Jedro

19. člen Uredbe 2024/1351 določa samostojno pravico prosilca do obveščenosti, ki se uresničuje tudi preko osebnega razgovora v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351. Namen osebnega razgovora je tudi v tem, da se razčistijo morebitne nejasnosti glede informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351, torej da se te informacije po potrebi ustrezno še dopolnijo. Iz tega izhaja, da so zagotovila iz 19. in 22. člena Uredbe 2024/1351 medsebojno vsebinsko povezana. Izvedba osebnega razgovora po Uredbi 2024/1351 na splošno ni vedno potrebna, vendar je treba hkrati poudariti, da je morebitna opustitev osebnega razgovora lahko dopustna le v izjemnih primerih, ki jih določa drugi odstavek 22. člena Uredbe 2024/1351 in tako, da je prosilcu zagotovljena pravica do izjave. Pravica do izjave je namreč ustavno varovana (22. člen Ustave), določa pa jo tudi 9. člen ZUP, ki ureja načelo zaslišanja stranke. Obstoj morebitne dopustne izjeme za opustitev osebnega razgovora mora tožena stranka ustrezno utemeljiti glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-5260/2026/7 (007121-04) z dne 28. 8. 2026 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka), ker je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Zvezna republika Nemčija (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 8. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo; če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, pa se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta (3. točka izreka). V 4. točki izreka izpodbijanega sklepa je tožena stranka odločila, da bo tožnik obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje ter v 5. točki izreka, da stroški postopka bremenijo Ministrstvo notranje zadeve in javno upravo.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pojasnjuje dosedanji potek postopka in okoliščine zadeve. Tožnik je podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Odvzeti so mu bili prstni odtisi, ki so bili posredovani v evidenco Eurodac. Na podlagi primerjave prstnih odtisov je bilo ugotovljeno, da je tožnik že registriran kot prosilec za mednarodno zaščito v Nemčiji. Pristojni organ je od Nemčije 24. 8. 2026 prejel odgovor, da ta država potrjuje, da bo ponovno sprejela tožnika na podlagi točke b prvega odstavka 36. člena Uredbe 2024/1351. Pristojni organ je zato na podlagi osmega odstavka 49. člena in četrte alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ter prvega odstavka 42. člena Uredbe 2024/1351 zavrgel tožnikovo prošnjo in odločil, da ga preda Nemčiji.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

3.Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev, zmotno in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi. Trdi, da je tožena stranka opustila izvedbo osebnega razgovora, s čimer je bil kršen 22. člen Uredbe 2024/1351 in pravica do izjave. V prošnji za mednarodno zaščito je tožnik označil, da ima družinske člane zunaj izvorne države, vendar ni imel možnosti, da bi pojasnil okoliščine v zvezi s tem. Dejansko stanje je zmotno in pomanjkljivo ugotovljeno. Izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen. Tožnik ne želi, da bi njegovo prošnjo obravnavala Nemčija, ker je tamkajšnji azilni dom zelo umazan in uslužbenci v njem so imeli do tožnika neprimeren odnos.

4.Tožnik tudi predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločitve o tožbi. Navaja, da bi zaradi nehumanega ravnanja v Nemčiji ob vrnitvi v to državo utrpel težko popravljivo škodo.

Odgovor na tožbo

5.Tožena stranka je poslala odgovor na tožbo, v katerem navaja, da zavrača tožbene očitke in vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga, naj ga sodišče potrdi.

Dodatne navedbe strank

6.Tožnik je vložil pripravljalno vlogo, s katero prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter poudarja, da tožena stranka ne zanika, da je opustila izvedbo osebnega razgovora in kar naj zato sodišče šteje kot priznano dejstvo.

7.Na glavni obravnavi je tožnik razložil vsebino tožbe in vztrajal pri zatrjevanih očitkih. Navedel je še, da umika predlog za izdajo začasne odredbe, če bi sodišče tožbi ugodilo.

8.Tudi tožena stranka je na glavni obravnavi navedla, da vztraja pri svojih stališčih. Zatrdila je, da po zdaj veljavni zakonodaji Evropske unije izvedba osebnega razgovora ni več nujna. Prav tako je navedla, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, ker tožnik v njem ni navedel konkretnih razlogov.

Dokazni postopek

9.Na glavni obravnavi je sodišče pregledalo listine upravnega spisa pod opr. št. 2142-5260/2026, ki se nanaša na zadevo, ter v sodnem spisu prilogo A2. Navedene listine se v soglasju s strankama štejejo za prebrane in jih sodišče posebej ne našteva. Druge dokazne predloge za pregled več listin je sodišče zavrnilo kot nerelevantne, ker dejstva, ki naj bi se z njimi dokazovala, niso odločilna za presojo v obravnavani zadevi, in sicer gre za naslednje listine: AIDA poročilo za Nemčijo 24 - dostopno na spletu; AIDA poročilo za Nemčijo 24, G del, tč. 1 (glede dejstva, da v Nemčiji ni zagotovljenega ustreznega informiranja/prevajanja) - dostopno na spletu; AIDA poročilo za Nemčijo 24, D del, tč. 2 (glede dejstva, da azilni sistem v Nemčiji ne ponuja ustreznega dostopa do zdravstva v praksi) - dostopno na spletu; članek "Nevarno igranje krščanskih demokratov s skrajno desnico v Nemčiji" z dne 6. 2. 2025 (glede vzgledov za poslabšanje azilne politike v Nemčiji) - dostopno na spletu. Sodišče tudi ni vpogledalo v podatke elektronske pošte naslovnega sodišča, kar je tožnik predlagal v zvezi z okoliščino, kdaj mu je bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo, saj glede na to, da je v zvezi z odgovorom tožene stranke vložil pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče upoštevalo, glede vročitve odgovora na tožbo tožniku ni dvomov. Predlaganega zaslišanja tožnika sodišče ni izvedlo, ker tožnik na narok za glavno obravnavo ni pristopil, čeprav je vročitev vabila tožniku kot stranki na zaslišanje izkazana (vabilo je bilo poslano tožniku po pooblaščenki). Tožnik odsotnosti na naroku ni opravičil.

K I. točki izreka (presoja sodišča o tožbi)

10.Tožba je utemeljena.

11.V obravnavani zadevi je izpodbijan sklep tožene stranke o zavrženju tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, ker je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Nemčija, ki ji bo tožnik predan.

12.Tožnik ugovarja, da je tožena stranka izdala izpodbijani sklep, ne da bi pred tem z njim opravila osebni razgovor. Na drugi strani pa tožena stranka zatrjuje, da je ravnala zakonito, ker po veljavni zakonodaji izvedba osebnega razgovora ni obvezna.

13.Skladno z določbami prvega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351 pristojni organi države članice, ki izvedejo postopek določitve odgovorne države članice, za olajšanje tega postopka opravijo osebni razgovor s prosilcem za namen predložitve zahteve drugi državi članici za sprejem prosilca. Namen osebnega razgovora je tudi prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu z 19. členom Uredbe 2024/1351. Pristojni organi v okviru osebnega razgovora zbirajo informacije o specifičnem položaju prosilca, tako da mu proaktivno zastavljajo vprašanja, na podlagi katerih bi se lahko določilo odgovorno državo članico. Skladno z drugim odstavkom 22. člena Uredbe 2024/1351 se osebni razgovor lahko opusti, kadar je prosilec pobegnil, se ni udeležil osebnega razgovora in ni navedel upravičljivih razlogov za svojo odsotnost ali je po prejetju informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351 že na drug način zagotovil ustrezne informacije za postopek za določitev odgovorne države članice.

14.Člen 19 Uredbe 2024/1351 določa pravico prosilca do obveščenosti. Prvi odstavek navedenega člena določa, da čim prej, v vsakem primeru pa na dan registracije prošnje za mednarodno zaščito v državi članici, pristojni organ te države članice prosilcu zagotovi informacije o uporabi Uredbe 2024/1351, njegovih pravicah na podlagi te uredbe in obveznostih iz 17. člena Uredbe 2024/1351 ter o posledicah neizpolnjevanja obveznosti, določenih v 18. členu Uredbe 2024/1351 (gre za različne obveznosti, vezane na sodelovanje prosilca s pristojnimi organi). Te informacije vključujejo zlasti informacije o ciljih Uredbe 2024/1351, obveznostih sodelovanja prosilca s prisojnimi organi, merilih in postopku za določitev odgovorne države članice, posledicah predaje, možnostih, da prosilec navede utemeljene razloge, da pristojni organi razmislijo o uporabi diskrecijske klavzule, o pravici do osebnega razgovora in njegovem cilju v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351 itd. (glej točke a-t prvega odstavka 19. člena Uredbe 2024/1351). Pri tem je treba poudariti, da so informacije v citirani določbi navedene le primeroma (ne taksativno), kar pomeni, da ni izključena obveznost posredovanja tudi kakršnih koli drugih informacij, ki so upoštevne v okoliščinah posameznega primera. Drugi odstavek 19. člena Uredbe 2024/1351 določa, da ima prosilec možnost, da zahteva informacije o poteku postopka, pristojni organi pa prosilca obvestijo o tej možnosti.

15.Po presoji sodišča 19. člen Uredbe 2024/1351 določa samostojno pravico prosilca do obveščenosti, ki se uresničuje tudi preko osebnega razgovora v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351. Kot je bilo navedeno, je namen osebnega razgovora tudi v tem, da se razčistijo morebitne nejasnosti glede informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351, torej da se te informacije po potrebi ustrezno še dopolnijo. Iz tega izhaja, da so zagotovila iz 19. in 22. člena Uredbe 2024/1351 medsebojno vsebinsko povezana. Sodišče sicer načeloma soglaša s toženo stranko, da izvedba osebnega razgovora po Uredbi 2024/1351 na splošno ni vedno potrebna, vendar je treba hkrati poudariti, da je morebitna opustitev osebnega razgovora lahko dopustna le v izjemnih primerih, ki jih določa drugi odstavek 22. člena Uredbe 2024/1351 in tako, da je prosilcu zagotovljena pravica do izjave. Pravica do izjave je namreč ustavno varovana (22. člen Ustave), določa pa jo tudi 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja načelo zaslišanja stranke. Obstoj morebitne dopustne izjeme za opustitev osebnega razgovora mora tožena stranka ustrezno utemeljiti glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera.

16.Tožnik utemeljeno očita, da je tožena stranka s tem, ko je opustila izvedbo osebnega razgovora, ravnala v nasprotju z Uredbo 2024/1351. Tožena stranka obrazloženo ne navaja, da bi bila v obravnavani zadevi podana izjema, ko izvedba osebnega razgovora ne bi bila potrebna. Tožena stranka je torej kršila že 19. člen Uredbe 2024/1351, ki določa tožnikovo pravico do obveščenosti, kar pomeni, da je treba že na tej točki tožbi ugoditi, ne da bi se bilo treba sodišču spuščati v nadaljnjo presojo in opredeljevati še do preostalih navedb strank.

17.Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in ga vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora organ upoštevati zgoraj navedena stališča sodišča.

K II. točki izreka (presoja sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe)

18.Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal izdajo začasne odredbe. V zvezi s tem je navedel, da bi mu sicer nastala težko popravljiva škoda, ker Nemčija z njim ne bi ustrezno ravnala. Na glavni obravnavi je še navedel, da predlog za izdajo začasne odredbe umika, če bi sodišče tožbi ugodilo.

19.Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

20.Sodišče soglaša z ugovorom tožene stranke, da za predlagano začasno odredbo tožnik ni navedel nobenih konkretnih razlogov, temveč je le skopo in pavšalno omenil, da bi mu nastala težko popravljiva škoda. Takšna posplošena navedba pa glede na zgoraj navedeno ne more zadostovati.

21.Ker tožnik torej ni izkazal, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa prizadela težko popravljiva škoda, je sodišče na podlagi 32. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

22.Glede na takšno odločitev se v danih okoliščinah sodišču ni bilo treba opredeljevati do navedb tožnika o pogojnem umiku predloga za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Uredba (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013.