Jedro

Tožnik je že pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji vložil prošnjo na Švedskem in v Nemčiji, pri podaji prošnje v Sloveniji pa zanikal, da je že predčasno vložil navedeni prošnji.

Zato se šteje, da je zlorabil azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.12.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 4. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03 - UPB1) zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter mu določila rok treh dni, v katerem mora po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo razlogom tožene stranke, navedenim v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi. Zavrnilo je tožbena ugovora nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka kot pavšalen oziroma neutemeljen. Obrazložilo je tudi svoje stališče glede tega, da ni vezano soditi na glavni obravnavi, če tožeča stranka, tako kot v obravnavanem primeru, ne navedene nikakršnih konkretnih okoliščin niti konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera in se pri tem sklicevalo na sodbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-422/03 in Up-778/04-11. V obravnavani zadevi iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožena stranka odločila na podlagi dejstev, ki so bila pridobljena z izjavo tožnika ob vložitvi njegove prošnje za azil z dne 25.10.2004, kot tudi iz odgovora centralne baze prstnih odtisov EU (Eurodac) z dne 26.10.2004. V svoji izjavi k prošnji je tožnik na vprašanje, če je že vložil prošnjo za azil v kateri drugi državi, izjavil, da ne in ker je tožnik to izjavo podal ob prisotnosti tolmača, ta izjava ustreza procesnih standardom iz določbe 29. člena ZAzil, ki sicer ureja postopek zaslišanja prosilca za azil. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožnikovi prošnji za priznanje azila ugodi. Meni, da je stališče sodišča in tožene stranke, da se v obravnavanem primeru ugotavlja le obstoj razlogov očitne utemeljenosti, napačno, ki pomeni hkrati kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Zlasti se ne strinja, da je prikritje predhodne vložitve prošnje za azil v drugi državi zloraba azilnega postopka in da se sodišče sklicuje na te razloge in na razloge v odločbi tožene stranke. Naslovno sodišče po tožnikovem mnenju z izpodbijano sodbo ponavlja ista nezakonita stališča in navedbe tožene stranke v izpodbijani prvostopenjski odločbi. Tožnikovo mnenje je, da ugotovitev zavajanja ali zlorabe sama po sebi še ne more pomeniti avtomatsko zavrnitve prošnje, brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov za takšno prosilčevo ravnanje. Samo dejstvo zavajanja namreč še ne more izključiti utemeljenega strahu pred preganjanjem in s tem tudi ne potrebe po zaščiti. Takšno stališče neposredno povzema tudi slovenska pravna doktrina. Zato bi sodišče moralo razpisati glavno obravnavo, na kateri bi raziskalo razloge za neresnično izjavo tožnika in nato vsa ostala dejstva, ki kažejo, da izpolnjuje pogoje za pridobitev azila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja za azil temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po 4. alinei 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje prikritje, da je prosilec za azil že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost. V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo vlogo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno ter svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi s 4. alineo 36. člena ZAzil, ker je ugotovila, da tožnik namerno zavaja oziroma zlorablja azilni postopek s tem, ko je ob podaji vloge za azil prikril, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka natančno ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Podatki v upravnih spisih namreč potrjujejo, kar je pravilno presodilo tudi prvostopno sodišče, da je tožnik pri podaji svoje vloge z dne 25.10.2004 za priznanje azila v Republiki Sloveniji na izrecno vprašanje, če je že v kateri od drugih držav zaprosil za azil, odgovoril, da ne. Ker je bilo v postopku primerjave prstnih odtisov po Uredbi št. 2725/2000 ugotovljeno, da je tožnik že pred podajo prošnje za azil v Sloveniji za azil zaprosil že dne 24.4.2003 v Nemčiji (v mestu D.) in dne 28.10.2003 na Švedskem (mesto G.). Švedski organi so toženi stranki tudi sporočili, da je tožnik prvič zaprosil na Švedskem za azil že dne 21.9.2001, vendar je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena, tožnik pa odpeljan v njegovo izvorno državo Srbijo in Črno goro. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan dejanski stan iz 4. alinee 36. člena ZAzil in sta prvostopno sodišče ter pred njim že tožena stranka pravilno presodila, da je v obravnavanem primeru tožnik namerno zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. V postopku, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne (t.i. pospešeni postopek), ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Ker so tudi po presoji pritožbenega sodišča za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljena pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral pristojni organ ugotavljati, ali bi se tožnik mogel brez škode za svoje osebno varnost vrniti v izvorno državo.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o kršitvi postopka v upravnem sporu, ker ni bila opravljena glavna obravnava in zato posledično kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč tedaj, ko organ, pristojen za azil, ugotovi, da obstojijo razlogi za tako imenovani pospešeni postopek, ni dolžan izvesti rednega ugotovitvenega postopka za ugotavljanje razlogov za priznanje azila po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tako je v obravnavani zadevi tožena stranka na podlagi sistema prstnih odtisov Eurodac ugotovila, da je tožnik že predhodno vložil prošnje za azil na Švedskem in v Nemčiji, čemur tožnik niti ne ugovarja. Zato tudi glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje ni bila potrebna.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.