Jedro

V primerih, ko en od pogodbenikov ravna v nasprotju s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi, lahko pogodbi zvesti pogodbenik razdre pogodbo že z izjavo (566. člen, 124. člen in drugi ZOR) ter ni potrebna predhodna razveljavitev pogodbe (z intervencijo sodišča), kot zmotno meni revident. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec uporabil prejeto posojilo v nasprotju s pogodbenim namenom in da je s tem kršil sprejete obveznosti, tožnikova pravica, da v takem primeru lahko pogodbo razdre, pa je bila dogovorjena, je tožnik utemeljeno razdrl posojilno pogodbo s tožencem in zahteval takojšnjo vrnitev danega posojila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 3,343.206,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.1996 in prav tako obresti od posamičnih zneskov, navedenih v izreku prvostopenjske sodbe. Tožbenemu zahtevku je ugodilo, ker je ugotovilo, da je toženec kršil obveznosti iz posojilne pogodbe ter da je zato nastopila njegova vrnitvena dolžnost. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in znižalo na prvi stopnji dosojeno glavnico na 3,113.303,00 SIT s pripadki, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Z revizijo je toženec uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijani sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji meni, da je izpodbijana odločba glede temelja nezakonita, ker je tožnik enostransko razveljavil pogodbo. Pogodba pa je še vedno veljavna, ker ni razveljavljena in zato tožbeni zahtevek na vrnitev posojila ni utemeljen. Ugotovljeno tudi ni, iz kakšnih razlogov je prišlo do spremembe stanovanjske gradnje. Toženec je namreč reševal svoj stanovanjski problem, namen danega posojila je dosežen še v večji meri, ker je postal lastnik stanovanjske hiše in ne le stanovanja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijskega razloga, da je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, toženec v reviziji formalno ni opredelil in tudi vsebinsko ga ni obrazložil. Revizijsko sodišče zato na podlagi revizije ni moglo ugotavljati pavšalno uveljavljane postopkovne kršitve, medtem ko uradoma upoštevne - bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP - ni ugotovilo.

Odločitev sodišč nižjih stopnj, ki sta v pretežnem delu ugodili tožnikovemu tožbenemu zahtevku, temelji na naslednjih ugotovitvah: pravdni stranki sta sklenili posojilno pogodbo, po kateri je toženec na podlagi tožnikovega razpisa prejel namensko posojilo v znesku 3,105.600,00 SIT za nakup stanovanja v Krškem. Posojilo pa je porabil za drugo nepremičnino, in sicer za obnovo stanovanjske hiše v Podbočju, brez predhodne odobritve tožnika. Ker je bilo po pogojih razpisa in s posojilno pogodbo dogovorjeno, da je potrebno posojilo uporabiti v namen, za katerega je dano, ter da ima tožnik v primeru kršitve takih pogojev pravico zahtevati takojšnjo vrnitev odobrenega posojila, sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je toženec kršil posojilno pogodbo in da je zato tožnik upravičen zahtevati vrnitev posojila. Svojo odločitev sta oprli na določilo 566. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pa tudi na prvi odstavek 262. in 132. člena ZOR.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno spor pravdnih strank pravilno razrešili. Po določilu 566. člena ZOR lahko posojilodajalec izjavi, da razdira pogodbo, če je v posojilni pogodbi določen namen, v katerega sme posojilojemalec uporabiti izposojeni denar, ta pa ga uporabi v kakšen drug namen. Namreč v primerih, ko en od pogodbenikov ravna v nasprotju s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi, lahko pogodbi zvesti pogodbenik razdre pogodbo že z izjavo (566. člen, 124. člen in drugi ZOR) ter ni potrebna predhodna razveljavitev pogodbe (z intervencijo sodišča), kot zmotno meni revident. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec uporabil prejeto posojilo v nasprotju s pogodbenim namenom in da je s tem kršil sprejete obveznosti, tožnikova pravica, da v takem primeru lahko pogodbo razdre, pa je bila dogovorjena, je tožnik utemeljeno razdrl posojilno pogodbo s tožencem in zahteval takojšnjo vrnitev danega posojila. Pravnomočna odločba sodišča druge stopnje je v skladu z navedenimi razlogi materialnopravno pravilna. To pomeni, da niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane kršitve. Uradoma upoštevnih kršitev pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).