Jedro

Določbo 1. odstavka 64. člena ZDen o 24- mesečnem roku za vlaganje zahtev za denacionalizacijo je za zahtevke za vrnitev premoženja na podlagi določbe 67. člena ZZad treba razlagati, da morajo biti vloženi najkasneje v 24 mesecih po objavi obvezne razlage 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 22/94), saj je šele po obvezni razlagi njena vsebina postala jasna in določna, kakršna določba, da je na njeni podlagi mogoče zakonito odločati, mora biti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. ... z dne... se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka (v točki 1 izreka) ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote A, št.... z dne..., s katero je le-ta tožnicama priznala za podržavljene nepremičnine s parc. št. 104/1, 105, 107, 109, 263 del, 278 del, 264/2 del, 265, 264/1 del, 266 del, 108, 275 del, 269 del in 267 del, vse k.o.B odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 238.017,26 DEM, vsaki do ene polovice deleža, in (v 2. točki izreka) zahtevo tožnic za odškodnino za navedene nepremičnine zavrgla. Tožena stranka v obrazložitvi najprej ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali sta tožnici pravočasno vložili zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja. Navaja, da iz spisnih podatkov izhaja, da sta 24. 2. 1995 vložili zahtevo za vrnitev premoženja na podlagi 67. člena Zakona o zadrugah (ZZad), ki je pričel veljati 28. 3. 1992. Z navedeno določbo ZZad je zakonodajalec uzakonil pravno podlago za vračanje premoženja, podržavljenega zadružnim kreditnim podjetjem. Zakon ni posebej določal postopka za vračanje tega premoženja, vendar je bilo določbo ves čas razumeti tako, da se tudi to premoženje vrača po 68. členu ZZad, torej ob smiselni uporabi predpisov o denacionalizaciji. Z obvezno razlago določbe 67. člena ZZad pa je bilo pojasnjeno, da se v procesnem in materialnopravnem pogledu smiselno uporabljajo določbe ZDen. To pomeni, da so morale upravičenke iz 67. člena ZZad vložiti zahtevo za vrnitev premoženja do 7. 12. 1993. V obravnavani zadevi pa sta tožnici vložili zahtevo za vrnitev premoženja 24. 2. 1995, to je po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Prvostopni organ je vlogo tožnic kljub temu štel za pravočasno, ker je menil, da se glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-25/92-Z7 z dne 4. 3. 1993, po kateri so postale upravičenke do denacionalizacije tudi pravne osebe, rok za vložitev zahtev za vrnitev zadružnega premoženja iz 1. odstavka 64. člena ZDen začel teči šele od dneva, ko je začela učinkovati ta odločba, to pa je 12. 5. 1993, in se je za pravne osebe, ki so postale upravičenke šele na podlagi navedene odločbe ustavnega sodišča, iztekel 12. 5. 1995. Po mnenju tožene stranke pa je takšno stališče prvostopnega organa zmotno in v nasprotju z določbo 67. člena ZZad, ki izrecno določa, da sta Zveza hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenska zadružna kmetijska banka upravičeni do vložitve zahteve za vrnitev zadružnega premoženja na podlagi te določbe. Ne drži, da bi tožnici postali upravičeni do vložitve zahteve šele na podlagi odločbe ustavnega sodišča z dne 4. 3. 1992, ampak sta to postali na podlagi 67. člena ZZad, ki kot specialna določba omogoča vračanje premoženja kreditnih zadrug. To pa pomeni, da zanju ne velja rok 12. 5. 1995, v katerem so lahko pravne osebe vložile zahtevo za vrnitev premoženja. Zmotno meni prvostopni organ, da je nedorečenost 67. člena ZZad onemogočala tožnicama pravilno in pravočasno vložitev zahteve ter da sta zahtevo lahko vložili še po obvezni razlagi 67. člena ZDen, objavljeni v Uradnem listu RS z dne 28. 4. 1994. Ker je bila v obravnavani zadevi zahteva za denacionalizacijo vložena po preteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, bi moral prvostopni organ zahtevo zavreči, nepravilnosti je zato odpravila tožena stranka, ki je prvostopno odločbo odpravila in zahtevo tožnic za vrnitev zadružnega premoženja zavrgla, ker je bila vložena prepozno.

Tožnici vlagata tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega zakona in bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnici menita, da ni pravilno stališče tožene stranke, da je rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo po 1. odstavku 64. člena ZDen veljal tudi za upravičence iz 67. člena ZZad. ZDen je pričel veljati 7. 12. 1991 in po tem zakonu tožnici nista imeli statusa upravičenk do denacionalizacije. Šele z uveljavitvijo ZZad, ki je pričel veljati 28. 3. 1992, sta pridobili pravico do vračila premoženja, ki je bilo 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno kreditnim zadrugam. Določbe ZZad o vračanju premoženja v odnosu do ZDen pomenijo specialno ureditev, saj določajo posebne pogoje za vračanje posebnega premoženja. ZZad kot specialni zakon tako ne ureja celovito celotnega sistema vračanja premoženja, ampak določba le posebne osnovne pogoje in upravičence do vračanja podržavljenega premoženja. Taka pravna narava ZZad izhaja tudi iz 68. člena ZZad, kolikor gre za vračanje premoženja po 65. in 66. členu ZZad. Tožnici pa sta upravičenki do vračila premoženja na podlagi 67. člena ZZad. Da gre tudi pri vračanju premoženja po 67. členu ZZad za zahtevke, ki imajo pravno naravo denacionalizacijskih zahtevkov, pa izhaja iz obvezne razlage 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 22/94), ki izrecno določa: o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, vloženih na podlagi 67. člena ZZad, odločajo občinski upravni organi iz 1. do 3. točke 54. člena ZDen v upravnem postopku, v katerem se v procesnem in materialno-pravnem pogledu smiselno uporabljajo določbe Zakona o denacionalizaciji. Šele z obvezno razlago 67. člena ZZad je torej postalo jasno, da imajo upravičenke, torej tudi tožnici, položaj denacionalizacijskega upravičenca za vračilo premoženja kreditnih zadrug. Če bi obveljalo stališče tožene stranke, da je bilo določbo 67. člena ZZad ves čas razumeti tako, da se tudi za upravičenke po tem zakonu uporablja ZDen, potem obvezna razlaga 67. člena ZZad po mnenju tožeče stranke ne bi bila potrebna. Ustavno načelo pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvoumno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Očitno je zakonodajalec v primeru določbe 67. člena ZZad ocenil, da je v taki meri nejasna, da z uporabo uveljavljanih razlagalnih argumentov ni mogoče nedvoumno ugotoviti njene vsebine. Ker bi tako lahko bila ogrožena pravna varnost, v primeru ustavne presoje tega člena pa ugotovljeno njegovo neskladje z Ustavo, se je zakonodajalec odločil za njegovo obvezno razlago. ZZad torej ob uveljavitvi glede premoženja iz 67. člena ni določil niti stvarne pristojnosti organov, ki naj bi odločali v postopkih vračanja, niti materialnih in procesnih predpisov, ki naj bi se v teh postopkih uporabili, določil pa tudi ni roka, v katerem bi bilo potrebno vložiti zahteve za vračilo odvzetega premoženja. Šele z obvezno razlago, ki je bila objavljena 28. 4. 1994, torej po poteku rednih rokov za vlaganje zahtev po ZDen je bil z napotitvijo na ZDen jasno in nedvoumno opredeljen položaj upravičencev iz 67. člena ZZad. Po sodbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/92-Z7 z dne 4. 3. 1993 je bil priznan status upravičenk v postopku denacionalizacije vsem pravnim osebam in podaljšan rok za vlaganje zahtev, ki se je iztekel 12. 5. 1995. Tožnici menita, da bi rok, ki je veljal za druge pravne osebe, moral veljati tudi zanju, ker sicer ne bi bili v enakem položaju niti z upravičenci po ZDen niti s pravnimi osebami po citirani sodbi Ustavnega sodišča. Upravičenci po ZDen so lahko zahteve za denacionalizacijo vlagali do 7. 12. 1993, pravne osebe pa do 12. 5. 1995. Ker so bile kreditne zadruge v letu 1947 prisilno likvidirane in izbrisane iz sodnega registra, je bilo iskanje dokumentacije po zgodovinskih arhivih po Sloveniji kvečjemu težje in bolj zamudno kot za druge pravne osebe in za fizične osebe. Zato tožnici ocenjujeta, da bi ju tožena stranka morala obravnavati kot ostale pravne osebe. Če bi namreč obveljalo stališče tožene stranke, da je tudi za upravičence iz 67. člena ZZad veljala določba 1. odstavka 64. člena ZDen, bi tožnici s trenutkom objave obvezne razlage ostali brez vsake možnosti za vlaganje zahtevkov, ker so ti roki po ZDen že zdavnaj potekli. Tožnici glede na navedeno sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Državna pravobranilka Državnega pravobranilstva Republike Slovenije je prijavila udeležbo kot zastopnica javnega interesa z izjavo št. ... z dne ....

Tožba je utemeljena.

Sodišče se s tožnicama strinja, da ni pravilno stališče tožene stranke, na katero je oprla odločitev, da je tudi za tožnici kot upravičenki iz 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 22/94, 35/96, 40/97-odl. US) veljal za vlaganje zahtev za denacionalizacijo rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen (24 mesecev po uveljavitvi ZDen). Ta rok je namreč pričel teči z uveljavitvijo ZDen, to je 7. 12. 1991, ko tožnici niti še nista postali upravičenki za vračilo premoženja kreditnih zadrug, saj je ZZad, ki je v 67. členu uzakonil pravno podlago za vračanje premoženja kreditnih zadrug v korist tožnic kot upravičenk, pričel veljati šele 28. 3. 1992, ter bi ob razlagi zakona, da rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen velja tudi za tožnici (že kolikor bi tedaj bilo jasno, da določbe ZDen veljajo tudi za vračanje premoženja na podlagi 67. člena ZZad), le ti v primerjavi z ostalimi upravičenci po ZDen bili v neenakopravnem položaju, saj bi bil rok zanju krajši. Sodišče pa tudi pritrjuje njunemu nadaljnjemu razlogovanju, da šele iz obvezne razlage določbe 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 22/94) izhaja, da imajo zahtevki za vračilo premoženja na tej zakonski podlagi pravno naravo denacionalizacijskih zahtevkov ter da se tudi za te postopke v procesnem in materialnopravnem pogledu uporabljajo določbe ZDen. To pa po mnenju sodišča pomeni, da je določbo 1. odstavka 64. člena ZDen o 24- mesečnem roku za vlaganje zahtev za denacionalizacijo za zahtevke za vrnitev premoženja na podlagi določbe 67. člena ZZad treba razlagati, da morajo biti vloženi najkasneje v 24 mesecih po objavi obvezne razlage 67. člena ZZad, saj je šele po obvezni razlagi njena vsebina postala jasna in določna, kakršna določba, da je na njeni podlagi mogoče zakonito odločati, mora biti. Drugačna razlaga pomena obvezne razlage zakonske določbe, ki sicer po pravni teoriji učinkuje od uveljavitve zakonske določbe, bi v tem primeru po mnenju sodišča namreč lahko vzpostavila retroaktivno učinkovanje zakona, za kar pa velja splošna ustavna prepoved (155. člen Ustave RS), saj bi obvezna razlaga zakonske določbe 67. člena ZZad (z učinkom določbe za nazaj, od uveljavitve ZZad) z določitvijo relevantnih procesnih in materialnih določb zahtevala dosledno uporabo določbe 1. odstavka 64. člena ZDen, kar bi pomenilo, da bi ta rok bil v vsakem primeru zamujen že tedaj, ko je šele postalo jasno (ob objavi obvezne razlage v uradnem listu), da bi ga bilo v postopkih za vračanje premoženja na podlagi 67. člena ZZad sploh treba uporabiti.

Pravilno pa je po presoji sodišča stališče tožene stranke, da se tožnici ne moreta z uspehom sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča RS z opravilno številko U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993, ker se nanaša le na pravne osebe, katerim je bil s to odločbo priznan status upravičenk v postopku denacionalizacije, kar pa za tožnici, ki sta kot upravičenki bili določeni že z ZZad (z njegovo uveljavitvijo, to je 28. 3. 1992), ne velja.

Zaradi navedene ugotovljene nepravilne uporabe materialnega zakona je sodišče tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) moralo ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, zadevo pa na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrniti toženi stranki v ponovni postopek. V tem postopku bo morala ob upoštevanju pravnega mnenja te sodbe ponovno odločiti o pritožbi SOD.