Jedro

Ker ne Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ne drug zakon v razmerju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo posebej ne urejata pristojnosti glede sporov v zvezi z ničnostjo, izročitvijo oziroma prenehanjem veljavnosti bančne garancije, je treba uporabiti splošna pravila - določila ZMZPP, po katerih je v primeru, ko je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti oziroma katerih obveznosti imajo isto pravno in dejansko podlago, sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji.

Ker je bančna garancija samostojna obveznost banke garanta, ki ni odvisna od obveznosti, določene v temeljnem poslu, za katerega je bila dana, sporazum o uporabi prava iz temeljnega posla za spore v zvezi z veljavnostjo bančne garancije ne more veljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor druge tožene stranke glede pristojnosti slovenskega sodišča. Odločilo je, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Zoper sklep vlaga pritožbo druga tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da bi sodišče določbe o pristojnosti sodišča v Ljubljani na podlagi pogodbe o izdaji bančne garancije lahko uporabilo le v primeru, če bi nastal spor glede izdaje same garancije. Druga toženka tudi ni podpisnica pogodbe o bančni garanciji in se zato zanjo njena določila ne morejo uporabiti. Spor je usmerjen izključno zoper drugo toženko, z namenom, da se prepreči plačilo bančne garancije za dobro izvedbo del. Gre za spor med prvim tožnikom in drugo toženko, ki pa sta za tak primer dogovorili pristojnost Gospodarskega sodišča v Beogradu in uporabo predpisov Republike Srbije. Drugi, tretji in četrti tožnik niso v nobenem materialnem razmerju z drugo toženo stranko in ne morejo biti aktivno legitimirani v tem sporu. Prva tožnica je pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu kot edinim pristojnim sodiščem sprožila spor zoper prvo toženo stranko in drugo toženo stranko z zahtevkom, ki je v bistvu enak zahtevku v tem sporu. Zahtevek je bil zavrnjen. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo pravila o bančni garanciji URDG 758, ki jih je sprejela Mednarodna zbornica za trgovino. 35. člen teh pravil namreč ureja pristojnost med banko garantom in imetnikom pravice do garancije, med njima pa ni nobenega spora.

Na pritožbo so odgovorili tožniki. Opozarjajo, da pritožba ni dopustna, saj jo je vložila oseba brez pooblastila, hkrati pa tudi prerekajo podane pritožbene navedbe in pritrjujejo razlogom sodišča prve stopnje o pristojnosti slovenskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbo zoper izpodbijani sklep je v imenu druge tožene stranke vložil A. V., po pooblastilu vršilke dolžnosti direktorja Agencije za privatizacijo Republike Srbije. K pritožbi predložene listine, in sicer sklep Vlade Republike Srbije o imenovanju M. R. za vršilko dolžnosti direktorja Agencije za privatizacijo z dne 28. 6. 2014 in pooblastilo M. R. A. V., direktorju sektorja za pravne posle, diplomiranemu pravniku s pravosodnim izpitom, z dne 9. 12. 2014, po oceni pritožbenega sodišča ne vzbujajo dvoma glede izpolnjenosti pogojev upravičenosti do zastopanja in kvalifikacije pooblaščenca po tretjem odstavku 87. člena ZPP.

Druga tožena stranka je pravna oseba s sedežem v tuji državi, zato je treba v postopku glede pristojnosti uporabiti pravilo o sporih z mednarodnim elementom. Ker ne Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ne drug zakon v razmerju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo posebej ne urejata pristojnosti glede sporov v zvezi z ničnostjo, izročitvijo oziroma prenehanjem veljavnosti bančne garancije, je treba uporabiti splošna pravila. Po določilu 49. člena ZMZPP je v primeru, ko je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti oziroma katerih obveznosti imajo isto pravno in dejansko podlago, sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Do enakega zaključka privede tudi uporaba 29. v zvezi z 49. členom ZPP.

V obravnavani zadevi so stranke pogodbe o izdaji bančne garancije vsi štirje tožniki in prva toženka, vsi s prebivališčem oziroma sedežem v Republiki Sloveniji, ki so pristojnost za spore v zvezi s pogodbo uredili v njenem 14. členu, tako da so za pristojno sodišče za odločanje v sporih določili sodišče v Ljubljani. Druga toženka ni bila podpisnica omenjene pogodbe, je pa pogodbena upravičenka. Drži sicer njena pritožbena navedba, da določilo 35. člena Enotnih pravil za pogodbene garancije na prvi poziv (URDG 758) ureja pristojnost sodišča le v razmerju med banko - garantom in upravičencem, ne pa med naročnikom garancije in upravičencem, vendar pa iz odgovora prve tožene stranke na tožbo izhaja, da bo sodišče v obravnavani zadevi reševalo tudi konflikt med banko, izdajateljico garancije in upravičencem. Tako tudi 35. člen URDG potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o pristojnosti slovenskega sodišča, kjer je sedež banke izdajateljice garancije.

8. Druga toženka ugovor pristojnosti temelji na dogovoru prvega tožnika z drugo toženko o uporabi prava in pristojnosti glede temeljnega posla, torej pogodbe o prodaji delnic, kjer sta se stranki dogovorili za pristojnost srbskega sodišča ter uporabo srbskega prava. Ker pa je bančna garancija samostojna obveznost banke garanta, ki ni odvisna od obveznosti, določene v temeljnem poslu, za katerega je bila dana, sporazum o uporabi prava iz temeljnega posla za spore v zvezi z veljavnostjo bančne garancije ne more veljati. Poleg tega pri sklenitvi tega sporazuma niso sodelovali drugi do četrti tožnik niti prva tožena stranka in jih ta ne more vezati.

9. Po povedanem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

10. Odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo, s katero bo razviden uspeh strank v postopku.