno manjšem obsegu. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za obdobje od 4. 1. 2014 do 3. 2. 2014, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke pristojnim institucijam, ter tožnici izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, v presežku, ko je tožnica zahtevala nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4. 1. 2014 do 3. 2. 2014 pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (pravilno: ugodilni del sodbe, saj tožena stranka za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe nima pravnega interesa). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z ugotovitvijo komisije, ki je opravila revizijo poslovanja med toženo stranko in zunanjim izvajalcem A. d.o.o.. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik potrdil in podpisal račune družbe A. d.o.o. za storitve, ki niso bile opravljene oziroma so bile opravljene v bistveno manjšem obsegu. Tožniku se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitalo, da je kršil tudi predpisan postopek naročanja storitev, saj po izdani zahtevnici ni pridobil treh ponudb in opravil izbire najugodnejšega ponudnika. Tožena stranka je po pridobitvi poročila komisije o opravljenih revizijah zoper tožnika podala obdolžitev pred izredno odpovedjo in tožniku omogočila zagovor, prav tako je zagovor pred izredno odpovedjo omogočila B.B., ki pa je, zaslišan kot priča, izpovedal drugače, kot je navajal v zagovoru. Zato sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da izbira ustreznega izvajalca del ni bila tožnikova naloga, temveč naloga B.B.. B.B. je ob zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajal, da je dokumentacijo prejel od odgovornih šele potem, ko je bilo delo že opravljeno, da torej sam ni izbiral izvajalcev. Toženi stranki zato v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspelo dokazati, da je tožnik z izbiro ponudnika prekoračil svoja pooblastila in kršil sistem naročanja pri toženi stranki, vendar ne zaradi načina ugotavljanja kršitev, kot to toženi stranki neutemeljeno očita sodišče prve stopnje, pač pa zaradi neresnične izpovedi priče. V izpodbijani sodbi se pravilno povzema, da je tožnik v času postopka izredne odpovedi zanikal očitane kršitve in zatrjeval, da je svoje naloge opravil v skladu s svojimi pooblastili in ustaljeno prakso. Pavšalen in nepravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da nasprotno tožnikovim trditvam ni izpovedala nobena od zaslišanih prič niti sam direktor tožene stranke C.C.. Tako so priče D.D., E.E. in B.B. ter direktor tožene stranke C.C. izpovedali, da je bila naloga tožnika kot skrbnika osnovnih sredstev, da prevzame opravljeno delo oziroma preveri, če so bila ta opravljena v skladu z naročilom. Sodišče pa je zavajajoče povzelo izpoved priče B.B., ki naj bi, po navedbah sodišča, potrdil, da je v konkretnem primeru bilo delo gotovo opravljeno. Priča je sicer trdila, da je bilo delo opravljeno, vendar je tudi pojasnila, da ne more povedati v kakšnem obsegu. Sodišče je tudi nepravilno v sodbi zaključilo, da je tudi vodja skladišča pri najemniku F. d.o.o., G.G. izpovedal, da so bila dela v skladišču opravljena. Priča je namreč izpovedala, da ji niso bila poznana pogodbena razmerja med toženo stranko in zunanjim izvajalcem, zato tudi ne more potrditi, da so bila dela opravljena v skladu z naročili. Zavajajoče pa je tudi sklicevanje v izpodbijani sodbi, da naj bi zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je bilo sodelovanje s tožnikom korektno in da ni bilo zaznati nepravilnosti. C.C. je namreč izpovedal, da je bilo sodelovanje s tožnikom v preteklosti korektno in ne more o njunem sodelovanju reči nič slabega, vendar pa zakoniti zastopnik ni izpovedal, da v konkretnem primeru, torej naročilu del pri zunanjih izvajalcih, ni bilo nepravilnosti. Napačen in pavšalen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predložena listinska dokumentacija izkazuje opravljeno delo na objektih skladišča. Iz predloženih fotografij, ki jih je predložil tožnik že v pisnem zagovoru, namreč ni razvidno, da bi bila naročena dela opravljena in tudi ni jasno, na podlagi česa je sodišče prišlo do takega zaključka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povzela ugotovitve komisije, da fotografije ne ustrezajo dejanskemu stanju skladišča, kot je bilo prikazano na ogledu, kar izhaja tudi iz odgovora komisije o reviziji poslovanja izvajalca. Iz poročila o oceni vrednosti opravljenih gradbenih del z dne 21. 10. 2013, ki ga je izdelal uni. dipl. inž. H.H., pa izhaja, da je bil izveden nov betonski tlak v manjšem obsegu in sicer v izmeri 24 m² in da je bila izvedba tlaka pomanjkljiva, saj so bili stiki „stari - novi tlak“ izvedeni brez rezanja obstoječega tlaka, zato so neenakomerni, vprašljiva pa je tudi sprijemljivost na teh stikih, poleg tega stiki tudi višinsko niso poravnani. Sodišče prve stopnje je tudi povsem spregledalo trditveno podlago tožene stranke, da se računa št. ... in ... nanašata za krpanje lukenj skladiščnega objekta ..., pri čemer iz ponudb družbe A. d.o.o. št. ... in št. ... izhaja, da gre za krpanje poškodovanega tlaka z asfaltno maso 200 m² in 230 m², skupaj torej 430 m². V poročilu o oceni vrednosti opravljenih gradbenih del je komisija ugotovila, da se je sanacija lukenj v tlaku hale izvajala po poenostavljenem postopku, z zapolnitvijo lukenj z asfaltno maso, brez poprejšnjega rezanja asfalta okoli lukenj. Tožnik je v svojem zagovoru sicer navajal, da naj bi prišlo do pomote v ponudbi in da se ta nanaša na število lukenj in ne na površino v m², vendar iz poročila in trditvene podlage tožene stranke izhaja, da je bilo saniranih le 127 in ne 430 lukenj. Ker tožnik navedenim ugotovitvam o površini oziroma kakovosti izvedbe del ni ugovarjal oziroma jim je ugovarjal brez navajanja razlogov, se šteje, da jih priznava (člen 214/2 ZPP). Tožnik je namreč ugovarjal le, da poročila, v katerem je bila ugotovljena količina in kakovost opravljenega dela, ni mogoče upoštevati kot izvedensko mnenje, saj je bilo pridobljeno s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je nasprotno zaključilo, da ugotovitve H.H. ne dokazujejo, da bi bil za ugotovljeno pomanjkljivost odgovoren tožnik. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik kršil predpisan postopek naročanja storitev in da bi ravnal v nasprotju s sistemskimi navodili. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da tožnik dela ni ustrezno prevzel oziroma je dokumentacijo o izvedbi del podpisal, ne da bi opravil ogled izvedenih del. Pri tem ni relevantno sklicevanje tožnika, da naj bi o opravljenem delu poizvedel pri B.B. ali G.G., saj nobeden izmed njiju ni bil zadolžen za prevzem dela. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero tožena stranka smiselno opozarja v pritožbi, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo vse izvedene dokaze in izpovedi prič. Zato je pritožbena trditev, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izpovedbami prič, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala naslednje kršitve: - da je potrdil in podpisal navidezne račune družbe A. d.o.o., torej račune za storitve, ki niso bile opravljene oziroma so bile opravljene v bistveno manjšem obsegu (račun št. ... z dne 7. 6. 2013 v znesku 1.535,63 EUR; račun št. ... z dne 27. 6. 2013 v znesku 1.351,35 EUR; račun št. ... z dne 28. 6. 2013 v znesku 1.724,04 EUR; račun št. ... z dne 28. 6. 2013 v znesku 1.982,65 EUR). Navedena dejanja naj bi tožnik storil naklepoma in s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izneverjanja po 215. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008); - da je v mesecu juniju 2013 kršil predpisan postopek naročanja storitev, s tem da je ravnal v nasprotju s sistemski navodili ter delovnim navodilom - ... z dne 27. 2. 2012, ko ni po izdani zahtevnici pridobil treh ponudb in opravil izbiro najugodnejše ponudbe, temveč je na osnovi ene ponudbe izbral in potrdil izvajalca družbo A. d.o.o. za izvedbo del za popravila tlaka, hkrati pa je z naročanjem prekoračil svoja pooblastila, saj za naročanje vzdrževalnih del na objektih odgovorna služba I. tovarne ali J. regije, odgovorna služba za pridobivanje ponudb in izvedbo pa K., s čimer naj bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi izpovedi prič, ki so vse zaposlene pri toženi stranki in seznanjene s posameznimi fazami postopka z zunanjimi izvajalci za izvedbo del, torej prič B.B., D.D., E.E. in L.L. ter zaslišanja direktorja tožene stranke C.C. pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala očitanih kršitev v izredni odpovedi. Direktor tožene stranke, kot zakoniti zastopnik, in priče so skladno izpovedali o poteku postopka angažiranja zunanjih izvajalcev za opravljanje potrebnih del pri toženki in tudi o tem, da izbira ustreznega izvajalca del ni bila tožnikova naloga, temveč naloga B.B., ki je pri toženi stranki bil zaposlen na delovnem mestu komercialist in je v konkretnem primeru tudi izbral izvajalca za opravljanje del v skladišču objekta .... Priča B.B. je potrdil, da je za izvajalca, na podlagi podane ponudbe in predhodnih izkušenj izbral družbo A. d.o.o.. Izpovedal je tudi, da v kolikor so najemniki sporočili, da so se na objektih pojavile določene nepravilnosti (da je puščala streha oziroma da je ograja polomljena ter je potrebna sanacija lukenj), je bila tožnikova naloga, da izda interno zahtevo za odpravo teh pomanjkljivosti, nato pa sta si s tožnikom ogledala objekt in ugotovila kaj je potrebno sanirati. Priča je potrdila, da je bilo delo na objektu ... opravljeno v skladu z naročilom, kar je potrdil tudi zaslišani M.M., direktor družbe A. d.o.o.. Dejstvo, da so bila dela v skladišču - objekt ..., glede katerih je tožnik potrdil in podpisal sporne račune, ustrezno opravljena, je potrdil tudi G.G., vodja skladišča pri najemniku F. d.o.o.. Priča je tudi izpovedala, da sta si s tožnikom ogledala pomanjkljivosti, ki jih je bilo potrebno odpraviti na objektu in da sta si ogledala tudi opravljeno delo - krpanje lukenj v skladišču in da je bilo delo ustrezno opravljeno.

Sodišče prve stopnje je glede na prepričljive in skladne izpovedi zaslišanih prič in strank ter predloženo listinsko dokumentacijo (fotografije priloge A12 do A15) pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal, da je bilo delo na objektu skladišča opravljeno, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala očitanih kršitev v izredni odpovedi, da je potrdil in podpisal navidezne račune družbe A. d.o.o., torej račune za storitve, ki niso bile opravljene oziroma so bile opravljene v bistveno manjšem obsegu.

V skladu s 84. členom ZDR je dokazno breme, da je delavec kršil delovne obveznosti, na strani delodajalca. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik neupravičeno potrjeval in podpisoval račune za storitve in tudi ne, da so bili ti računi le navidezni, ker storitve niso bile opravljene oziroma da bi naj bile opravljene v bistveno manjšem obsegu. Glede na navedeno pa tožniku tudi ni mogoče očitati, da je kršil delovne obveznosti, ki so imele vse znake kaznivega dejanja. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik kršil predpisani postopek naročanja storitev, ali da bi ravnal v nasprotju s sistemskimi navodili, ki jih je predložila tožena stranka, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil za pridobivanje ponudb in izbiro izvajalca zadolžen B.B. in ne tožnik. Dejstvo, da je B.B. v sodnem postopku pričal drugače, kot je po mnenju tožene stranke izpovedal tekom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, še ne pomeni, da je B.B. v sodnem postopku lažno pričal in zato sodišče ne bi smelo opreti svoje dokazne ocene na njegovo izpoved. Priča je bila v sodnem postopku opozorjena na izpoved resnice in na posledice krivega pričanja. B.B. je prepričljivo izpovedal, kako je bilo razmejeno delo med tožnikom in njim, in sicer da je tožnik imel pooblastilo za izdajanje internih naročilnic, medtem ko je sam izdajal eksterne naročilnice za zunanje izvajalce, ki jih je tudi sam izbral. Izpovedal je, da je bila njegova naloga, da je na podlagi interne ureditve pri toženi stranki izbral ustreznega izvajalca ter, da je izbral izvajalca A. d.o.o. za popravila na objektu ..., na podlagi ponudbe izvajalca in predhodnih izkušenj, ki jih je tožena stranka imela s tem izvajalcem ter prav tako je izpovedal, da je delo na objektu ... bilo v celoti opravljeno. Da je bil za izbiranje zunanjega izvajalca zadolžen B.B., pa so potrdili tudi zakoniti zastopnik tožene stranke C.C., priča E.E. (zaposlen pri toženi stranki kot vodja vzdrževanja) in priča N.N. (zaposlen prav tako pri toženi stranki kot vodja vzdrževanja v livarni). Glede na navedeno pa ne vzdrži tudi očitek tožene stranke, da je naročala vzdrževalna dela na objektih služba I. tovarne ali J. regije in je zato tožnik s tem, ko je izbral izvajalca družbo A. d.o.o., naklepoma kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče neutemeljeno verjelo priči B,B,, ki je izpovedal v nasprotju s tem, kar je izpovedal tekom postopka izredne odpovedi pri delodajalcu, predstavlja pritožbeno novoto, saj tožena stranka tega ni navajala tekom postopka na sodišču prve stopnje in prav tako, ob zaslišanju priče B.B., tožena stranka priče ni opozorila, da pred sodiščem izpoveduje drugače kot ob podaji zagovora. V zvezi z očitano kršitvijo tožniku, da je potrdil in podpisal navidezne račune družbe A. d.o.o., ne da bi bilo delo opravljeno, oziroma da je bilo delo opravljeno v bistveno manjšem obsegu, pa je navedeno zanikala tako priča B.B., ki je izpovedala, da si je s tožnikom, pred izvedbo del (asfaltiranja, popravilo strehe, vhoda s strani družbe A. d.o.o.) ogledala, kaj je potrebno narediti na objektu in je tudi potrdila, da je bilo delo opravljeno. Navedeno pa je potrdila tudi priča G.G., ki je zaposlen v podjetju F. d.o.o., ki je najemojemalec objekta. Tudi priča M.M., direktor firme A. d.o.o., ki je za toženo stranko opravljal popravila tlaka in druge sanacije v objektu ..., je potrdil, da si je po končanem delu s B.B. ogledal opravljeno delo in je potrdil, da so delo v celoti opravili glede na naročilo tožene stranke.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo trditveno podlago tožene stranke, da se računa št. ... in št. ... nanašata na krpanje lukenj skladiščnega objekta ... in da iz ponudbe družbe A. d.o.o. št. ... in št. ... izhaja, da gre za krpanje poškodovanega tlaka z asfaltno maso 200 m² in 230 m², skupaj torej 430 m² in glede na to, da tožnik navedenim ugotovitvam o površini oziroma kakovosti izvedbe del po spornih izračunih iz revizijskega poročila o oceni vrednosti opravljenih gradbenih del, ni ugovarjal oziroma jim je ugovarjal brez navajanja razlogov, se po mnenju pritožbe, štejejo za priznane (člen 214/2 ZPP). Po mnenju pritožbenega sodišča domneve priznanja dejstev ni možno tolmačiti tako široko, kot to počne tožena stranka v pritožbi. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je bila v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 tožena stranka dolžna dokazati utemeljeni razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da utemeljeni razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni dokazan. Odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde, naklep ali hudo malomarnost. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je potrebno opreti na splošna pravila civilnega prava. ZDR namreč v prvem odstavku 13. člena napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih za krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovanca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost poznavanja dejstev in voljni, ki predstavlja voljo zato, da neko dejstvo nastane. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventualen in se presoja po konkretnih merilih, medtem ko se malomarnost presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka (povprečna, običajne, pri hudi malomarnosti, večje, posebne pri navadni malomarnosti). Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Ni dvoma, da tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja iz hude malomarnosti, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni podan.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 1. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja po 215. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in sicer znake kaznivega dejanja izneverjanja. Ta člen v prvem odstavku določa, da kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v njeno korist ali dela v njeno škodo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Delodajalcu ni treba kazensko pravno pravilno kvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določb drugega odstavka 88. člena ZDR-1, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati vsaka odpoved, v povezavi s 1. alieno prvega odstavka 110. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jim ima ta kršitev. Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, mora sodišče, ki odloča v delovnem sporu, upoštevati znake kaznivega dejanja, kot so določeni v kazenskem zakoniku in kot jih upoštevata oziroma razlagata kazensko pravna teorija ter sodna praksa (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 180/2009 z dne 7. 9. 2010, VIII Ips 161/2010 z dne 14. 9. 2011 in VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014). V zvezi s kršitvami, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da so pri obeh kršitvah, ki se tožniku očitata v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podani znaki kaznivega dejanja izneverjanja po 215. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih tožena stranka ni priglasila.