Jedro

Nobene ovire ne predstavlja dejstvo, da je sodišče združilo tri predloge in gre za več predlagateljev. Sodišče je že zavzelo stališče, da je podana sodna pristojnost tudi v primeru, če več predlagateljev zahteva ustanovitev nujne poti, predlog pa utemeljujejo kot lastniki gospodujočega zemljišča, ki prek služečega zemljišča potrebuje povezavo z javno cesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom ugovor sodne pristojnosti nasprotnih udeležencev A.A., B.B. in C.C. z dne 20.10.2013 in 17.12.2014 kot neutemeljenega zavrnilo.

2. Zoper sklep so se nasprotni udeleženci A.A., B.B. in C.C. pritožili. Pritožujejo se iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predloge predlagateljev zaradi sodne nepristojnosti zavrže, predlagateljem pa naloži tudi povrnitev stroškov nasprotnih udeležencev. Menijo, da je odločitev sodišča dejansko in pravno napačna. Temelji pa tudi na neenakopravnem obravnavanju strank postopka. Po določbi 88. člena SPZ se sodni postopek določitve meje poti predvideva le za primer, ko se ustanavlja v interesu ene nepremičnine. V obravnavani zadevi pa gre za določanje nujne poti v korist treh nepremičnin – do kompleksa več stavbnih parcel. Sodišče je napačno postopalo, ko je združilo tri nepravdne postopke v skupno obravnavanje. Ne drži, da bi bil končni izid posameznih postopkov nujno enak. Sodišču očita, da je s svojim načinom postopanja dejansko in nepopravljivo evidentno vzelo pristojnost prostorskega načrtovanja. V primeru več gospodujočih nepremičnin gre za kolektivno obremenitev v korist širše skupnosti (javni interes). Skupne nujne poti v korist večjega števila nepremičnin SPZ sploh ne predvideva. Pri ovsebinjanju pravnega standarda „redne rabe“ iz 88. člena SPZ ni odločilno zgolj sedanje stanje nepremičnine za katero se pot določa, temveč je treba upoštevati tudi možnost bodoče rabe nepremičnin in njene naravne lastnosti. Sodišče ni enako obravnavalo strank. Na eni strani predlagatelje, ki so pojasnili svoj namen glede gradnje na izrecna vprašanja sodišča in na drugi strani nasprotne udeležence, ki so svoje trditve logično izpeljali iz jasnih trditev predlagateljev, da je realna možnost gradnje večjega števila objektov in ne le hipotetična trditev. Zaključek sodišča, da do gradnje večjega števila objektov na parceli predlagateljev ne more priti, je napačna. Sodišče se ni opredelilo do trditev o možni parcelaciji gospodujočih parcel in tudi ne do pomena posega v prostor in namen takega posega. Cilj predlagateljev je, da po določitvi nujni poti po isti trasi celovito komunalno opremijo svoje nepremičnine. Argument sodišča o začasnosti nujne poti ne drži. Vrezanje nove poti že samo po sebi kaže na urbanistični poseg v prostor, katerega urejanje ne sodi v sodno pristojnost. Rezultat morebitnega naknadnega upravnega postopka je že sedaj znan. Potek poti bo določen po utrjeni trasi. Po vsem povedanem pritožniki menijo, da odločanje o sporni zadevi ni v sodni pristojnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni dvoma, da parcele predlagateljev nimajo za redno rabo potrebne povezave z javno cesto. Prav zaradi tega so predlagatelji v obravnavanem nepravdnem postopku dali predlog za določitev nujne poti, ki naj bi potekala po parcelah nasprotnih udeležencev. Nasprotni udeleženci – pritožniki menijo, da nujna pot ne bo ustanovljena le v interesu ene nepremičnine kot to določa 88. člen SPZ, pač pa v korist večih parcel, kar pa presega zasebni interes predlagateljev. Pot se po njihovem ustanavlja v splošnem interesu, odločanje o tem pa ni v sodni, pač pa v pristojnosti upravnih organov.

5. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru nasprotnih udeležencev, ker je mnenja, da niso podane ovire, da bi o zadevi ne odločilo sodišče. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijanega sklepa. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi.

6. Odločilno za odločitev je dejstvo, da parcele predlagateljev nimajo potrebne zveze z javno cesto. Povezavo potrebujejo že sedaj. Po trditvah nekaterih zgolj zato, da do parcel lahko dostopajo, potrditvah drugih pa zato, ker imajo na parcelah, ki so brez povezave z javno cesto namen graditi. Pritožniki predlog zavračajo, ker menijo, da bo v prihodnosti glede na dejstva, da je del parcel zazidljivih potreba po javni poti. Pritožniki ne trdijo, kdaj se bo, če se sploh bo začelo graditi, prav tako tudi ne, da se že pripravljajo konkretni načrti. Gre torej za bodoče negotovo dejstvo, ki v času odločanja in tudi še v bližnji prihodnosti niso znani – torej še ne moremo govoriti o obstoju javnega interesa. Nobene ovire pa ne predstavlja dejstvo, da je sodišče združilo tri predloge in gre za več predlagateljev. Sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru, tudi če več predlagateljev zahteva ustanovitev nujne poti, predlog pa utemeljujejo kot lastniki gospodujočega zemljišča, ki prek služečega zemljišča potrebuje povezavo z javno cesto, je podana sodna pristojnost (I Cp 4063/2010, II Cp 2197/2013). Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

7. Po povedanem ni dvoma, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevatna dejstva primera in na podlagi teh sprejelo pravilen zaključek o sodni pristojnosti reševanja spora. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.