Jedro

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist).

Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otroka, zlasti presoja primernosti izrečenega ukrepa, je nujna z ozirom na to, da poskusov samomora, kot izhaja iz podatkov spisa, pred izdajo začasne odredbe o namestitvi v zavod (decembra 2024) ni bilo.

Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju nadalje upošteva, da je treba določbo 161. člena DZ razlagati tudi ustavno in konvencijsko skladno. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v številnih primerih podali razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave oziroma iz 8. člena EKČP). Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da spada začasna odredba med ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ), za katere velja načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ, ki je odraz načela sorazmernosti, slednje pa je posebej poudarjeno v postopkih za varstvo koristi otrok. Odvzem otroka je eden najhujših ukrepov za varstvo koristi otroka (hujši je zgolj še odvzem starševske skrbi), zato lahko v skladu z načelom sorazmernosti traja le toliko časa, kot je nujno potrebno za odpravo hude ogroženosti otroka. Ravno s tem namenom določba 160. členu DZ sodišču omogoča in nalaga, da redno spremlja izvajanje ukrepa in ga po potrebi ukine ali spremeni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prve nasprotne udeleženke, da razveljavi sklep IV N 334/2024 z dne 23. 12. 2024, s katerim je bila mld. A. A. začasno nameščena v strokovni center Mladinski dom X.

2.Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo prva nasprotna udeleženka (mati mld. A. A.). Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da pogojev za namestitev v zavod več ni, saj mld. A. A. doma ni ogrožena, začasna odredba s takšno vsebino ni več nujno potrebna, izrečen ukrep namestitve v zavod pa je nesorazmeren, zaradi česar bi bilo predhodno potrebno izbrati milejšo obliko ukrepa. Zlasti se sodišče prve stopnje ni ukvarjal s tem, ali je mld. A. A. v domačem okolju še zmeraj ogrožena, čeprav je prva nasprotna udeleženka tako zatrjevala v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 18. 9. 2025, ko je navajala, da v času poletnih počitnic bila mld. A. A. doma in da težav ni bilo, da je bila sproščena. Navaja okoliščine po izdaji izpodbijanega sklepa, zlasti dogodke v petek 26. 9. 2025, ko je mld. A. A. pobegnila iz šole in jo je mama zaradi poslabšanja njenega psihičnega stanja, ko je prejšnji dan v zavodu znova poskušala narediti samomor, odpeljala na urgenco, nato pa na psihiatrijo in v ponedeljek 29. 9. 2025 ponovno na pedopsihiatrijo v UKC. Opozarja, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni oprlo na okoliščine ob izdaji izpodbijanega sklepa, temveč na poročila raznih inštitucij iz decembra 2024, maja 2025 in avgusta 2025, ki niso aktualna niti iz navedenih poročil ne izhajajo okoliščine iz domačega okolja, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poudarja, da je mld. A. A. prepovedane substance, ki jih je užila, dobila v zavodskem okolju. Glede odjavljene malice pojasnjuje, da mld. A. A. odklanja šolsko hrano, zato sta se dogovorili, da si bo malico kupovala v bližnji pekarni oziroma trgovini. Opozarja na upoštevanje določba 54. člena Ustave in 8. člena Konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V tej zvezi navaja, da je odvzem otroka staršem skrajna možnost, iz obrazložitve pa ne izhaja, zakaj je mld. A. A. doma še zmeraj tako ogrožena, da je upravičeno njeno nadaljnje bivanje v zavodu, zlasti pa v tej smeri sodišče ni pridobilo niti nobenega poročila oziroma mnenja pristojnega Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Pritožnica meni, da bi sodišče moralo izreči milejši ukrep, zlasti z oziroma na to, da se je pripravljena podrediti kakršnemukoli milejšemu ukrepu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu prve nasprotne udeleženke z dne 18. 8. 2025 in razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV N 334/2024 z dne 23. 12. 2024. Stroškov ne priglaša.

3.Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev kot neutemeljene. Stroškov ne priglaša.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, je pa zaradi napačnega materialnopravnega pristopa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Pregled zadeve pokaže, da se je predmetni postopek začel 20. 12. 2024, ko je CSD na sodišče vložil tako predlog za odvzem otroka in namestitev v strokovni center kakor tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Slednjemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo in v enostranskem postopku dne 23. 12. 2024 izdalo sklep o začasni odredbi IV N 334/2024, s katerim je mld. A. A., rojeno 9. 7. 2010 (takrat staro 14 let) odvzelo staršema (nasprotnima udeležencema) in jo namestilo v zavod (Strokovni center Mladinski dom X.); ter določilo stike "ob upoštevanju pravil Strokovnega centra Mladinski dom X.". Zoper navedeni sklep o začasni odredbi ni bilo vloženo pravno sredstvo in je pravnomočen. Nosilni razlogi sklepa o začasni odredbi so bili, da je mld. A. A. v stiski, da ima težave na čustvenem in vedenjskem področju, zaradi katerih se samopoškoduje in neredno obiskuje osnovno šolo, zato je njen razvoj ogrožen; glede na njene psihosocialne težave in glede na to, da sta starša vzgojno nemočna in ji doma nista bila zmožna nuditi ustreznih spodbud in podpore, potrebuje stimulativno in stabilno okolje, da bo lahko nadaljevala z osnovnošolskim izobraževanjem, zato je predlogu predlagateljev ugodilo in mld. A. A. začasno namestilo v zavod (8. točka obrazložitve sklepa z dne 23. 12. 2024).

8.Prva nasprotna udeleženka je 18. 8. 2025 vložila predlog za izdajo sklepa o začasni odredbi, s katerim je predlagala razveljavitev začasne odredbe z dne 23. 12. 2025, ki ga je utemeljevala s tem, da je mdl. A. A. podvržena redni obravnavi v ambulanti za klinično psihologijo, da je celotne poletne počitnice preživela v domačem okolju pri materi in v tem času ni bilo nobenih težav, da se noče vrniti v zavod in ga izrecno odklanja, ker se ne počuti niti varne niti sprejete, zaradi možnosti vrnitve v zavod čuti veliko stisko in se zapira vase ter sekira, v domačem okolju ni več ogrožena, ker so se okoliščine doma umirile, zato je treba izreči milejši ukrep.

9.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom navedeni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pri tem se je oprlo na določbo 161. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe (5. točka obrazložitve). Nosilni razlog sodišča prve stopnje je bil, da začasna namestitev mld. A. A. v zavod ne ogroža njenih koristi, ampak je v njeno največjo korist, saj je tam uspešno zaključila osnovnošolsko izobraževanje, pri čemer je bila motivirana in uspešna, in se vpisala v srednjo šolo, da je okolje v zavodu varno, saj sum zatrjevanega spolnega in fizičnega nasilja v zavodu ni bil potrjen, da se A. A. čustvene in vedenjske težave od namestitve v zavod še niso odpravile (nizka samopodoba, občasna samopoškodovanja), da je v domačem okolju prišlo do suma spolne zlorabe s strani tretje osebe, da je v začetku novega šolskega leta uživala joint, v torbi v zavodu pa so ji našli fuge, da mati mld. A. A. dovoli kajenje cigaret in ji je v šoli odjavila malico, mld. A. A. pa denar za malico uporabi za nakup ledenega čaja, kar ne nadomešča ustreznega obroka hrane. Četudi mld. A. A. potrebuje toplino in zaupnost, ki jo je deležna pri prvi nasprotni udeleženki, potrebuje tudi stabilno in strukturirano okolje, kar pa je zagotavljeno v zavodu, ne pa v domačem okolju.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravni pristop sodišča prve stopnje napačen. Nasprotna udeleženka je s predlogom za izdajo začasne odredbe z dne 18. 8. 2025 predlagala spremembo začasne odredbe z dne 23. 12. 2025, s katero je bila mld. A. A. nameščena v zavod. Materialnopravno podlago za spremembo (ureditvene) začasne odredbe v družinskih zadevah pa predstavlja določba 160. člena DZ, ne določba 161. člena DZ, kot je napačno menilo sodišče prve stopnje. V skladu z določbo 160. člena DZ lahko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ko ukrep ponovno izreče (160. člen DZ). Med ukrepe za varstvo koristi otroka spadajo tudi začasne odredbe (159. člen DZ).

11.Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist).

12.V obravnavani zadevi ni sporno, da ima mld. A. A. težave na čustvenem in vedenjskem področju, zaradi katerih se zdravi pri kliničnem psihologu in je bila obravnavana tudi na pedopsihiatriji, ter da je v takšni psihični stiski, da se večkrat samopoškoduje. Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega ocenjuje, da je ogrožena, kar pomeni, da so splošni pogoji za izdajo začasne odredbe podani. Vendar sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega pristopa ni ugotavljalo, ali so podani tudi posebni pogoji za spremembo začasne odredbe po prvem odstavku 160. člena DZ, zlasti, ali so prenehali razlogi za izrek začasne odredbe z dne 23. 12. 2024 o namestitvi v zavod, oziroma, ali je treba izreči začasno odredbo z drugačno vsebino, ker se med izvajanjem začasne odredbe izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj, zlasti iz razloga.

13.Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega materialnopravnega pristopa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, napadeni sklep v celoti razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), ker ugotovljene kršitve ne more odpraviti samo z opravo procesnih dejanj v pritožbenem postopku (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pred sodiščem druge stopnje je namreč dopustno dopolnjevati dejansko stanje zgolj glede posameznih spornih dejanskih vprašanj, ne pa glede obsežnejših sklopov dejanskih vprašanj, kot v obravnavani zadevi.

14.Sodišče druge stopnje zaradi časovnih mej pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (z dne 22. 9. 2025) sicer ni upoštevalo pritožbenih navedb o dogodkih, ki so se zgodili po izdaji izpodbijanega sklepa (poskus samomora 25. 9. 2025 in pobeg iz zavoda naslednji dan), vendar tako iz podatkov spisa (ambulantni karton z dne 28 .3. 2025 na l. št. 65) kakor tudi iz odgovora na pritožbo izhaja, da so bili pri mld. A. A. poskusi samomorov že pred izdajo izpodbijanega sklepa. To je okoliščina, ki jo mora sodišče prve stopnje upoštevati v skladu s prvim odstavkom 160. člena DZ v okviru preverjanja, ali je treba izreči začasno odredbo z drugačno vsebino, ker se med izvajanjem začasne odredbe izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj.

15.V novem postopku bo sodišče prve stopnje glede na zgoraj predstavljena materialnopravna izhodišča po eni strani preverilo, ali so prenehali razlogi za začasno odredbo glede namestitve v zavod, pri čemer bo napravilo celovito in skrbno dokazno oceno glede na okoliščine v času ponovnega odločanja.

16.Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj5 (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod)6, je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otroka, zlasti presoja primernosti izrečenega ukrepa, je nujna z ozirom na to, da poskusov samomora, kot izhaja iz podatkov spisa, pred izdajo začasne odredbe o namestitvi v zavod (decembra 2024) ni bilo.

17.Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju nadalje upošteva, da je treba določbo 161. člena DZ razlagati tudi ustavno in konvencijsko skladno. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v številnih primerih podali razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave oziroma iz 8. člena EKČP)7. Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost)8. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da spada začasna odredba med ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ), za katere velja načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ)9, ki je odraz načela sorazmernosti, slednje pa je posebej poudarjeno v postopkih za varstvo koristi otrok. Odvzem otroka je eden najhujših ukrepov za varstvo koristi otroka (hujši je zgolj še odvzem starševske skrbi), zato lahko v skladu z načelom sorazmernosti traja le toliko časa, kot je nujno potrebno za odpravo hude ogroženosti otroka. Ravno s tem namenom določba 160. členu DZ sodišču omogoča in nalaga, da redno spremlja izvajanje ukrepa in ga po potrebi ukine ali spremeni.

18.Nadalje, država ima pozitivne obveznosti na področju skrbi za družinsko življenje,10 med te pozitivne obveznosti pa spada tudi dolžnost CSD, da pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdela načrt pomoči družini in otroku (170. člen DZ). Glede na to, da sodišče v predmetni zadevi odloča o ukrepu odvzema otroka, ki spada med ukrepe trajnejšega značaja, bo v predmetni zadevi sodišče prve stopnje pridobilo od CSD tudi načrt pomoči družini in ga ustrezno upoštevalo. To je potrebno zlasti z ozirom na to, da podatki spisa kažejo, da je mld. A. A. v veliki stiski (samopoškodovanja, poskusa samomorov), zato potrebuje takojšnjo ustrezno pomoč.

19.Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

20.V skladu s stališči sodne prakse zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je le-to razveljavilo prvostopenjski sklep o začasni odredbi, ni dopustna pritožba po 357.a členu ZPP.11

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 156, 160, 160/1, 161, 170 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 54

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.